Pravičnik med narodi

3
576
Škof Gregorij Rožman / Arhiv: RO
Škof Gregorij Rožman / Arhiv: RO

Kristjani smo zavezani Resnici, ki je ena. Zato je prav, da poznamo zgodovino. Prav je, da vemo tudi resnico o škofu Rožmanu. Ob odkrivanju resnice nam bo hitro postalo jasno, kdo sodi na piedestal zgodovine in kdo na njeno smetišče.

Pred dobrim desetletjem je poslanska skupina SD vložila pobudo za razglasitev spominskega dneva na holokavst, ZZB NOB pa vsako leto ob 28. januarju organizira slovesnost v spomin na to tragično poglavje človeške zgodovine. Na prvi pogled vse lepo in prav. Dedičem komunizma res ne vidim v dušo, a glede na nekatera očitna dejstva, dvomim v iskrenost naštetih aktivnosti.

Prvo očitno dejstvo je, da so mnogim judovskim družinam povojne oblasti zaplenile njihove hiše, stanovanja in vile, v katere se je nato vselila komunistična aristokracija[1]. Prej omenjena stranka ima svoj sedež v eni takšnih stavb, iz katere veje tragična družinska zgodba. Vila na Levstikovi 15 (danes sedež stranke SD) je bila med vojno last judovskega trgovca Feliksa Moskoviča, ene izmed mnogih žrtev holokavsta. Po vojni ga je komunistična oblast obtožila sodelovanja z Gestapom in na tej podlagi je Okrajno sodišče v Ljubljani izpeljalo zaplembo družinskega premoženja. Medtem, ko so leta 1948 sodni mlini mleli in odločali o nadaljnji usodi vile, ki je večkrat menjala lastnike, je bil za prvega predsednika ZZB NOB izbran Ivan Maček – Matija, ki danes iz Hada prišepetava svojim idejnim sledilcem resnično zgodbo o povojnem (!) rušenju judovske sinagoge v Murski Soboti. Kar ni uspelo nemškim nacionalnim socialistom, je uspelo našim internacionalnim.

“Po nacizmu je bil problem komunizem. Komunisti se za Žide niso zavzemali ne pred vojno, ne med njo in tudi po njej ne.” je zapisala Betty Engel, rojena leta 1925 v judovski družini Brenner v Zagrebu. Njeno zgodbo sem predlani zasledil v Bogoslovnem vestniku v članku Renata Podberšiča.[2] S pomočjo škofov Stepinca in Rožmana (oba škofa je vodstvo nemške obveščevalne službe Reichsicherheitshauptamt  med vojno štelo za glavna nasprotnika nacizma v Jugoslaviji) je bila njena družina rešena iz NDH v Italijo in naprej v Švico. Betty je prepričana, da bi moral biti škof Rožman zaradi reševanja Judov prištet med “pravičnike med narodi”.

Ker škof Rožman že dolgo uživa zasluženo večno plačilo, bi lahko organizatorji komemoracije ob spominu na holokavst za govornika povabili Rožmanovega naslednika na škofijskem, danes nadškofijskem sedežu. Pa ga verjetno ne bodo, saj je msgr. Stanislav Zore pred božičnimi prazniki presenetil z zelo jasnimi odgovori v daljšem intervjuju za Dnevnik. Ranki Ivelji ni dovolil, da bi ga potegnila v star ideološki ples, ki se navadno konča z zbujanjem krivde in obtoževanjem Cerkve za grehe, ki jih ta ni nikoli naredila. Zore je namesto tega Ivelji dal kratko in jedrnato lekcijo iz polpretekle zgodovine, v kateri ji je jasno povedal, kaj je bila revolucija, kaj upor zoper njo in kakšna je bila vloga Cerkve v tistem času.

Kristjani smo zavezani Resnici, ki je ena. Zato je prav, da poznamo zgodovino. Prav je, da vemo resnico o škofu Rožmanu, o tisočih slovenskih mučencev in o Cerkvi, ki so jo komunisti imenovali “hrbtenica opozicije.” Ob odkrivanju resnice nam bo hitro postalo jasno, kdo sodi na piedestal zgodovine in kdo na njeno smetišče.

[1] Prim https://www.casnik.si/index.php/2018/01/23/kaksna-je-resnicna-usoda-moskoviceve-vile/

[2] http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV2016/01/11-Renato%20Podbersic.pdf

3 KOMENTARJI

  1. Tudi pri današnjih oblastnih politikih se odraža negativen odnos do Izraela, ko hočejo mimo Evropske unije priznati Palestino.

  2. Avtor članka zasluži priznanje za opozorilo na potrebno in izvedeno rehabilitacijo človeka po krivici obsojenega.
    Ali ni to zgled, da se zločince ali dokazane morilce po vojni vrnjenih domobrancev posthumno obsodi in izloči iz javnih prostorov.
    Če so to zločini, ki ne zastarajo in se ne smejo ponavljati, morajo storilci tudi iz javnega spomina.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite