Slovenci imamo med 27. aprilom in 1. majem praznični teden. To je najlepši ostanek nekdanjega totalitarnega režima, dokaz, da nihče ni samo slab.
Dolomitska izjava je potrdila, da je OF služila prigrabitvi oblasti
Oba praznika imata skupni imenovalec: prevara z zlorabo. Ni res, da se nihče ni uprl okupatorju. Če ne drugi, starojugoslovanska vojska. Eden najstarejših slovenskih še živečih partizanov je izjavil, da so se v njegovem rojstnem kraju upirali okupatorju pred ustanovitvijo OF. Primerov, ko si je OF lastila tuje zasluge, ni malo. Dejstvo je, da je 27. april predvsem dan spomina na zlorabo najplemenitejšega človeškega čustva: želje po svobodi. Krščanski socialisti, ki so v partizane pripeljali množice, so z izgubo identitete naivnost drago plačali. Podtaknjeni Kocbek je imel še srečo, Aleša Stanovnika so dali Italijanom ubiti kot talca.
Delavec živi pa od plače, ne oblasti
Prvi maj je velik praznik. Goduje Jožef Delavec. Žal šele od 1955. leta. Kot z obsodbo zlorab kapitalizma je Cerkev zamujala tudi s spoštovanjem načina življenja in dela Jezusovega krušnega očeta in delavca nasploh. Delavski praznik je bil dotlej že desetletja svetovni simbol stisk in izkoriščanja delavca, ki je neprimerljiv s položajem kmeta v fevdalizmu. Tudi veliko pravico do človeka vrednega življenja so »mojstri laži in prevar« zlorabili. Namesto plače so začeli delavcem podtikati željo po oblasti. Delavec kot vsak človek ne samo potrebuje, ampak ima pravico do časti, spoštovanja, dela, živi pa od plače, ne oblasti. Nikjer niso živeli delavci tako slabo, brez časti in pravic kot v državah, kjer so bili preko svojega »najbolj osveščenega dela« na oblasti.
Ko je okoli leta 1990 propadal komunizem, ni noben delavec dvignil roke v obrambo svoje oblasti. Le njihovi dotedanji »delavski voditelji« so metali jajca v parlament, simbol pravne države in demokracije. Zbali so se za svoje privilegije in dotedanje zlorabljanje delavstva. V nasprotju z njimi, ki jim je bila glavna skrb med revolucijo krojenje in izdelava policijskih uniform, delavci niso bili maščevalni. Dejansko so bili v prvih vrstah onih, ki so se borili za pošteno plačilo, ne pa oblastni kos kruha.
Svoboda in družbena pravičnost sta poleg pravice do življenja in zdravja najvišji vrednoti normalnega človeka. Zato ne more niti dopuščati možnosti, da bi ju kdo zlorabil za prigrabitev oblasti. Zato hitro nasede demagogom, »mojstrom laži in prevar«, ki jih je polna zgodovina, zlasti 19. in 20. stoletja. Kljub temu moramo ostati zvesti načelom, ki so temelji našega bitja in žitja. Če je vera milost, pa to ni naša obveznost, da se kot katoličani praktično zavzemamo za ljubezen in spoštovanje do človeka. V Sloveniji zlasti do tistih, ki živijo pod pragom revščine. Vsebinsko moramo 1. maj raztegniti na vse leto.
vir: tednik Družina
