HOMILIJA. Prilika o Zaheju je izredno sporočilno bogata, predvsem pa je to tista zgodba, ki nam lahko pomaga pri iskanju svoje identitete, kakor tudi identitete cerkvene skupnosti, kjer lahko vsakdo najde svoje mesto. Drži tista trditev pokojnega zamejskega duhovnika, da smo “skupnost spreobrnjenih grešnikov”, čeprav je to spreobračanje za kristjana kar celoživljenjska naloga in nikdar končani proces, tako da je zares spreobrnjeni grešnik šele takrat, kadar je v nebesih, saj mu v nebeški slavi zares ne zmanjka družbe pri vseh spreobrnjenih grešnikih, ki so že tam.
Etikete, ki si jih ljudje med seboj nadevamo, lahko naredijo izredno škodo, predvsem pa zanje drži, da same po sebi ne prinesejo nobene spremembe in rasti. Kaj mi pomaga ugotavljati, kdo nekdo je, ko pa ne vemo niti, kdo smo sami. To primerjanje, ki smo ga obdelovali že zadnjič v priliki o farizeju in cestninarju, ne pelje nikamor. Pelje pa lahko daleč tista vrsta primerjanja, ki ga uporabi Zahej.
Da se je ta možakar, nizke postave, navajen boriti zase, nam je jasno iz evangelija, saj kar tako ni mogel postati “šef” med cestninarji – potrebnega je bilo kar nekaj komolčarstva. Obenem se je tudi navadil, da ga niso zanimale sodbe vseh tistih “dobrih” ljudi, ki so ga sicer označevali za grešnika, a so mu po drugi strani to njegovo posebno grešnost, ki je prinašala denar, zavidali. Tako kot je danes kar lepa skupina ljudi, ki so si izborili lepo kariero, z bogato službo in veliko finančnimi sredstvi, tako je veljalo tudi za našega Zaheja. Vendar to ni bilo dovolj, ker ni vedel, kdo pravzaprav je. Vedel je, kaj si drugi mislijo o njem, ni pa on sam vedel, kdo je.
Tu se za nas postavlja podobno vprašanja – ali pri tem, ko sodim in presojam druge, jih kritiziram in opravljam (to je človeško početje, ki nas kar povečini krasi, izjeme so zares redke), sploh vem, kdo sem jaz sam? Mi to početje pri tem kaj koristi? Iz evangelija izvemo, da če hočemo zares spoznati, kdo smo, moramo najprej spoznati Jezusa. Mi si mislimo, da to za nas že drži, saj pravimo, da Jezusov nauk poznamo in je dober. Vendar potem pride do konkretnih življenjskih položajev, ko ta dobri Jezusov nauk odpove, ker je bila sama teorija, v praksi pa bolj kot Jezusov, zame drži moj lastni nauk. Ta moj lastni nauk mi pa v življenje ne prinaša ničesar novega.
Iz evangelija tako izvemo, da se je treba primerjati z Jezusom Kristusom, izpeljali pa bi lahko še tisto, kar smo zadnjič dejali, da se moramo primerjati še z Devico Marijo in svetniki. Kakor Zahej, mora namreč vsakdo od nas zase ugotoviti, da je grešnik, kar tudi pomeni, da je njegov pogled na življenje napačen. Potem pa je tu tista pot spreobrnjenja, ki gre po petih korakih: izpraševanje vesti, kesanje, trden sklep, izpoved grehov in pokora. Teh pet korakov je kristjanu potrebnih tudi za dobro spoved, kjer – kot verujemo – se izbrišejo naši grehi in prejmemo Božje odpuščanje, za nas pa ostane še naloga, da po najboljših močeh popravimo krivico.
Vse to je mogoče zato, ker naš Gospod Jezus na nas gleda drugače, kakor mi ljudje gledamo nase. Čeprav je na našem srcu še tako velika plast pepela, je vendarle mogoče, da se ta plast očisti in bo spet zažarela žerjavica, ki se skriva spodaj. Vsak od nas je namreč Božji otrok, ki lahko vse dokler živi, pride do spreobrnjenja in Božjega odpuščanja. Tiste besede Male Terezije, da je vsak od nas potencialni svetnik, niso iz trte izvite, ampak še kako držijo. Zato pa bi bilo veliko bolj koristno, če bi si med seaboj raje pomagali, da bi bolj spoznali Jezusa, Marijo, svetnike in svetnice, kot pa, da se stalno obkladamo z ne preveč lepimi sodbami. Če smo mi tisti, ki hočemo uničenje nasprotnika, je Bog tisti, ki tega noče, ampak želi, da se človek spreobrne in zveliča. Ljudje, “dobri” in “grešniki”, smo ustvarjeni po Božji podobi, a ni samo tisto javna grešnost, ki zamegli to podobo, temveč tudi tista “privatna” grešnost, ki se odvija navadno le v manjšem krogu ljudi, ko imamo nekoga “po zobeh”. Spreobrnjenja in odrešenja pa potrebujemo eni in drugi.
