Gregor Virant in biografija zdajšnje krize

Avtor: Boštjan M. Turk. Vir: Siol. Dober mesec po začetku “eksperimenta Virant” se že kažejo obrisi kolosalne škode, ki grozi državi.

Mednarodne agencije so začele zniževati bonitetne ocene: v kolikor tega ne storijo v večjem obsegu, je to še vedno zaradi uravnotežene fiskalne politike zdajšnje vlade. Zaradi tega obetov RS več ne dojemajo kot tveganih, temveč kot stabilne.

Stabilnost države bo v prihodnje odvisna predvsem od stabilnosti vladne večine, ki pa jo je bil zmožen zagotoviti zgolj dogovor, na katerem je v januarju 2012 temeljila koalicijska pogodba zdajšnje vladne ekipe. Zaradi tega Janez Šušteršič upravičeno opozarja, da bi eliminacija dela zdajšnje vlade imela za posledico gospodarsko katastrofo v obliki prihoda “trojke” in sprejetja njenih pogojev. Nekdanji minister za finance tudi dodaja, da bi se to zagotovo zgodilo, če projekta slabe banke ne bi izpeljali do konca. Glede na to, da je Slovenska ljudska stranka odšla v apriorno opozicijo ter da se je manevrski prostor po propadu kandidature Mira Cerarja še bolj zožil, je edina mogoča koalicija zveza tranzicijske levice z nekaj satelitskimi strankami, med katerimi bi bili tudi ostanki nekdanje Državljanske liste. O tej možnosti se eden od naših najboljših finančnikov izreka takole: “Za Slovenijo bi po mnenju Šušteršiča popolnoma leva vlada pomenila resnično katastrofo, še posebej zaradi stališč, ki jih zagovarja SD”.

Očitno torej je, da zunaj zdajšnje vlade ni mogoče najti ustrezne večine za projekt, ki bi Slovenijo odpeljal stran od brezna. Vanj bo zgrmela in številni se bodo tega zavedli šele, ko bo prepozno. V luči tega, da odločba Komisije za preprečevanje korupcije ne bi imela nobenega odmeva, če ga ne bi – še preden je ta prišla do naslovnikov – sprožil Gregor Virant, je treba razmišljati, mar ni bil nekdanji predsednik državnega zbora “dogovorjen” za zrušitev vlade, prav v trenutku, ko je s konsolidacijo javnih financ (ustanovitvijo slabe banke) Slovenija krenila na pot stran od nedemokratičnih monopolov “stricev iz ozadja”. Edini učinek Virantovega odziva je namreč ta, da je državo potegnil v krizo: šele Virantovo dejanje je bilo namreč tisto, ki je dalo medijem dovolj materiala za enega od največjih linčev kakega posameznika v postosamosvojitveni dobi, predsednika vlade. Pri tako negativnem dejanju lahko sodelujejo samo ljudje, ki so negativni sami po sebi in Gregor Virant je tu brez težav primus inter pares, prvi med enakimi.

Vpogled v biografijo tega človeka namreč odkrije presenetljivo dejstvo, da so se vsi projekti, ki se jih je do zdaj lotil, končali negativno ali celo kot katastrofa. Njegova reforma javne uprave je leta 2008 poleg patrie tedanjo koalicijo stala zmage na volitvah, tako slaba je bila. Nadaljnje vodenje Zbora za republiko je bilo epizoda podobne “kakovosti”: ne sklicati ne organizirati ni bil sposoben ničesar večjega in je “kar tako” odstopil. Oktobra 2011 je izdal stranko, ki ji je dolgoval čisto vse, jo spravil ob zmago na volitvah, na njenih mandatih pa prišel v parlament. Te mandate je potem postavil pod vprašaj z razbitjem zdajšnje koalicije: tedaj je z neverjetnim manevrom torpediral še samega sebe in – ne da bi mu bilo sploh treba – odstopil z najvišjega mesta, na katerega so ga spet spravili glasovi tistega, ki ga je že drugič izdal, to je Janeza Janše. Strela v koleno pa ni namenil samo sebi, temveč je marljivo poskrbel, da so šrapneli zleteli po stranki, ki jo je ustanovil. Polovica je je že odšla (primerjaj tudi gornje mnenje Janeza Šušteršiča), pol jo odhaja, z njo pa ideja klasične liberalne demokracije, ki bi jo Slovenija tako potrebovala.

Pri tem so ga bila polna usta velikih besed o “resnici, pravici in poštenju”, čeprav je sam od 60.000 evrov, ki jih je kot neupravičeno nadomestilo prejel iz proračuna, vanj vrnil le malenkost, ker si je tako pač izračunal. Izračunal si je tudi, da se mu pri Jankoviću splača zamižati na eno oko, obmolknil je, kar zadeva zahtevo, da bi moral zdajšnji ljubljanski župan odstopiti z mesta ter ne ostati več zamrznjeni predsednik PS. Ko je snedel to obljubo, je potem lažje požrl tudi dejstvo, da naj bi bila Alenka Bratušek vpletena v javno korupcijo, v primerjavi z Janezom Janšo dokazano, s fakturami Zavoda Brdo: prav tistega, od koder so za simboličnih 60 evrov nosili sončnike na Virantovo rojstnodnevno zabavo http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/02/vse_afere_zavoda_brdo.aspx).

Viranta so izkoristili “strici iz ozadja”. Poznali so njegovo častihlepnost in napuh: v trenutku, ko bi morala Slovenija napraviti odločilen korak naprej s slabo banko, so jo porinili nazaj. Pri tem so se oprli na ustvarjanje medijske histerije, kakšne v naši soseščini nikjer ne poznamo. Vendar če imamo infantilne predsednike državnega zbora, zakaj ne bi imeli še takšnih medijev (s pomembnimi izjemami). Smo pač tragična država, z vsakim dnem, ki prihaja, bo to bolj jasno.

Vir: Siol