Granda: Kaj smo pričakovali, kaj imamo?

Le ambiciozni načrti, kot je rojstvo slovenske države, prinašajo sprejemljive rešitve – a v resnici smo dosegli več, kot smo pričakovali

Dobeseden odgovor na gornje vprašanje bi bil v teh junijskih dneh nespodoben, predvsem pa zelo neprimeren na predvečer 20. obletnice samostojne slovenske države. Ne dramatizirajmo. To, kar doživljamo mi, so morale pretrpeti vse nekdanje komunistične države: Poljska, Madžarska, Češka … Nekatere to še čaka.

Slovenska pričakovanja ob rojevanju samostojne slovenske države so bila izjemna. Tako je tudi prav, ker se drugače mogoče zanjo niti ne bi odločili. Le ambiciozni načrti prinašajo sprejemljive rešitve. Duhovitejši ljudje pogosto zapišejo, da imajo utopične ideje nemalokrat to lastnost, da se uresničijo. Je bilo tako s slovensko osamosvojitvijo?

Uresničitev tisočletnih sanj je za številne slovenske zgodovinarje nespodobna in nestrokovna oznaka največjega dosežka Slovencev v zgodovini. Resnici na ljubo, zlasti ob iskanju dobesednega dokaza za to trditev, imajo načelno prav. Ne moremo spremeniti dejstva, da je bila po dosedanjem vedenju beseda Slovenija prvič zapisana 1810. leta – to je, kot je ugotovil dr. Janez Hoefler, zelo staro poimenovanje –, tiskana leta 1844 ali malo pred tem v Rusiji, na samostojno slovensko državo pa naj bi prvič javno pomislili sredi dvajsetih let 20. stoletja. Ne glede na to pa bi kot Slovenec in kot zgodovinar vseeno raje podpisal misel o tisočletnih sanjah. Problem je v interpretaciji. Tisočletne sanje Slovencev vidim v nastanku slovenskega jezika in predvsem v zvestobi njegovih govorcev, ki se mu niso bili pripravljeni nikoli odpovedati. Nimamo študije, ki bi nas poučila, koliko je bilo takih ali drugačnih poskusov, da bi se mu odpovedali. Kar nekaj jih poznamo. Gotovo nam je najhujša nevarnost grozila po razglasitvi nemščine kot uradnega jezika 1784. leta. Čeprav je ta na eni strani rodila odpor proti germanizaciji, so tožbe proti nemškemu jeziku, ki nima veljave na s Slovenci naseljenem ozemlju, starejše, dejstvo pa je, da nas ne ilirizem ne jugoslovenarstvo nista toliko ogrozila, ker sta bila nerealna, predvsem pa kulturnozgodovinsko prepozna. Slovenci smo bili s svojo slovenskostjo že predaleč. Kljub temu ne smemo v tem pogledu nikoli pozabiti na Prešerna, Bleiweisa in Slomška, pa tudi na slikarja Jakopiča, ki je stopil na vrat nebuloznim idejam o jugoslovanskem narodu. Fašizem je grozil še huje kot germanizacija. Poskusi srbskega nacionalizma v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so na poti v slovensko osamosvojitev tako poenotili slovenski narod, se danes nekaterim zdijo domišljena poteza izrinjanja Slovenije iz Jugoslavije, da bi laže dosegli Srboslavijo.

Slovenski narodni program na čelu z zahtevo po Združeni Sloveniji iz leta 1848 ni zahteval slovenske države. Bil je najbolj radikalen v monarhiji in ni bil uresničen, ker ni bil izpolnjen temeljni pogoj: ukinitev dežel. Avstrija jih ima še danes. Prepogosto je spregledano dejstvo, da so sopotniki in nasprotniki slovenskega narodnega gibanja to zahtevo vselej razumeli kot slovenski separatizem. Zanimivo je, da je tako interpretiral idejo Združene Slovenije na neki tiskovni konferenci sredi osemdesetih let tudi Stane Dolanc, ki se je moral za to javno opravičiti. K temu ga je prisililo pismo, ki mu ga je poslala SAZU in ga je podpisal takratni glavni tajnik akad. dr. Jože Goričar. Ne glede na to je postal slovenski narodni program iz leta 1848 temelj vsega nadaljnjega političnega bitja in žitja Slovencev, tako rekoč edina politična ideja, okoli katere smo se Slovenci sposobni poenotiti. Izjemno mobilizacijsko vlogo je imela tudi med drugo svetovno vojno, in to na obeh straneh: revolucionarni in protirevolucionarni. Manipulacija ali resničnost? Odgovor je stvar ideološke opredelitve. Gotovo ni mogoče trditi, da sta jo stoodstotno podpirala Kardelj in Rupnik.

Zahtevo po samostojni Sloveniji – te politične zahteve ni hotela slišati nobena državna oblast, pod katero smo živeli Slovenci – je zato treba gledati predvsem v luči druge zahteve slovenskega političnega programa, ki zahteva slovenski jezik v šoli in uradih, tako upravnih in sodnih, predvsem, in to je bistveno, v državnih organih. Popolnoma razumljivo je, da so slovensko govoreči in delujoči državni organi stopnica, temelj zahteve po združeni in samostojni Sloveniji, ker je le v tem primeru stoodstotno uresničljiva.

Slovenci si nekoliko naivno in samoljubno predstavljamo, da smo mednarodni pristanek na slovensko samostojnost dosegli zaradi svoje evropskosti in kulturne samobitnosti. Teh dveh lastnosti ne gre podcenjevati, še manj pa z njima pretiravati. Prvi pogoj za slovensko osamosvojitev so nedvomno primerne mednarodne razmere. Ne leta 1848, ne 1918, ne 1945 tega nismo mogli izrabiti. Delno tudi po lastni krivdi. Svetovni zlom komunizma in zmaga demokratičnih načel sta bili pravzaprav prvi pogoj za ta veliki dosežek. Pretresljivo je, da sta ravno ti dve dejstvi v današnji slovenski politični konstelaciji najbolj sporni.

Neredko slišimo, da so slovenski osamosvojitelji prebivalce Slovenije ogoljufali. Ti so na plebiscitu glasovali za samostojno državo, ne pa za kapitalizem in še manj za odpravo samoupravnega demokratičnega socializma, lesenega železa, bi rekel dr. Jože Pučnik. Samostojna Slovenija naj bi izšla, po njihovem zagotavljanju, iz OF in revolucije. Idealizirajo ju, predvsem pa onemogočajo razkrinkavanje medvojnih in povojnih pobojev, ki sta najmočnejša in naravnost zastrašujoča protiargumenta. Iz tega izhaja tudi zanikanje vrednosti demokracije. Ta res ni brez pomanjkljivosti, še zlasti v demokratični Sloveniji, kjer v resnici vlada demokratura, kot pravi Drago Jančar. Zato neusmiljeno napadajo (opozicijske) stranke, iščejo žlahtno konservativno stranko, nekakšne sodobne kocbekijanske krščanskosocialne trabante, ki bi dali novemu totalitarizmu legitimnost. To načelno neokomunistično ali oefarsko prizadevanje spremlja veliko bolj domišljeno in sofisticirano onemogočanje oblikovanja pravne države, ki je edino in največje jamstvo, da se totalitarizem ne more več povrniti. Le ta, ne slabo gospodarstvo, lahko ogrozi obstoj in razvoj samostojne, mednarodno priznane Republike Slovenije.

V dvajsetem letu samostojnosti smo mnogi razočarani nad stanjem, v katerem smo se znašli. Vendar smo sami krivi zanj, saj je posledica politične neizobraženosti, oportunosti in neumnosti. Roko na srce, kaj drugega ni mogoče pričakovati. Ideologija delitve in grabljenja tuje (s pomočjo mednarodnih kreditov), v konkretnem primeru še posebno nekdanje družbene lastnine je v temeljnem nasprotju z logiko in nujnostjo gospodarskega ustvarjanja in predvsem pridobivanja. Dediščina totalitarizma v smislu nesposobnosti prevzemanja odgovornosti do države, vse odločitve smo »samoupravno« morali prepuščati KP oziroma njenemu CK in ljubljenemu vodji, je izjemno trdovratna.

Prav zato je državljanska vzgoja v naših izobraževalnih sistemih zanemarjena in celo nezaželena. Samostojna Slovenija ne potrebuje samo zavednega Slovenca, ta je lahko tudi pristaš totalitarizma, ampak nov tip demokratičnega Slovenca, ki bo zvest tako kulturni kot politični dediščini, ki jo, nekoliko pesniško, lahko zreduciramo na prvi dve slovenski tiskani besedi: stara pravda. Ne revolucija, ampak pravna država na podlagi evropsko primerljivega prava starih parlamentarnih držav (Slovenija ima v obstoječe pravo vgrajeno sistemsko korupcijo) je danes lahko edino in mednarodno sredstvo popolnejše uresničitve naših sanj in ne nazadnje posredna lustracija, ki smo jo neodpustljivo zamudili ob osamosvojitvi.

Slovenskih katoličanov kot takih ni v politiki. To je dobro. Neodpustljivo pa je, da v javnosti ne zastopajo temeljnih načel krščanstva, še zlasti tistih, ki so splošno sprejemljiva in priznana. Vera je milost, poštenost dolžnost!

Dopuščanje ali celo sodelovanje v dejavnostih, ki slabijo slovensko državno skupnost, je greh, če je komu to všeč ali ne. Če dajemo Bogu, kar je božjega, ne pozabimo materialnih in še bolj politično-civilizacijskih obveznosti do »cesarja«. To so v prvi vrsti volitve in prevzemanje javnih obveznosti. Odgovor bomo dajali za svoje (ne)delo, ne tuje. Ne karitativna dejavnost, socialna pravičnost je naše glavno orožje.

Slovenci radi jadikujemo. Zato ne cenimo ali celo ne vidimo, da imamo svojo državo, ki je del napredne in demokratične Evrope, naš jezik je eden priznanih evropskih jezikov, imamo demokracijo, kot jo zaslužimo, svet nam je odprt.

Nihče nas ne ogroža, le sami sebe! Denarja je malo, a ima vrednost. Šele če se primerjamo z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, ne s Švico, vidimo, kaj smo v resnici dosegli. To je več, kot smo pričakovali. Kljub temu pa naj Švica ostane ideal!

Vir: tiskana izdaja tednika Družina (Priloga Slovenski čas)