Granitne kocke in otrok v hlevu

1
290

Veliko je znanega in zapisanega o tem, kako so na predvečer adventa odjeknile ulične demonstracije, začenši v slovenski »Galileji« (beri Mariboru) ter se razlegle praktično po vsej Sloveniji.

Kljub temu, da so demonstracije že dobro pogreta tema, se poraja razmislek o tem, kaj globljega se (še) skriva za najrazličnejšimi prikazi (lat. demonstro pomeni namreč pokažem), ki ne prihajajo samo od aktivnih protestnikov, temveč tudi od pasivnih udeležencev in tistih, ki o tem pišejo ali samo razglabljajo. Sledi razmislek nekega opazovalca in sicer tako, da se ob vsem dogajanju izpostavi še vidik psihičnega in religioznega izkustva človeka.

Nemi kriki stiskanih množic

Kak antagonistični cinik bi zagotovo posmehljivo rekel, da so se mesta z uličnimi prizori v tem času spremenila v pravo »štalo«, ki v demokratičnem okolju nikakor ni dopustna. Nasprotno bi kak vele umni podpornik iz ozadja rekel, da gre za pretirano škandalizacijo protestov, saj se premalo govori o pravih vzrokih, ki jih je s svojim nedemokratičnim in nepravnim servisom zakrivila država.

Kot pri vsakem javnopolitičnem pojavu smo tudi tokrat priča različnim mnenjem in sodbam o protestih, pri katerih gre razbrati tudi strankarsko-politično in državno-politično simpatijo oz. antipatijo, ki nemalokrat predstavljata (le) ventil za globlja nazorska in psihična izkustva. Nekdo, ki je podpornik trenutne vlade, bo nemara bolj opozarjal na negativne strani protestov in obratno, kritik vlade oz. politike nasploh bo najverjetneje bolj izpostavljal nujnost (takšnih) protestov. Med enimi in drugimi je veliko takih, ki aktivno izkazujejo držo proti obstoječemu sistemu in t.i. strankokraciji. Tudi tisti, ki so videti ravnodušni oz. brezbrižni, niso povsem brez vrednostne presoje in čutenj, saj so ta morala sprožiti njihov umik v apolitično. Razbrati gre, da obstaja splošno strinjanje, da so lahko protesti legalni in legitimni le pod določenimi pogoji. Večina protestnikov in komentatorjev dogodkov vsaj bolj ali manj navidezno demonstrira za mirne proteste in spremembe, s čimer sporočajo, da vera v politiko ni povsem umrla, samo da ima ta več »obrazov«. Tako je možna celo avtoritarna demokracija, npr. tam, kjer bi se civilno družbo delegiralo od zgoraj (s strani države) itd.

Če smo pozorni, opazimo, da se poleg fizičnega nasilja in materialnega uničevanja, nasilje sprošča tudi preko besednih in pisnih sporočil, ki so v veliki meri odraz psihičnih in čustvenih vzorcev ljudi. Napis Janša ali Janković »lopov« skriva gnus, jezo, žalost in prezir. Demonstracije presegajo zgolj dojemanje strankarske politike in države, saj tudi sporočajo, da sta človeška notranja občutja in telesni nemir tako nevzdržna, da postajata neobvladljiva. Tudi delo politikov in poročevalcev, ne glede na njihovo politično ali družbeno »etiketo«, ne ostaja le pri obsodbi kriminalnih dejanj, temveč spodbuja razpečevanje človeške in družbene napetosti.

Otrok v hlevu odrešuje

Res je, morda bo še odstopil kak nepriljubljen župan ali se bo zamenjala kakšna lokalna oz. državna politična garnitura. Morda bosta celo socialna in finančna politika v prihodnje bolj pravični, karkoli že naj to pomeni. Vendar ne gre pričakovati, da bo človek le zaradi boljše politike, novega avta in 1000 evri več na bančnem računu, globoko v sebi bolj človek. Demonstracije in dogajanje okoli njih namreč ne kažejo toliko tega, za kaj bi se udeleženci zavzemali, kakor preko telesne in komunikacijske napetosti bolj razkrivajo temine in nemir človeških src. Najbrž marsikdo poleg tega, da protestira proti vladi in politiki, protestira proti lastni napetosti in nemiru, čeprav nezavedno. Demonstracije so lahko priložnost za umirjanje telesnega, čustvenega in ustvarjalnega nemira. Če ta nemir ni ozaveščen na osebni, odnosni in družinski ravni, potem je več kritičnega naboja, da različna izkustva izbruhnejo v različnih oblikah v družbeno okolje, ki postane odlagališče človeških odpadkov.

Sodobni človek, ki se bori za svoje pravice in boljši jutri, pogosto trpi, celo nezavedno, kakor tudi razumsko pozablja, da je ustvarjen po božji podobi. Tako nam pravi začetek prve Mojzesove knjige, kjer postavi na prvo mesto stvarstva moža in ženo. To je božič, ko se je utelesil Bog. Človeška telesa in občutki so zato sveti in kličejo za razrešitev konfliktov, ki se začnejo na osebni in družinski ravni. Problemi na družbeni ravni se zdijo vedno najtežji, pa vendar prihajajo od človeka. Kot ne zdrži »najožja enota« (človek), se težave stopnjujejo po odnosni oz. sistemski lestvici do instituta države. Jasno, božič nima nič opraviti s politiko in državnim sistemom, kakor nima politika praktično nič s čustvi, saj si ne predstavljam sočutne davčne ali pa okoljske politike. Božič ne prepoveduje stavke in zavzemanja za določene družbene vrednote in politične rešitve, božič potrebuje le mir in sočutje, sicer ga ni. Takšen Božič je lahko vsak dan in večno ali pa nikoli. Duh božji je namreč vel nad vodami med ustvarjanjem sveta (prim 1Mz 1,2), prišel je nad Marijo pred njenim spočetjem (prim. Lk 1,35), kakor se je tudi uresničilo pismo (Duh Gospodov je nad menoj), ko je Jezus po vrnitvi v Galilejo v shodnici bral zvitek preroka Izaija (prim. Lk 4,16-19). To je Kristus, rojen iz ženske, ki je Bog in človek ter odzvanja nebeško vedrino in milino. Jezus, ki je božič, nam vsak dan prinaša mir in (od)rešitev, samo če smo se najprej pripravljeni soočiti z notranjimi stiskami in jih razrešiti. Če pustimo Bogu, da se rodi v nas, potem ga lahko zares (telesno) občutimo. Božič ne izbira kraja, lahko je povsod, v McDonald’su, na ulici ali v hlevu. Granitne kocke iz ulic vstalih mest in betlehemski hlev povezuje Kristus, ki ponuja brezmejno sočutje in mir – to je božič. Naj bo blagoslovljen za vse!

Foto: chrismologist.blogspot.com


1 komentar

  1. Na eni strani Božič in vesela novica za vse ljudi dobre volje a na drugi strani revolucija, izražena že v Herodovem pokolu nedolžnih otročičev. Neizprosen boj za oblast – tistih, ki so svojo dušo že oropali za čutenje srca. Tistih, ki imajo sami sebe za vredne, da živijo na žuljih drugih, da drugi umirajo za njihove bolne, egoistične interese. In ti ponavadi nočejo slišati o večstrankarskem sistemu, o ukrepih, ki bi praviloma “prizadeli” predvsem privilegirane sloje naše družbe. Mar jim je za usodo odpuščenih delavcev in ljudi na robu preživetja. Mar jim je pravna država in pošteno ter uspešno delujoče sodstvo in urejen pravni sistem. In kaj bi ti ljudje lahko mislili o Cerkvi in Bogu? To dobro vemo iz naše polpretekle dobe. Jok sirot, šikaniranje vernih, tisoči zaprtih, stotine množičnih grobišč. Kot bi bilo to kruto dogajanje zapisano v neki stari preroški knjigi – v Janezovem Razodetju. In o koncu sveta? Nekateri se temu že malce posmehujejo, vendar je konec sveta realnost. Zelo velika večina sedaj živečih bomo konec sveta doživeli že pred koncem prvega stoletja tretjega tisočletja. Strici iz ozadja v nekaj letih, a ne kažejo najmanjšega interesa, da bi se vprašali o smislu svojega početja. Toliko so okupirani z mislijo na oblast, da se nimajo časa soočiti z lastno minljivostjo. In koliko svobodneje bi zadihali, ko bi se ob srečanju z detetom, rojenim v sveti noči pred dva tisoč leti končno zavedali iluzij, zaradi katerih so se zagrizli narodu za vrat in mu še vedno izsesavajo voljo do življenja in ga držijo v zaostalosti duha, podvrženega kulturi smrti. Da so ta ostudna revolucionarna dejanja zmogli, so se morali najprej odreči Cerkvi in Bogu in jima napovedati totalno vojno, vendar je vedno bolj jasno, da je ne morejo dobiti. Bog je namreč resničen bolj, kot obstoj njih samih(stricev iz ozadja) v nekaj letih jih namreč ne bo več. Blagor pa vsem, ki se zaradi njihovega zlobnega pritiska niso uklonili in so raje izbrali smrt. Ta jim je namreč prinesla večno življenje. Strici pa so v realni nevarnosti, da jih zagrne večna tema. Dejanja, ki nosijo s seboj pečat krivičnosti in zadah nasilja in smrti, njihovim protagonistom vsekakor ne morejo odpreti vrat v življenje, ki mu ne bo konca. Molimo za narod in zdravo pamet. Bog bo blagoslovil delo tistih, ki se v resnici prizadevajo za zmago dobrega, najprej v svojem srcu in tudi v družbi na splošno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite