Gremo na morje!

0

orada

Morje! Beseda, ob kateri se navadno radostno vznemirimo in pomislimo na dopust. A ob masovnem obleganju in izkoriščanju se morje iz leta v leto siromaši. Bodo naši zanamci še lahko z masko na glavi uživali v pogledu v čarobno morje ali bo to postalo sluzasta mrtva pokrajina?

Morje – krajina lepote

 Sem eden izmed tiste velike večine (kako grozna ugotovitev za nekoga, ki ne mara masovnosti), ki skozi leto komaj čakam na poletje in predvsem na dan, ko se odpravimo na dopust, na morje. Odhod in vožnja na morje me še vedno navdajata z občutki otroškega pričakovanja in sreče in ni ga radostnejšega krika, kot je z otroki v avtu kričati: »Gremo na morje!« In potem pridemo tja, na obalo, si z otroki nataknemo maske in skok v vodo, v objem morja, kot bi se potopil v neko domače zavetje, v nekaj sopripadnega. Skupaj križarimo po vodi in se čudimo lepoti. Kamor koli pogledamo, se nekaj dogaja, barve neba prebadajo morje in se prelivajo z barvami dna. Opazujemo morski živelj, poigramo se z babico in glavačem, ki nas pozdravita takoj, ko pogledamo pod gladino, poizkušamo ujeti rakovico, ki s smešno resnostjo kot kak carinik straži prehod s kopnega v morje. Opazimo jato plahih salp, hecnega lumbraka in po dolgem pregledovanju celo v špranjo skrito hobotnico, ki se dela, kot da je nihče ne vidi. Kakšna lepota, kakšen privilegij, da smemo užiti vso to lepoto! Ja, meni je nadvse ljub sprehod po morski krajini in to navdušenje je očitno tudi pri otrocih, ki se veselijo vsakega morskega prebivalca, ja, celo morske kumare, ki jo primejo v roke, da z njo iz mami izvabijo silovit krik.

Podvodni lov

In ko se otroci utrudijo, si vzamem čas zase, da se odpravim na lov s harpuno. Celo leto sanjarim o tem, kako se bom potapljal, opazoval ribe in nekaj malega tudi ujel. To je strast, ki te popolnoma prežame, da se čisto zliješ z morjem, a to razumejo le tisti, ki so s tem »okuženi«, in ta bolezen je huda. Tako je bilo tudi letos. Nekajkrat sem odšel na lov, a na mojo veliko žalost nisem niti videl veliko rib, ki bi bile primerne za odstrel, kaj še, da bi jih ujel. Ulov je predstavljal le nekaj cipljev in picov, toliko da sem lahko pripravil spodobno ribjo juho – torej ulov, s katerim se ne gre hvaliti. Vse do zadnjega dne. Tisti dan sem že dve uri pregledoval morsko dno, a bil še brez ulova, nato pa se je pred menoj prikazala kraljica – orada – morjeljubci vedo, kaj pomeni v morju videti odraslo orado! Samozavestna riba se je pasla na morskem dnu in opazovala okolico! Kakšna lepotica, kakšen lep pogled … in potem »proklemanska« etična dilema! Naj jo uplenim in zadostim svoji lovski strasti in se nato postavim pred otroki in ženo, da bodo videli, kako hrabrega očija in moža imajo? Ali naj jo zgolj gledam – to čudovito morsko bitje, kako mogočno, mirno plava po dnu in mi daje veselje ob pogledu nanjo. Zvečer smo sedeli na terasi in jedli ribe – sardele iz ribarnice. Nisem je uplenil, sama bi bila verjetno premajhna, da bi z njo nahranil šestčlansko družino, premislil sem si, dolgo, dolgo sem jo opazoval in nato pustil, da je odplavala.

Odgovornost do morja 

Svetovni oceani so res ogromni, a kljub temu premajhni, da bi zmogli prebaviti vse človeške posege, to pa je še toliko bolj očitno v majhnih morjih kot je npr. Jadransko. Morje je tisočletja živelo svoje življenje, a človeku ga je uspelo v samo nekaj zadnjih desetletjih silovito spremeniti. Podolgem in počez smo pozidali obalo, vanj speljali svoje odplake in izlovili prekomerno količino rib, če omenim le najbolj očitne negativne posege. Morje izrabljamo brez predsodkov in včasih je to usodno. V svetovnih morjih je že sedaj ogromno področij brez kakršnega koli življenja, mrtve cone, podmorski črnobili. In to se dogaja tudi nam, tukaj in sedaj; projekt plinskega terminala v Tržaškem zalivu je še vedno živ, interesi po zaslužku so veliki in nedavno je malo manjkalo, da bi se z njim strinjala celo slovenska vlada. Kaj to pomeni za že tako preobremenjeni Tržaški zaliv, ki je izjemno plitev in zaprt, je jasno vsakemu razumnemu in osveščenemu človeku!

A kaj lahko za ohranitev morja stori slehernik? Pionirji raziskovanja podvodnega življenja znajo povedati, kako živo je bilo morje vsega 50 let nazaj. Vse je bilo polno vsakovrstnega življa, povsod jate rib, leščurji so kot nagrobniki ležali ob obali, v razpokah si vedno našel kakšno ribo … Danes je vse to osiromašeno, prazno, določene živalske vrste pa so skoraj iztrebljene. In krivda leži tudi na nas, podvodnih lovcih, saj se je število rib ob obali močno zmanjšalo, določene vrste so lovci skoraj izlovili (kaval), druge pa so pobegnile v globine. Morje je vsako leto revnejše; in vse te drastične spremembe so se zgodile v samo nekaj desetletjih! Dejstva, ki kličejo k razmisleku in odgovornosti vsakega izmed nas.

Komaj čakam na dan, ko bomo ponovno odfrčali na morje in bom oblekel neopren, nataknil masko in v vodo! Bom še lovil? Bom, mogoče, ali pa bom začel ribe fotografirati, vsaj dokler je še kaj fotografirati.

Foto: Wikipedia