Je bil kmečkega stanu rojen v majhni vasici na ozemlju današnje Češke. Danes nam je najbolj znan po svojih poizkusih križanja rastlin s katerim je dokazal Ungerjevo tezo po kateri so sorte ključne pri vprašanju izvora vrst. S svojimi poizkusi in izsledki si je pridobil status začetnika klasične genetike.
Na univerzi na Dunaju se je pripravljal za poučevanje fizike in naravoslovnih ved, a mu je po smrti očeta pričelo primanjkovati denarja za šolanje. Poleg tega ni uspel narediti sprejemnega izpita na fakulteto za biologijo, zato je postal menih v samostanu v Brnu. V tem samostanu je leta 1856 pričel proučevati križanje rastlin – konkretno graha. Zelo natančno je več generacij rastlin – 10 let – križal sorte graha z različnimi lastnostmi in ugotovil, da se lastnosti dominantne sorte prenašajo na potomce. Hkrati si je poizkuse zelo natančno zapisoval. Ugotovil je, da vsako lastnost v organizmu določata natanko dva »elementa«, ki sta enaka ali različna. Tem elementom danes pravimo geni. Ta spoznanja je objavil v dveh predavanjih v prirodoslovnem društvu v Brnu.
Nekoliko manj znano je, da so njegova spoznanja bila za več desetletji spregledana. Ponovno so bile njegove zakonitosti dedovanja odkrite okrog leta 1900, ko so trije botaniki: Hugo de Vries, Carl Correns in Erich Tschermark neodvisno eden od drugega prišli do enakega spoznanja. Po tem pa so ugotovili, da jih je Mendel prehitel za 35 let.
Kot kaže so bila spregledana zato, ker je svoje ugotovitve dopisno predstavil takrat vodilnem botaniku von Nägelijem, ki je bil zagovornik dedovanja z zlivanjem lastnostmi. Namesto, da bi ga spodbujal, mu je predlagal, da naj ponovi svoje poizkuse še na škržolicah. Pri teh rastlinah pa je pogost pojav nespolnega razmnoževanja in se lastnosti deduje čisto drugače kot pri spolnem razmnoževanju. Zato pri njih ni mogel dobiti podobnih rezultatov kot pri grahu. Ob tem neuspehu je Mendel sprejel Nägelijevo zavrnitev s utemeljitvijo, češ da je pri grahu naletel na izjemen primer. Kasneje je še poizkusil križanje čebel, vendar zaradi zapletenega razmnoževanja matic ni mogel izpeljati zakonitosti delovanja. Ker pa je bil zelo skromen človek, svojih spoznanj ni posredoval ostalim botanikom in njegovo delo je šlo počasi v pozabo.
Ko je 1868 postal opat samostana, je zaradi obilice drugega dela zaključil s svojimi poizkusi. Umrl je 6. januarja 1884 leta v 61 letu starosti.
Foto: Wikipedia
