Grda beseda na ‘s’

6

usta velikan flickrDoločena beseda, ki se prične s črko ‘s’, je tako zlorabljena, da bi bilo potrebno razglasiti moratorij na njeno uporabo. Marsikdo o njej noče nič slišati. Lahko bi rekli, da je celo ‘grda’ beseda. Ne sama na sebi, ne zaradi tega, ker bi bila vulgarna, čeprav se jo je uporabilo tudi v takšnih kontekstih, ampak zaradi občutkov, asociacij in komentarjev, ki jih prebuja, posebej zadnjih nekaj let, od kar se je začelo o njej bolj javno govoriti. Poskušal bom razložiti, zakaj beseda na ‘s’ pride v iskanju našega pristnega sobivanja tako pozno, da bi se je bilo potrebno zdaj še izogibati.

Beseda na ‘o’ in pravice žrtev

Pod veliko zapisanega v prispevku Sprava ni brez naporov in žrtev bi se lahko podpisal in analizi v njem pogosto ni kaj dodati. Zato se bom osredotočil predvsem na tisto, kar v njem ni zapisano. Beseda na ‘s’ je sicer v njej večkrat uporabljena, verjamem da z dobrim namenom orisa stanja in iskrenega vabila k našemu skupnemu spreobračanju k dobremu. Korektno je razložena tudi beseda na ‘o’ – odpuščanje. A prav pri odpuščanju se zatakne mnogim zagovornikom pravic žrtev, ki pravijo, da je odpuščanje v striktni domeni posameznika, ki se čuti žrtev. Ti zagovorniki se ob besedi odpuščanje namreč naježijo, ker žrtve pogosto slišijo (tudi iz ust duhovnikov) pozive: »Morate odpustiti!« Ampak odpuščanje je vendar izrazito oseben in pogosto dolgotrajen proces, ki se dogaja v človekovi intimi, če je krščansko veren, tudi v odnosu z Bogom, ki pa nas vse vabi v ta proces. Kogarkoli siliti v odpuščanje (ali pa ga prepovedovati), lahko vodi v ponovno viktimizacijo in še dodatno prispeva k trpljenju. V angleškem svetu se je tako v krogih zagovornikov pravic žrtev za odpuščanje, forgiveness, uveljavil izraz ‘F’ word, ki seveda spominja na vulgarno besedo, ki se je ‘ne sme’ izgovoriti.

Beseda na ‘s’ v obnavljalni pravičnosti

Podobno kot z besedo odpuščanje se dogaja z besedo sprava. Res se ob državnih praznikih še izraziteje pokaže, kako razklan narod smo Slovenci in kako bi sprava vsem polepšala življenje, posebej še tistim, ki so krivice najbolj trpeli. Ampak verjamem in praksa v procesih obnavljalne pravičnosti kaže, da je sprava predvsem neke vrste stranski učinek različnih oblik srečanja, dialoga, skupnih aktivnosti, celo druženja. Obnavljalna pravičnost je gibanje in filozija, ki hudodelstvo vidi kot prekršitev odnosov in dostojanstva človeške osebe. V središču je žrtev, njej povzročena škoda, krivica in potrebe, ki pri tem nastanejo. Te potrebe ustvarijo obveznosti storilcev škode, da kolikor je sploh mogoče (materialno ali kdaj še pomembnejše simbolično) popravijo škodo. Takšen postopek predstavlja pravičen odziv na hudodelstvo, obnovljeno stanje pravičnosti, kjer je v ospredju iskren dialog, ki vključi vse vpletene strani, tudi širšo skupnost.

Obnavljalna pravičnost je svetovno gibanje, ki se je konec 70-ih let 20. stoletja najbolj razširilo v anglosaških državah. Prvi programi, ki so pripeljali skupaj žrtve in storilce kaznivih dejanj, so se sprva imenovali Programi sprave med žrtvijo in storilcem. Danes se vedno bolj uveljavlja izraz dialog med oškodovancem in storilcem, ki ga usmerja moderator. Oblikovalci teh programov so namreč skozi prakso ugotovili, da je sprava sicer pomemben element doseganja pravičnosti, ampak ne sme biti nikoli vsiljena, predpostavljena. V ospredju so konkretni ljudje, njihove konkretne potrebe, konkreten dialog, v katerem se dogovori (ali pa tudi ne, čeprav je uspešnost dogovorov visoka in se giblje okrog 80%) za konkreten pravičen odziv, sprejemljiv tako za oškodovanca kot za storilca. Izkušnje kažejo, da mnoge žrtve, ki se srečajo s storilcem krivičnega dejanja, tudi odpustijo, brez da bi jih v to silili, temveč iz notranjega, osebnega vzgiba. Morda se to zgodi ob tem, ko se srečajo s konkretnim človeškim obličjem, s skupno človečnostjo, ko bolje razumejo ozadje, vzroke oz. kaj se jim je pravzaprav zgodilo. Tudi do sprave lahko v teh programih pride, in pogosto pride, veliko pogosteje kot v klasičnih sodnih postopkih, ki temeljijo na retributivni, povračilni pravičnosti.

»Nam pa ni potrebno nič narediti…«

Gotovo je v spravnem procesu izrednega pomena resnica, morda imamo tudi zato pri nas tako težko pot, ker ne uspemo priti na skupni imenovalec, čeprav tisti minimalen, ob katerem bi lahko stopili korak naprej. Morda tu  vpletene strani druga od druge zahtevajo preveč? Lahko se tudi vprašamo, kako o besedi na ‘s’ govorimo, kako se izraža osebna prizadetost, da se zdi, da danes posebej še mladi o tej besedi nočejo nič slišati. Upravičeno? Spravni proces ni nekaj, česar bi se z veseljem lotili, ampak zdi se mi, da se ga je že tako spolitiziralo in mu dodalo nepotrebno napornost, da sploh več ne verjamemo, da je zaključek možen. Vsi mi smo lahko sooblikovalci spravnega procesa in lahko iščemo ustvarjalne načine, kako bi prišli skupaj. Tomaž Erzar je ob priložnosti razprave o spravi dejal, da v Sloveniji zaznava »stalno upanje, da se bodo storilci skesali, nam pa ni potrebno nič narediti, lahko le kažemo s prsti na njih.«

Zavedam se, da pišem o zelo občutljivi temi, ki se marsikoga tiče zelo osebno, kar spoštujem. Tudi sam si želim, da bi nam kot narodu uspelo doseči bolj sproščeno sobivanje, v katerem bomo čutili, da ni nenagovorjenih krivic in da je resnica bolj ali manj enako razumljena na vseh straneh. Ali nam je lahko beseda sprava nekaj tako svetega, kot je v judovski tradiciji sveta beseda Bog, da jo niti ne izgovarjajo, sploh ne vnemar? Če nam je sveta, se bomo zanjo praktično trudili in se ne bomo zaustavili ob govorjenju, ki je očitno lahko precej v napoto.

Foto: Flickr


6 KOMENTARJI

  1. Vsekakor je več vredna vsebinska sprava kot formalna sprava.

    Ljudje zlasti pogrešamo vsebinsko spravo, ki se potrjuje v svakdanjem življenju. Včasih imamo občutek, da je skorajda že dosežena, pa nas grob primer sedanjega nespravnega dejanja, ponovno zaboli v duši in srcu.

    Nazadnje je bil posebno očiten Oče naš hlapca Jerneja v parlamentu.

    V resnici ni tako daleč sprava, če bi tisti na najodgovornejših političnih položajih spoštovali temeljne človekove pravice in s tem ravnali spravno.

  2. Vsebinski spravi do sedanjih in preteklih grobih kršitev človekovih pravic, sta si medsebojno povezani, saj odražata odnos pozicije do temeljnih človekovih pravic, ki so še vedno očitno rezervirane le za določene.

  3. Beseda na “s”, he he.

    Sprava na Slovenskem ne zaživi, ker je do amena zlorabljen pojem. Vsi tehniki (npr. strojniki tako kot moj ata) vedo, kako pomemben pojem je red velikosti. Tako sta pod zgornjim postom trenutno dva komentarja, v moji e-pošti pa se jih je (zaradi trodnevnega obiska pri mami, ki trenutno nima interneta) nabralo dvesto. Povsem različna reda velikosti.

    Podobna razlika v redu velikosti je med nekaj tisoč poklanimi belogardisti po koncu druge svetovne vojne in nekaj milijoni skurjenimi Židi še pred njenim uradnim začetkom. A nekateri krogi zelo blizu katoliški cerkvi bi radi besedo na “s” spremenili v priročno kladivo, s katerim udariš po potrebi po bivših komunistih in dobiš 46. poslanca. Zato bo beseda na “s” ostala prekleta.

    Kljub vašemu zelo strokovnemu pristopu, ki je za povrhu politično korektno usmerjen od spodaj navzgor. In bi ga veljalo pozdraviti. In upati, da bi pod vašim postom bilo več komentarjev. Komentatorjev, ki ne bi ocenjevali, kdo je največ ukradel, pač pa takšnih, ki bi prebrali vaše misli. 🙂

    • A ti bi rad branil komunajzerje?

      Po komunistih je treba le bruhati in kritizirati, več si ne zaslužijo.

      Kdor po več kot 100 miljonih žrtvah zagovarja to zločinsko ideologijo, ne more biti dober in pošten.

  4. Težko je govoriti o spravi, ko pa nimamo jasno določeno o kakšno spravo hočemo.
    Ali je možna sprava v krščanskem smislu, v družbi, kjer niso vsi člani kristjani, ali hočemo civilno spravo (pomirjenje med različnimi člani skupnosti)?
    Da pa sploh lahko pridemo do točke, kjer se bomo odločali o tem, moramo nekaj narediti na področju resnice in pravice.
    Začeti pa moramo z resnico, da bomo sploh vedeli kaj je doletelo slovensko družbo v preteklosti (točneje med drugo vojno).

Comments are closed.