Nedavno je v Sloveniji zelo malo opazno minil svetovni dan revnih, ki ga je lansko leto razglasil sv. Oče Frančišek. Obhajali smo ga v nedeljo 19. novembra. Definiral ga je kot “skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev, razširjena po vsem svetu, namenja revežem vseh vrst in v vseh deželah, da ne bi mislili, da je njihov krik padel v praznino«.
Skrb vernih se ne sme omejevati na določeno obliko pomoči – ne glede na to, kako koristna in kako previdnostna je bila prvič – ampak zahteva »pozorno ljubezen».
»Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih tako, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik reveža in prišli na pomoč.«
Iztrganim mislim iz papeževe poslanice, ni mogoče odvzeti pomanjkljivosti, ki jih imajo iz celote izvzete misli, ni pa jim mogoče očitati tendenciozne zlorabe. Dejstvo je, da odkar stoji svet, se ljudje razlikujejo, da enakosti ni in je celo pred zakonom, kljub nasprotnim zagotovilom in tudi naporom, vse manj verjetna.
Mnogi, zlasti v Sloveniji, razumejo kritiko obstoječih socialnih razmer, zlasti pa njihovo razglašanje, kot obračunavanje z bogatimi.
Kriptokomunizem
Nekateri bi bogate radi izenačili kar s podjetniki, kar pa je daleč od resnice. Tudi znotraj njih so velike razlike. Temeljno vprašanje sociale niso bogati, ampak vsestranske pomoči potrebni! Tak pristop demokrate loči od komunistov, ki si hočejo vedno lastiti tuje premoženje. Vodilo njihovega delovanja ni družbena pravičnost, ampak zavist najvišje stopnje. »Napadanje« bogatih smemo razumeti zgolj kot opozorilo, da so obveznosti do družbe sorazmerne z njihovim premoženjem: »Več imaš, več moraš dati.«
Zmotno je mnenje, da so to dolžni predvsem zato, da bi se zaščitili pred nasiljem socialno ogroženih. Zgodovina, tudi in predvsem nedavna, nas uči, da ti veliko raje obračunavajo z dobrotniki kot pa nasilniki. Prav zato so ti, ki ščitijo obstoječe družbene krivice in so po navadi nedeljivo povezani z oblastniki, če že niso kar oblast, največja grožnja vsakokratni družbi.
Prave socialne hijene pa so neformalne, a vplivne skupine. Pri nas jih običajno in upravičeno povezujemo z ljudmi, povezanimi z nekdanjo tajno politično policijo. Tako je tudi v drugih nekdanjih komunističnih državah na čelu z Putinovo Rusijo. So pa tudi v državah stare demokracije razne »…laterale«, le drugačen predznak si nadenejo.
Revščino ne smemo razumeti zgolj kot materialno pomanjkanje. To je samo najhujše in največje ponižanje človeka. Na tem področju kristjani in številni drugi veliko pomagamo. Toda že kitajski pregovor pravi, da človeku bolj pomagamo, da ga naučimo loviti ribe, kot pa da jih mu podarimo. Gre za to, da se bodo mogli vsi državljani popolnoma vključiti v družbo.
Pri nas je izključevanje čedalje večje in v tem pogledu je Slovenija po osamosvojitvi bolj napredovala kot na drugih področjih.
To se izraža tudi v volilnih izidih. Na vrhu tega socialnega nasilja so udarni sodelavci medijev, v Sloveniji je to najbolj RTVS, ki jo moramo obvezno plačevati vsi državljani. Eden zadnjih primerov takega postopanja je trditev, da so pri nas vsega slabega krivi preživeli ostanki nosilcev protireformacije. Kot da bi napovedovali, da bodo potem, ko jim ni uspela kraja slovenske osamosvojitve oziroma izničenje njenega predpogoja demokracije, ponovno začeli protiversko vojno.
Uvrstitev znanega novinarja, ki je neverjetno podlo blatil kardinala Rodeta med strankarske županske kandidate, to nedvoumno nakazuje. Gre za stranko, ki se za zažig škofa Vovka in številne druge posamezne povojne ideološke uboje ni nikoli opravičila. Enako ravna tudi do svojih, na primer dachauskih in golootoških žrtev.
Materialni položaj upokojencev postaja dinamit znotraj slovenske vlade
Ni slučajna ugotovitev, da človekove pravice, socialna vključenost je ena izmed njih, niso bile še nikoli na tako nizkem nivoju, kot so sedaj, ko so postale vodilna politična parola slovenske in evropske levice. Kako se lahko ta hitro spridi oziroma je sprijena že v svoji zasnovi, kaže ravnanje slovenske levice, ki je del vladne koalicije. Vladanje je sladko, še bolj pa potrebno za standard in zunanji blišč, kot je kupovanje cunj v Londonu.
Andraž Teršek: »Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev.«
V Sloveniji je količinsko najtežji del socialnega vprašanja materialni položaj slovenskih upokojencev. Postaja dinamit znotraj slovenske vlade. Ravnanje Šarčeve ga še poglablja, ker nikjer, tako kot pri upokojencih zaradi starosti, ni tako nujna hitrost ukrepanja. Pokojnim upokojencem se ne da pomagati! Sindikalno gibanje, nad katerim se nekateri »desničarji« tako zmrdujejo, je v tem pogledu pomembna pot za njegovo preseganje.
Slovenska revščina ima zaradi svoje kompleksnosti številne obraze. Zdi se, da jo je v zadnjem času najbolje označil prof. dr. Andraž Teršek: »Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev.«
