Avtor pogovora: Bogomir Štefanič.
Škof Anton Bonaventura Jeglič je, ko je spoznal, da mu pešajoče moči ne omogočajo več suverenega vodenja ljubljanske škofije, leta 1928 prosil za koadjutorja s pravico nasledstva. Vztrajal pa je, naj papež na to mesto imenuje dr. Gregorija Rožmana. S čim je tedaj 45-letni profesor cerkvenega prava, ki je v Ljubljano prišel leta 1919 iz avstrijske Koroške, škofa Jegliča tako prepričal, da si ga je želel za svojega naslednika?
Škof Jeglič je zato, ker ga je silila okolica, naj pravočasno poskrbi za naslednika, prosil Rim za pomožnega škofa s pravico nasledstva. Iskal je nekoga, ki bi začeto delo neprekinjeno nadaljeval. Za naslednika je predlagal univerzitetnega profesorja Rožmana in se je bil, če ta ne bi bil izvoljen, pripravljen pomožnemu škofu sploh odreči, kot je sporočil nunciju. Ob strani je hotel imeti koadjutorja, ki je delaven in ne željan časti. Za Rožmana je vedel, da je zelo delaven v orlovski in katoliški prosvetni organizaciji, da je strokovno predsedoval cerkvenemu sodišču in da je tudi izredno priljubljen pri mladini in spoštovan od duhovščine.
Ali si je dr. Gregorij Rožman želel postati škof?
Da je težko sprejel škofovsko službo, je razvidno že iz njegovega prvega pastirskega pisma na praznik Kristusa Kralja, 26. oktobra 1930, v katerem je napisal, da je »s strahom … prevzel škofovsko palico iz rok svojega prednika«, da pa mu vzbuja »pogum in zaupanje … beseda sv. Pavla: ‚Sveti Duh vas je postavil za škofa, da vodite Cerkev božjo.’ (Apd 20.28)«. Novembra 1945 pa je v svoji duhovni oporoki navedel, da je njegova duša ob posvečenju ob prevzemu škofovske službe bila »zavita v vihar temnih slutenj«. Nadaljeval je: »Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rasla in se večala.« Njegovo škofovsko geslo se je zato glasilo Crucis pondus et praemium [Teža križa in plačilo].
Kako je novi ordinarij zastavil svoj škofovski program? Katere so bile njegove temeljne prvine?
V že omenjenem prvem pastirskem pismu je Rožman navedel temeljna izhodišča svoje škofovske službe. Njegov namen je bil »oznanjati božje kraljestvo vestno in vedno, ne glede na to, ali je ljudem prav ali ne, saj velja za vsakega škofa opomin, ki ga je sv. Pavel dal svojemu učencu, škofu Timoteju: ‚Oznanjaj besedo, nastopaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem’ (2 Tim 4.2).« Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. Začel je pri duhovnikih, ki se po njegovem mnenju naj ne bi politično udejstvovali, ker so v prvi vrsti oznanjevalci božje besede. Prenovo svoje škofije pa je, podobno kot Jeglič, gradil tudi na mladini. Rožman je bil v prvi vrsti dušni pastir in ne politik ali diplomat. V nasprotju z Jegličem je bil znan kot odličen govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov. Zapisano je sicer, da se je zelo težko odločal, očitali so mu celo, da je pod vplivom svoje okolice, da je preveč popustljiv in mehkega srca, kar naj bi bil odsev njegove koroške duše, vendar je to samo delna resnica. V načelnih vprašanjih, predvsem v vprašanjih verskega značaja, je bil jasen in odločen.
Kaj od zastavljenega mu je uspelo uresničiti do izbruha druge svetovne vojne? Kakšni so bili denimo sadovi pri delu z mladimi, na karitativnem in socialnem področju, kakšno vlogo ima tu škofijska sinoda, ki jo je izvedel leta 1940?
Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel, s katerim je bil povezan že kot profesor bogoslovja v Celovcu, in ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orel razpustila, ker se ni hotel vključiti v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah, predvsem pa na Katoliški akciji (KA). V škofijskem odboru KA je zastopal škofa Jegliča že kot koadjutor. V KA je podobno kot Jeglič videl eno najmočnejših sredstev za prenovo škofije. Rožman in lavantinski škof dr. Ivan Jožef Tomažič sta sestavila nova pravila KA (1936), ker sta hotela vzpostaviti edinost v katoliškem taboru, vendar jima to ni uspelo. Avgusta 1940 je pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu, kjer so sprejeli dva pomembna dokumenta: Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo in Zakonik ljubljanske škofije. Pastoralne inštrukcije je sestavil sam, v njih je zahteval osebno posvečenje duhovnika, poudarjal pomembnost verskih organizacij, v prvi vrsti KA, in vključevanje vseh plasti vernikov. Njegov pastoralni načrt je zaradi vojne in vojnih razmer šel v pozabo. Zakonik pa je pripravil v veliki meri Alojzij Odar, v nekaterih določbah je veljaven še danes. Škof se je zelo angažiral na socialnem in karitativnem področju, bil je član številnih društev, tudi npr. Slovenskega planinskega društva. Pomembno vlogo je imel pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo (1935), ki je zaradi nasprotovanja Srbske pravoslavne cerkve propadel (1937).
Za Jegliča je bilo značilno, da je dejavno posegal v politično življenje. Kako pa je Rožman videl razmerje med Cerkvijo in politiko, Cerkvijo in državo?
Kot profesor cerkvenega prava je v nedatiranem rokopisu Cerkev in politika podal svoje gledanje na politiko in državo, ki je pomembno za razumevanje njegovega odnosa do okupacijskih oblasti v času druge svetovne vojne oz. revolucije. Cerkev ima sicer pravico soodločanja v političnih vprašanjih, tako Rožman, ampak samo takrat, kadar se ta dotikajo njenega osnovnega poslanstva. Političnega udejstvovanja kleru sicer ne prepoveduje, razen če to ne škoduje veri in verskemu življenju, je pa zelo kritičen do njega in opozarja, da Cerkev ne sme enačiti strankarskih načel z religijo. Poudarja tudi, da za Cerkev ni nobena vladavina edina prava, na drugi strani pa pravi: »Cerkev obsoja kot nemoralno vsako nasilno spremembo vladavine, vsako revolucijo. /…/ Cerkev uči, da je najvišja dolžnost vsake vlade skrbeti za občno blaginjo. Ob času revolucije je najvišja dolžnost vlade in državljanov čim prej končati kaos, zgraditi na razvalinah starega novo državo kot napravo obče blaginje .« V predavanju Cerkev in država na katoliškem shodu leta 1923 je opozoril na to, da je potrebno, da Cerkev in država uredita odnose med seboj in da imata skupne interese. Kot take je navedel zakonsko zvezo, vzgojo otrok in šolo. Zelo kritično je spremljal dogajanje v Kraljevini Jugoslaviji po sprejetju vidovdanske ustave. Menil je, da je oznanjevanje verskih resnic notranja zadeva same Cerkve, zato je zavračal nadzor nad njo v njenem delokrogu.
Kako se je v predvojnih letih odzival na vedno večjo idejnopolitično razdeljenost v celotni slovenski družbi in tudi v katoliškem taboru: ali je s svojimi stališči razplamteval strasti ali pozival k umirjanju napetosti?
Bila so trenja med »stražarji«, ki so leta 1937 ustanovili na univerzi akademski klub Straža, njihov idejni vodja je bil profesor dr. Lambert Ehrlich, in »mladci«, ki jih je vodil gimnazijski profesor Ernest Tomec. Rožman je leta 1940 odločil, da velja organizacija okrog Tomca (Mladci Kristusa Kralja) za edino predstavnico KA, Straži pa je dal status pomožne organizacije. K neenotnosti katoliških vrst pa so prispevali predvsem tudi križarji (Dom in svet, Dejanje, Zarja), ki so se ostro opredeljevali do stališč in drže katoliške Cerkve. Najbolj znano je tukaj Kocbekovo Premišljevanje o Španiji. Rožman je to premišljanje ostro obsodil kot nasprotno nauku Cerkve.
Ob okupaciji in razkosanju lastne škofije je bil Rožman postavljen pred dilemo: ali naj se popolnoma umakne ali pa pri novih oblastnikih prevzame vlogo zagovornika vseh, ki so se zaradi vojne znašli v stiski. Odločil se je za drugo pot. Ali je, gledano iz današnje perspektive, ravnal prav, čeprav si je zaradi takega ravnanja nakopal očitke »kolaboracije«?
Dvakrat je škof ostro obsodil okupatorja. Prvič 24. oktobra 1941 v pismu duhovnikom in duhovnikom-gostom v Ljubljanski pokrajini, ko je poudaril, da se slovenskemu narodu štirinajst stoletij ni tako hudo godilo. Italijansko početje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa je v dvajsetih točkah kritiziral v spomenici, ki jo je 26. septembra 1942 predal visokemu komisarju Emiliu Grazioliju. Zahteval je, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani, in se skliceval na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Premišljeval je o javni obsodbi italijanskega okupatorja s prižnice. To mu je maja 1942 odsvetoval papež Pij XII., ker bi bila posledica takega nedvomno pogumnega nastopa konfinacija nekje v notranjosti Italije, ljubljanska škofija pa bi izgubila človeka, ki je imel redko možnost uspešno posredovati za Slovence. Rožman je stal pred dilemo: potoniti z odkrito besedo in dejanjem mučenca ter se sprijazniti z internacijo v Italiji ali pa si nakopati očitek kolaboracije, vzpostaviti stike z okupatorji ter se brez velikega hrupa zavzemati za svobodo in življenje številnih ljudi. Posredoval je za vse ne glede na njihovo versko ali politično prepričanje, skupaj za najmanj 1318 imensko znanih posameznikov, za nekatere večkrat. Posredoval pa je poleg tega še za različne skupine: deportirance, begunce, internirance, zapornike, talce, Primorce, duhovnike, pravoslavne Srbe, Jude, oficirje, otroke. Teh je bilo več tisoč.
Ali si je škof Rožman zaradi stikov z okupacijskimi oblastmi zatiskal oči pred dejstvom, da želijo tuji okupatorji uničiti slovenski narod?
Celoten Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil dokazuje – v nasprotju s trditvami komunistične oblasti –, da škof nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebno ne nemških, in da se je zavedal, da želijo Nemci in Italijani narod uničiti. Že pred nemškim napadom na Jugoslavijo so mu poljski duhovniki, ki so bežali preko Slovenije v Rim, poročali o nemških zločinih na Poljskem. Ker je spomladi 1940 dal na skrivaj prevesti, tiskati in razširjati poročilo poljskega kardinala Avgusta Hłonda za papeža in ker je temu izkazal gostoljubnost na VI. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani leta 1939, so ga Nemci uvrstili med nasprotnike, kar je razvidno iz poročila, ki je bilo pripravljeno za napad na Jugoslavijo.
Kakšen je bil Rožmanov odnos do oboroženega odpora proti okupatorju?
Rožman si je prizadeval, da bi narodu pomagal, da s čim manj žrtvami premosti vojno. Prepričan je bil, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot in da bi izzval samo nepotrebne žrtve.
Ali lahko za škofa Rožmana rečemo, da je bil nasprotnik vsakršnega totalitarizma?
Seveda izraz totalitarizem takrat še ni bil domač, vendar lahko rečemo, da je škof Rožman odklanjal vsako nasilje, ne glede na to, kdo ga je storil, kar je jasno povedal v svoji prvi adventni pridigi 30. novembra 1941: »Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje … Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem … Bog je z neizbrisnimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! Za vse čase in za vse ljudi.«
Ključno vlogo pri omadeževanju Rožmanovega imena ima razvpiti montirani sodni proces, na katerem je bil v odsotnosti obsojen avgusta 1946. Že sam je tisti čas kot bistveni namen tega procesa videl željo revolucionarnih oblasti »obremeniti duhovščino, da se upraviči preganjanje na široko …«, kot je oktobra 1946 pisal soobtoženemu ministru dr. Mihi Kreku. Ali se je motil?
Seveda ne. Rožmanov proces je bil ključni proces proti Cerkvi na Slovenskem. Cerkev je imela velik vpliv na pretežno verno prebivalstvo, ostala je edina organizacija zunaj komunistične partije, zato jo je »ljudska oblast« skušala uničiti ali vsaj onemogočiti med drugim s tem, da je obsojala duhovnike, redovnike in vidne laike na podlagi lažnih obtožb na visoke zaporne kazni.
Rožmanov dvom, ali je med vojno v vsem ravnal prav, nekateri – zlasti tisti, ki nimajo dvomov v pravilnost revolucionarnega nasilja in vzpostavitev totalitarne države – razlagajo kot priznanje nekakšne krivde. Ali je Rožmanovo samospraševanje res mogoče razumeti v taki luči?
Rožman je nasprotoval komunizmu iz verskih razlogov, nasprotoval je tudi OF, ker so v njej imeli komunisti vodilno vlogo. V to stališče ni nikoli podvomil. Komunizem je bil za škofa, kot se je izrazil v odgovoru na obtožnico 30. septembra 1946, v tisočtristoletni zgodovini slovenskega naroda največja nevarnost za krščansko življenje. »Domnevno sodelovanje (kolaboracija) je obstajalo v odkritem ideološkem odporu duhovnikov zoper brezbožni komunizem. … V tem pa ne obstoji nobeno politično ali kakršno koli sodelovanje z okupatorjem.« Končal je z besedami: »Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka: Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil.« Mučilo pa ga je vprašanje, ali je bil upor proti nasilju komunistov pravilna odločitev ali ne, in ali bi bilo manj prelite krvi, če bi se kar dali pobiti. Človek ima pravico do samoobrambe, prav tako pa sme svoje življenje žrtvovati zaradi Boga.
Do svoje smrti novembra 1959 je dobesedno izgoreval v apostolskem delu med slovenskimi begunci. Kakšne sledi je pustil med rojaki po svetu?
Bil je potujoči misijonar in škof, skrbel je za Slovence po vsem svetu, kar mu je naročil tudi papež Pij XII. Poznal je težave begunskega in izseljeniškega življenja iz lastne izkušnje. Ogromno je pisal, več kot 550 člankov je izšlo v emigrantskem tisku v ZDA in v Argentini.
Pred natanko štirimi leti, aprila 2009, je bil sodni postopek proti škofu Rožmanu ustavljen. V normalni demokratični družbi pravna rehabilitacija pomeni tudi vrnitev dobrega imena. Ali se je to v slovenski družbi že zgodilo?
Redkokatera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikanj kot škof Rožman. K njegovi neresnični podobi ne prispevajo samo članki v rumenen tisku, temveč prav načrtno tudi prispevki izpod peres zgodovinarjev in publicistov, ki polpreteklost še vedno prikazujejo v tradiciji prejšnjega režimskega zgodovinopisja. Ponavlja se lažna trditev, da je škof sodeloval z okupatorjem, da je torej bil izdajalec, in se za to standardno ponuja slika ob domobranski prisegi, ko se je po tihi maši, ki jo je daroval ob odsotnosti nemških vojakov, ker svojih fantov ni hotel pustiti samih v tako težkih urah, srečal z Erwinom Rösenerjem in Leonom Rupnikom. Še vedno je za nekatere verodostojna tudi italijanska potvorba t. i. »lojalnostne izjave«, čeprav je bila pristna izjava že nekajkrat objavljena. Trdi se, da je bila italijanska potvorba avtentična, ker škof po objavi fašistom ni ugovarjal. To je seveda med drugim tudi bagateliziranje fašizma.
Če skušamo pod povedano potegniti črto: Koliko je zgodovina dala prav škofu Rožmanu in koliko tistim, ki so ga desetletja postavljali ob sramotilni steber in to skušajo početi še danes?
Škof Rožman je bil prepričan, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo prišel na oblast, ostal dolgo. Izkazalo se je, da je imel škof prav. Fašizem je bil navzoč na slovenskih tleh od 1922 do 1943, nacizem od 1941 do 1945, komunizem pa vse do leta 1990, torej najdlje, zato je zapustil najhujše dolgoročne posledice.
Vir: Družina
