Igor Grdina z Ivanom Cankarjem ob 110. obletnici Tivolske resolucije

3
445

Knjiga Ivan Cankar: Portret genija

Knjiga je v polnem pomenu besede esej – poskus. Formalno pripada trenutno skoraj izumrli vrsti velikega – tj. obsežnega – eseja, ki je bil v Cankarjevem času živa tekstna oblika. V delu avtor zavestno krši vsa pravila, ki veljajo za znanstvene tekste. Predvsem pa je brez opomb, čeprav je mogoče za vsak podatek razbrati, od kod je. Ne izogiba se pridevnikom, pri čemer lahko vsakega utemelji s stvarnimi podatki. Čeprav je avtor pisal o stvareh, ki jim drugi premišljevalci Cankarjevega življenja in dela niso namenili pozornosti, vseeno upa, da v knjigi ni povedal nič novega – za Ivana Cankarja.

Prof. ddr. Igor Grdina

Prof. ddr. Igor Grdina je zgodovinar in literarni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Inštitutu za civilizacijo in kulturo ter predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

Dogodek, ki je posvečen 110. obletnici Tivolske resolucije, sprejeti na prvi jugoslovanski socialnodemokratski konferenci 21. in 22. novembra 1909 v Ljubljani, bo povezoval Tomaž Ivešić.

3 KOMENTARJI

  1. Analizam in knjigam razkola tega naroda ob bok gre mimo še pristna deindoktrinacijska analiza okoliščin 110. obletnice Tivolske resolucije v rdeči niti razkola tega naroda. Tudi ta obletnica gre mimo nemo zaradi opustitve utemeljitve osiščnih gabaritov slovenskega razkola, ki ga predstavlja organizacija in izvedba totalnega in oboroženega udara slovenskih prokomunistov v ta narod.

    Ob bok kontekstu je posebej hud pojav. Pojav se kaže kot hud krč znotraj t.i. pristno opozicijskega dela tega naroda, in sicer vsaj že od ustanovitve Republike Slovenije, torej (skoraj) 30 let. Od ustanovitve države dalje je ta krč nedopusten. Razlogi krča so različni od konkretnega pristno opozicijskega raziskovalca do raziskovalke. Vsi pa so nedopustni. Zato se v krču še danes nedopustno opušča polno deindoktrinacijsko analizo in utemeljitev persistirajoče stoletne rdeče niti organizacije in izvedbe totalnega prokomunističnega udara in razkola tega naroda.

    Zato smo še danes ujetniki bizarno podtaknjenih indoktrinacijskih datumov, kot na primer o uporu proti okupatorju šele dne 26. oz. 27. aprila 1941 dalje. Ali pa bizarno podtaknjenega indoktrinacijskega datuma o nekakšnem sestanku na Čebinah dne 17. oz. 18. aprilom 1937 kot nekakšnem “Velikem poku” zadevne organizacije. Ali pa bizarno podtaknjenih slovenskih vrhovnih kolovodij te organizacije in izvedbe totalnega in oboroženega udara, na primer v podobi tedaj za kolo-voditelja precej rosnih Slovencev – Edvarda Kardelja oziroma Borisa Kidriča. Ali pa ob vsem skupaj še z nežno bizarno indoktrinacijo o Edvardu Kocbeku kot nekakšni žrtvi.

    Opuščeni začetni krajec rdeče niti se nahaja med datumom t.i. Tivolske resolucije, datumom poizkusa totalnega in oboroženega udara vsaj od 11. aprila 1920 dalje in datumom eskalacije uspelega totalnega in oboroženega udara in razkola tega naroda vsaj od 17. marca 1941 dalje (in do poletja 1945 in dalje do ?).

    • V kontekstu je, na primer dne 21. in 22. novembra 1909 v hotelu Tivoli-Švicarija potekala prva jugoslovanska socialno-demokratična konferenca. Konferenca se je zaključila z »živio-klici na mednarodno socialno demokracijo«, po zaključku manifestacijskega shoda socialistične internacionale v Ljubljani so po dvorani »zagrmeli viharni živio-klici na mednarodno revolucionarno socialno demokracijo« (cit. po: Rdeči prapor, glasilo jugoslovanske socialne demokracije, Šelenburgova 6 [danes: Slovenska cesta 30?] Ljubljana, številka praporja 128, 25. novembra 1909).

      Toda socialna demokracija ni sopomenka za slovenski prokomunizem. Takšna sopomenka je indoktrinacijsko podtaknjena. Vez je prav lokacija ustanovitvenih dogodkov – hotel Tivoli-Švicarija.

      Organizirani pripadniki prokomunizma so si v zadnjih desetletjih indoktrinacijsko podtaknili ime socialnih demokratov, iz katerih so bili predhodno ekstrahirani. Tudi hotel Švicarijo so si prisvojili in ga zasebnemu lastniku odtujili, odtujitev ni bila prostovoljna. In sicer dne 3. septembra 1945 – »Na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 3.9.1945, II Sod 198/45 […] se vknjiži družbena lastnina v uporabi Občine Ljubljana-Center do1/1«. Navkljub nasilni prisvojitvi sledi dne 6. maja 2005 dovolitev vpisa lastninske pravice na Mestno občino Ljubljana.

      Socialna demokracija in prokomunizem nista sopomenki. Prvinski slovenski »socialno demokratični stranki« je »komunizem tuj«. Glavni medsebojni problem med slovenskimi socialnimi demokrati in slovenskimi prokomunisti je namreč »social-patriotizem« prvih in totalna oborožena nasilnost zoper slovenski narod drugih.

      Kajti, na primer ob vpogledu v nekatere arhivirane izvirne listine kazenskega spisa opr. št. Vr IX 807/20 Deželnega sodišča v Ljubljani, skupaj s poglobljeno monografijo iz leta 1980 z naslovom Železničarska in splošna stavka aprila 1920, ki vsebuje številne foto-posnetke listin, je razvidno, da je bilo v začetku leta 1920 za območje Slovenije, za razliko od drugih pokrajin v države kraljevine, značilno »zaostajanje revolucionarnega zgodovinskega procesa«. »Vsekakor glavni krivec« za zaostajanje je bil »social-patriotizem,« in sicer »pod vodstvom dr. Antona Kristana in njegovega ožjega kroga znotraj Jugoslovanske socialno demokratične stranke«, kateremu je bil »komunizem s svojim revolucionarnim zanosom tuj.«

      • V tej luči je poleg hotela Tivoli-Švicarija, tu še Mahrova hiša. Uprava splošne železničarske organizacije je imela od leta 1919 svoj sedež v Mahrovi hiši na Krekovem trgu v Ljubljani. V Mahrovi hiši so se vršila predavanja političnega društva socialno demokratične stranke pod vodstvom ing. Antona Štebija, v Mahrovi hiši se je nahajala tudi pisarna politične organizacije. prav v tej hiši je zadnja desetletja in še danes sedež mestnega odbora stranke, ki je v sodnem registru ustanovljena od »30.09.1976« pod določenim imenom, v zadnjem času pa podtaknjeno indoktrinacijsko poimenovana prav Socialni demokrati.

        Torej v deindoktrinacijskem kontekstu je dne 11. aprila 1920 ob predavanjih ing. Štebija »prišlo do prepirov, ker je Štebi pričel delati v komunističnem duhu. Profesor Bernot (takrat je bil kot nadporočnik v vojaški službi) je bil odločno proti temu in z njim je potegnila tudi večina članov. Na Štebijevi strani so bili, poleg nekaterih članov, tudi inženir Gustinčič, zasebnik Furlan, dr. Lemež in Golouh.« Na kar je »izvrševalni odbor Štebija, Gustinčiča in Furlana izključil.« Osebe, ki so delale »v komunističnem duhu«, je izvršilni odbor socialnih demokratov izključil.

        Nato je 11. aprila 1920 potekal »v hotelu Tivoli, zgodovinski kongres [, na katerem so sprejeli] odločitev o združitvi Delavske socialistične stranke za Slovenijo s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov). […] 15. aprila pa je izbruhnila železničarska stavka«.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite