Kot sem večkrat povedal, menim, da je precej amaterska Virantova volilna akcija vsaj v dveh točkah objektivno koristila Pozitivni Sloveniji. Kljub temu napovedujoči se in deloma že potekajoči pogrom nad Gregorjem Virantom, ki se je prejšnji teden začel nakazovati po prvem šoku, ko je minila začetna očaranost tukajšnje srenje nad vsakim zmagovalcem in predsednikom, ne obeta nič dobrega.
Kot v koaliciji
Vsi očitki, izrečeni na račun predsednika državnega zbora, češ da izkrivlja volilni izid, da ga spreminja v plen političnih šakalov (kar mu je posredno poočital kar predsednik republike) ali da hoče na oblast pripeljati “luzerja” Janšo, bi morali biti za nekdanjega ministra resno svarilo. Seveda ne v tem smislu, da bi se posul s pepelom in se spreobrnil k “pravi veri” v relativnega zmagovalca. Pač pa je podoba iz minulega tedna jasna napoved tistega, kar njegovo ekipo čaka, če se bo nepremišljeno odločila za vstop v Jankovićevo koalicijo.
Kakor hitro bo Virant tam skušal uveljavljati katero od svojih (nemara celo v koalicijski pogodbi zapisanih) zamisli, se mu bosta zgodila “osveščena javnost” in jata “zabavnih” tvitov. Pa še kakšen bodočemu vladnemu šefu vdani estradnik ,bo spisal komad ali dva o njem. Če se bo upiral zvišanju DDV-ja, ga bodo pač naslikali kot socialno neobčutljivega neoliberalca, ki je proti ohranjanju socialnih transferjev. Če se bo postavil po robu dokapitalizaciji Nove Ljubljanske banke in se zavzel za njeno prodajo, se bo z vseh naslovnic časopisov smejal kot hlapec tujcev. V vladi bo pa itak vedno preglasovan.
Marjan Podobnik ve
Ne bi rabil tako drastičnih podob, če se nekaj na moč primerljivega ne bi že dogajalo, ko je bila na mestu Pozitivne Slovenije LDS pod prosvetljenim vodstvom Janeza Drnovška.
Takrat je bil občasno nosilec lastnih zamisli podpredsednik vlade Marjan Podobnik. Kljub temu, da je imela njegova SLS le nekaj sedežev manj od liberalnih demokratov, si je za vsak poskus razbijanja samovlade relativno največje stranke v javnosti, prislužil etiketo zdraharja, če ni šlo drugače, pa obisk policije v svojem kabinetu. O nečem podobnem bi znal marsikaj povedati legendarni hrvaški politik Dražen Budiša. Čeravno je leta 2000 odločilno pomagal socialdemokratu Ivici Račanu k vzponu na oblast, v koaliciji potem ni imel veliko besede. Njegovi strankarski kolegi v vladi so potegnili z Račanom, njega pa so oblikovalci javnega mnenja redno prikazovali kot nadlogo. Končna posledica vsega je bilo dobesedno izginotje njegovih socialnih liberalcev, prve po politični odjugi ustanovljene hrvaške stranke, s scene.
Misija sredincev
Pri vsej zgodbi kajpak ne gre zgolj za prihodnost Virantove druščine, ki bi bila v levosredinski koaliciji pod vodstvom Zorana Jankovića prejkone samo v vlogi figovega lista. Gre veliko bolj za to, ali bo Slovenija res zdrsnila nazaj v devetdeseta leta, v obdobje popolne hegemonije enega političnega bloka ali bolje rečeno sorazmerno ozke skupine ljudi, ki strankam in parlamentu nikdar niso pripisovali lastne vrednosti. Četudi so volivci dejansko določili relativnega zmagovalca, na podlagi volilnega izida v celoti ni moč opravičevati njihovega vnovičnega absolutnega obvladovanja prizorišča, kakor skušajo sami dokazati.
Če so Virantovi torej res sredinska stranka, njihova naloga pač ne more biti v omogočanju takšne vladavine. In trenutno se zdi, da Gregor Virant zadevo razume. Jasno mu je, da bi bi bila volilnemu izidu pravična samo izjemno široka koalicija pod vodstvom nekoga, ki ni prvak enega od obeh političnih taborov. Ali vlada, ki bi jo nemara sicer oblikoval relativni zmagovalec, a bi bila v njej hkrati SDS. Samo takšen kabinet bi bil res uravnotežen in ne bi nikomur omogočal despotske vloge, kot jo je v devetdesetih imela LDS.
Ostaja veliko vprašanje, ali lahko Državljanska lista Gregorja Viranta vzdrži ves sedanji pritisk. Posebej, ker ni deležna skoraj nobene opore najstabilnejše in najbolje organizirane stranke pri nas, ki nemara še vedno računa, da bo sama postala hegemon v drugačni vladi.
Toda omenjeno so nevarne in nerealne sanje. Tako za Viranta kot za Slovenijo bi bilo zato dobro, če se bodo v njegovi stranki še naprej zavedali, po čem so žeblji, s katerimi se da zbiti novo slovensko vlado. Naj bo tehnična ali ne.
Foto: Wikipedia
