Greta Thunberg je prišla v Slovenijo

5

Referendumskega izida ni mogoče olepšati. Novela je padla, njena zavrnitev je bila plebiscitarna in udeležba je bila za referendumsko odločanje sredi julija izjemno visoka. Poraz zagovornikov novele ni bil niti časten, za kar bi zadostovala vsaj kakšna četrtina glasov. Doslej je takšen izid na vidiku v komaj kakšnem okraju, ki je znan po izjemni naklonjenosti strankam desno od sredine.

Nenavaden referendum 

Da se bo vodni referendum razlikoval od praktično vseh dosedanjih, mi je prvič prišlo na misel pred nekaj meseci. Postopal sem po Mariboru, ko sta me dva starejša občana, ki jima premikanje ni več predstavljalo najmanjše težave, pobarala, kje bi lahko oddala podpis za zaščito vode. Nisem jima znal pomagati. Ampak v njunih očeh sem videl iskreno skrb in željo, da rešita, kar se rešiti da, in videl sem, da bi šla peš tudi več kilometrov, če bi bilo treba.

Podobni občutki so me prevevali danes dopoldne, ko sem šel mimo volišča (res je bilo tudi OMNIA). Trlo se je stark in starčkov, mnoge med njimi so za roke vodili mladci in predvsem mladenke. Doslej sem takšne scene poznal samo iz filma Kavarna Astoria, kjer med volitvami leta 1945 mladina na volišče zmagoslavno prinese še komaj živega možakarja na nosilih. Da seveda vrže kroglico v pravo, nikakor ne črno skrinjico.

In tu smo verjetno pri prvem, najpomembnejšem razlogu za uspeh nasprotnikov novele.  Vidim ga v izjemno preprostem sporočilu, ki so ga posredovali volivcem. Vsebina novele same je zelo zapletena in abstraktna. Če bi bil sam vsaj malo pošten, se referenduma včeraj sploh ne bi udeležil, ker v resnici ne vem, o čem sem odločal. Ampak kampanja je bila zreducirana na apokaliptično grožnjo: “Hočejo nam vzeti pitno vodo.” Podrobnosti gor ali dol. Proti takšni mantri ni učinkovite obrambe. Javno pač težko kdo reče, da podpira tovrstno krajo. In zlasti starejši volivke in volivci so bili kajpak prepričani, da branijo sami sebe in predvsem vnuke in pravnuke pred tem, da bi ostali brez najosnovnejše dobrine.

Dobrodošla na sončni strani Alp, Greta 

Poleg tega je bila nepričakovana značilnost včerajšnjega odločanja izjemen angažma mladih. Vse dolgoletne jeremijade o tem, kako mladih politika nič ne zanima, so bile nekako postavljene na laž. Tukaj je po mojem mnenju veliko in zapoznelo vlogo odigrala obsedenost z okoljsko problematiko iz zadnjih predkoronskih mesecev.

Dolgo časa je sicer kazalo, da se bodo poskusi beatifikacije Grete Thunberg od Alp odbili. Medtem ko je v Nemčiji njen kult dosegel vrhunec vsaj že jeseni 2019, ko je vsa država, od zveznih in lokalnih politikov do estradnikov, novinarjev, škofov, redovnic in otrok iz vrtca, besno vohljala za vsakim ostankom plastike v javnem prostoru, je bila plastika za Slovence očitno preveč uporabna in premalo nabita s simboliko, da bi jih zares vrgla pokonci. Gretino čaščenje je ostalo omejeno na otočke zlasti med mladimi. Velika tema vode pa je to energijo končno zdramila in najmlajši volivke in volivci so lahko končno nastopili kot rešitelji planeta tudi pred domačim pragom.

Janez Janša kot postranski faktor 

Vem, mnogi razumejo ta referendum kot referendum proti vladi. Predvsem njegov nedvoumni izid bo za šibko koalicijo dejansko pomenil breme, podobno tistemu, ki so ga referendumski porazi s podobno prepričljivo večino pomenili za Pahorjev kabinet. Toda mislim, da faktorja Janše tokrat ne gre precenjevati oziroma natančneje povedano: brez uspešne kampanje, da je ogrožena temeljna dobrina vode, in brez usedlin Gretine revolucije iz bližnje preteklosti vsaj referendumska udeležba ne bi mogla doseči skoraj epskih razsežnosti. Dejansko gre za referendum, na katerem je bila slednja po treh državotvornih iz precej odmaknjenih časov najvišja.

Da naj bi, kot so oznanjali nasprotniki novele, pitno vodo kradel in verjetno načrtno zastrupljal – Janša, je predvsem med najstarejšimi in najmlajšimi volivci marsikoga prignalo na volišče. Ne gre pa za temeljni dejavnik. Upam si celo reči, da bi bila udeležba spodobna in izid nedvoumen tudi, če bi bile vloge obrnjene. Če bi podobno ali sploh kakršno koli novelo zakona o vodi sprejela levosredinska vlada in če bi na desni vrgli v javnost krilatico: “Za vodo gre.” Kot smo videli, je ta krilatica celo učinkovitejša od tiste: “Za otroke gre,” ki je nekoč ravno tako vodila v referendumski uspeh. Pravzaprav v dva, če smo natančni. Enako učinkovita bi znala biti samo še krilatica: “Za našo lastnino gre.”

Pozitivni vidiki 

Glavno pozitivno sporočilo včerajšnjega dne je, da je mobilizacija volivcev še vedno mogoča. Po drugi strani se da do nje očitno namesto z dolgoveznimi vsebinskimi razlagami priti zgolj s populističnimi bližnjicami ter z do skrajnosti poenostavljenimi in zaradi tega hočeš nočeš izkrivljenimi krilaticami. Ampak tako pač je, ne samo v Sloveniji. Mislim pa, da je bil včeraj pod močan vprašaj postavljen dolgoletni mit, razširjen med privrženci običajno na opozicijske klopi obsojene politične opcije, ki jo običajno imenujemo desna. Gre za prepričanje, da bi utegnil njene tegobe olajšati dvig volilne udeležbe.

Vseeno se ni mogoče izogniti vtisu, da prihaja referendumska klofuta vladi po nepotrebnem. Vtis je povezan s splošnim mnenjem o tem, kaj naj mešana koalicija s šibkim položajem v parlamentu počne. Mogoče hoja po kostanj v žerjavico za ljudi simbolno zelo vnetljivih tem sredi tegob pandemije covida-19 ne v tem ne v podobnih primerih ni najboljša pot. In bi bilo bolje počakati na nov, trdnejši mandat volivcev, ki bo v veliki meri odvisen ravno od ocene povprečnega državljana o trenutnem stanju pandemije in odpravljanju njenih posledic.

5 KOMENTARJI

  1. “… se referenduma včeraj sploh ne bi udeležil, ker v resnici ne vem, o čem sem odločal. ”

    Prav s tem razlogom včeraj nisem prekinil terapije in šel na volišče.

  2. Onesnaževanje planeta s plastiko in podnebne spremembe sta pomembni temi, ki si zasluzita biti eden fokusov politike in političnega ukrepanja. Referendum, ki smo mu bili priča vceraj v Sloveniji, je bil pa predstava množične pobebljenosti in histerije.

  3. Najprej vsebinski izvoz, potem pa drago plačani uvoz! Janši očitajo orbanizacijo Slovenije. V razmerah, kot so, bi bilo to potrebno vsaj toliko časa, kot je trajal prejšnji odkrit komrežim plus sedanji čas 30 let sedanjega tranzicijskega “globoko” prikritega nadaljevanja v stilu lutkovnega gledališča, da bi od te epidemije rdečk ozdraveli. pod pogojem, da evropska civilizacija ne bo v celoti zbolela za to rdečeumno pandemijo.

Comments are closed.