Granda: Boj za zdravje in materinščino ni nikoli končan

8
440
dr. Stane Granda / Arhiv Reporter
dr. Stane Granda / Arhiv Reporter

Svetovni dan materinščine (21. februar) mora pri Slovencih dobiti večji, če že ne Prešernovemu prazniku enakovredni pomen. Argumenti zagovornikov angleškega jezika v slovenskih šolah so prava kopija izjav nekdanjih slovenskih nemškutarjev. Prešeren je bil sposoben pisati tudi v nemškem jeziku, toda velik je, zaradi svojega dela v slovenskem jeziku!

Nedavno smo praznovali slovenski kulturni praznik. Po starem izrazoslovju bi lahko rekli, da smo skoraj še v njegovi osmini. Pustimo ob strani Prešernovo nagrado, izmislil si jo je menda “okupatorjev” ljubljanski župan Jurij Adlešič za ljubljanske kulturnike, in nagrajence in se vprašajmo po vsebini praznika. Kot resnično slovensko kulturo lahko označimo najprej tisto, ki sloni na slovenskem jeziku. To je predvsem slovenska govorjena beseda, to je slovenska pisana beseda, to je slovensko petje, to je vsa tista kultura, ki se oplaja na slovenstvu. Naša kultura  je kulturno ustvarjanje Slovencev ne glede na to, kje živijo in čisto nazadnje je to vsa kultura, ki je nastala na našem ozemlju in smo Slovenci njeni dediči. Ni pa seveda kultura vse, kar nam nekdo v imenu nje ponuja. Pobalinstvo in provokacije so lahko duhovite, tudi zabavne, niso pa kultura, razen, če je tudi nekultura kultura. Vprašanje slovenskih kulturnih nagrajencev ni toliko boljša ali slabša kultura, ampak, ali je tisto, kar nagrajujejo sploh kultura. Tudi na kulturnem področju je treba reči bobu bob, ne pa čakati, da čas naredi svoje. Tovrstno razpravljanje bi bilo silno zanimivo nadaljevati, vendar ga moramo skleniti z ugotovitvijo, da se na slovenski kulturni praznik vse bolj zanemarja kultura na podlagi slovenskega jezika, torej tistega, kar v bistvu slovensko kulturo sploh določa. Zato mora dobiti pri Slovencih Svetovni dan materinščine ali mednarodni dan maternega jezika (21. februar) večji, če že ne Prešernovemu prazniku enakovredni pomen.

Bistvo slovenske zgodovine je ohranjanje zvestobe slovenskemu jeziku. Naše narodnostne meje ne določa zgodovina, ampak raba naše materinščine. Te nismo mogli braniti z državo, vojsko, fizično silo, ker jih kot narod nismo imeli, ampak zgolj z zvestobo slovenščini. Naša navezanost nanjo je bila tako močna in enkratna, da je vse to nadomestila. V zgodovini nam je najbolj škodovala redka naseljenost našega ozemlja, njegovo naseljevanja s tujci iz sosedstva v obmejnem prostoru, ki so nad nas hitro raztegnili plašč sosednje večinske neslovenske kulture. Bil je to bolj naraven kot pa nek načrten zgodovinski proces. Ko se je raba slovenščine toliko zmanjšala, da je bil vtis, da ni več v rabi, se je naša narodnostna meja skrčila.

Slovenski jezik smo Slovenci sami ohranili. Zanj nismo nikomur nič dolžni. Države, pa naj bo to Avstro-Ogrska oziroma njene predhodnice, obe Jugoslaviji, zaradi naše slovenščine niso bile srečne, želele in trudile so se, da bi se ji odpovedali, toda naši predniki na to uho niso slišali. Zato slovenska osamosvojitev, nastanek samostojne mednarodno priznane neodvisne Republike Slovenije ni samo pridobitev slovenske države. Njeno bistvo ni mednarodno priznanje naše slovenske narodne skupnosti, ampak pomeni oziroma naj bi predvsem pomenila konec večstoletnega obdobja boja za ohranitev našega jezika. Seveda vidimo, da so bila takšna pričakovanja, kot številna druga, utvara. Slovenski jezik je sedaj uraden, mednarodno priznan, eden evropskih uradnih jezikov, toda zaradi tega ni bistveno manj ogrožen, kot je bil nekoč. Razlika je samo v tem, kdo ga ogroža. Včasih so bili to predvsem tujci, sedaj pa smo to predvsem slovenski državljani. Zavestno je rabljena oblika slovenski državljani, ne Slovenci, pod katere razumemo zgolj in samo samozavestne Slovence, tiste, ki jim slovenstvo ni breme, ki jim to ni podoba in vsebina majhnosti, ki jim je slovenstvo čast in ponos, zadovoljstvo individualnosti, oblika in vsebina enakopravnosti z drugimi evropskimi narodi. Slovenska osamosvojitev se je zgodila zadnji moment. Stoletja so naši najvidnejši kulturniki iskali svoje vzore predvsem v tistem kulturnem krogu, ki smo mu stoletja pripadali, to je v srednji Evropi in na evropskem zahodu. Zadnje desetletje pa so se nekateri mlajši kulturniki, med njimi je tudi letošnji Prešernov nagrajenec, vse bolj ozirali v Beograd in v njem videli novo  kulturno identiteto in slovensko kulturno prihodnost. Prav zato nismo bili Slovenci v svojem narodnem bistvu nikoli toliko ogroženi, kot smo bili v zadnjih letih Jugoslavije, ko so nas spodjedali navznoter in navzven. Saj to bi lahko očitali tudi nekdanji Avstriji, toda ta ni bila totalitarna, nemščina ni bila slovanski jezik, pa tudi kulturne razmere so se povsem spremenile.

Bolj kot človeška jezikovna nemarnost so nevarni množični mediji, ki nam danes vsiljujejo angleščino. Posebno izstopajo, na RTV SLO tudi pri ideološkem čistunstvu, športni novinarji, ki so glede jezikovne prakse pravi diktarorji. »Futsal« je samo zadnji primer, kaj pa poimenovanje prve angleške, španske in drugih nogometnih lig…, za katere skoraj ni več v rabi slovenskih izrazov.

Ljudje bolj ali manj verjamemo v čudeže. Za mene je največji čudež obstoj slovenskega naroda in jezika. Poldrugo tisočletje živimo na enem najbolj prepišnem delu Evrope, preko Slovenije vodi najbližja in najbolj logična pot iz Srednje Evrope v Malo Azijo, področje plodnega polmeseca, zibelko evropske in svetovne kulture. Preko Slovenije gre pot iz Apeninskega polotoka na evropski vzhod, v Panonsko nižino, ki je velik del Evrope stoletja zalagala z žiti, ki so bila vse do prihoda krompirja glavno živilo, in živino. In v tem viharnem prostoru trgovine in politike smo mi stali in obstali. In to brez lastne države, brez višjih socialnih razredov, brez zgodovinskih vzgledov in sanj, ki bi nas hranili, nam dvigovali optimizem, lažne upe, če hočete, v krutem boju z realnostjo. Koliko večjih in pomembnejših narodov je bilo. Tudi v našem neposrednem sosedstvu. Imeli so svoje vojske, svoje pravo, svoje vladarje, svoje države, svojo krono, o njih na veliko govori zgodovina, ogrožali so nas, danes pa jih ni. Če to ni čudež, potem pa res čudežev ni!

Slovenski jezik je med slovanskimi najbolj zasidran na zahod, med višjo zahodno kulturo, slovenski jezik je med najmanjšimi slovanskimi in evropskimi jeziki, toda ima vse tiste strukture, ki jih imajo veliki svetovni jeziki. Še huje, je starejši kot mnogi od njih.

Slovenski jezik dokazano, z Brižinskimi spomeniki, živi že vse od okoli 950. leta, gotovo pa je dobrih sto let starejši. Slovenci se mu med dolgoletno in dolgotrajno selitvijo niso bili pripravljeni odpovedati. Naučiti so se ga morali tako staroselci, na katere so naši predniki naleteli, kot tudi krščanski misijonarji. Ti so, kot kažejo Brižinski spomeniki, ne le prvi pisali v našem jeziku, ampak so stoletja z njegovo javno rabo v cerkvah skrbeli za njegovo stalno oziroma trajno kultiviranje kot tudi poenotenje. Ob slavnostnih prilikah v cerkvah, ob razlagi božje besede, ni bilo mogoče uporabljati nekih nekultiviranih oblik in dialektalnih posebnosti. Njihovo delo je prevzel in dvignil na knjižni nivo tudi Primož Trubar in  njegov krog, ki nas je z prevodom Svetega pisma dvignil v krog evropskih narodov. Imamo številne dokaze, kako so se ga oprijemali, oziroma ga rabili tudi plemiči. Ne le ob ustoličevanju koroških knezov in vojvod, ki je do leta 1414 trajalo v slovenskem jeziku, ampak tudi v vsakodnevnem jeziku. In to celo pripadniki najvišjih družin kot so bili Spanheimi ali Babenberžani. Zato ga tudi država ni mogla ignorirati. Že za cesarja Maksimiljana, ki je vladal od konca 15. in v začetku 16. stoletja in je naročil izdelavo latinsko-slovenskega slovarja, je v njegovem krogu užival naš jezik precejšen ugled (primer Jurija Slatkonja, njegov slovensko govoreči grb). Vse pogosto se je k njemu zatekala, zlasti v poduku kmetov cesarica Marija Terezija in nato še drugi cesarji. Za časa Napoleonskih vojn so v slovenski jezik prevedli določila mednarodne pogodbe. Če vse skupaj povzamemo, je jasno, zakaj smo ga leta 1848 zahtevali  v šole in urade. Zahteva po Združeni Sloveniji (ne veliki) je neločljivo povezana z uvajanjem slovenskega jezika v uradno življenje. Takrat so tudi z grozo ugotovili, da za določeno rabo slovenski jezik še ni dovolj usposobljen. zato so ga v naslednjih desetletjih razvili tudi na drugih področjih: pravnem, tehničnem, medicinskem, teološkem področju. Ob koncu 19. stoletja je bil slovenski jezik že sposoben za uporabo na univerzi. To smo si postavili v stari Jugoslaviji. Danes imamo v Sloveniji že več univerz. Mnogi mislijo, da jih je preveč. Bog jim odpusti neumnost. Univerz mora biti več, če hočejo tekmovati in biti vsak dan boljše. Mariborska slovenistika je že boljša od ljubljanske. Nazadnje in končno je slovenski jezik prodrl tudi v armado in mednarodno politiko.

Lahko rečemo končno zmaga? Ne, bolj je zmagovit, bolj je razširjen, bolj je ogrožen. Danes ga najbolj ogroža naglo se razvijajoča tehnika in številni neuspešni znanstveniki, ki svojo življenjsko neuspešnost v domačem prostoru(!) pripisujejo slovenskemu jeziku. Spominjam se številnih študentov, ki so prišli v Ljubljano študirati arheologijo k prof. Gabrovcu in se zato naučili slovensko. Argumenti zagovornikov angleškega jezika v slovenskih šolah so prava kopija izjav nekdanjih slovenskih nemškutarjev. Prešeren je bil sposoben pisati tudi v nemškem jeziku, toda velik je, zaradi svojega dela v slovenskem jeziku!

8 KOMENTARJI

  1. Zakaj izginja slovenski jezik iz javne rabe, pa čeprav nas na to opozarja tudi zakon o javni rabi slovenskega jezika. Zakaj lepe slovenske besede izpodrivajo nelepe tujke, ki siromašijo slovenski jezik, ko pa vemo, da je jezik temeljni razpoznavni znak našega odnosa do našega doma. Nekaj negativnih primerov:
    . nasvidenje, srečno, zbogom, lep pozdrav – izpodriva čao,
    . zelo, močno, veliko, mnogo – izpodriva ful,
    . prosim, izvolite, tukaj, poglejte, glejte, tule, takole, to, ta – izpodriva evo
    . seveda – izpodriva valjda,
    . daj, dajmo, gremo – izpodriva ajde
    . velja – izpodriva važi
    . veselico – izpodriva fešta in žur
    . gnečo – izpodriva gužva
    . stoodsto, izpodriva stoposto.
    . komaj izpodriva jedva…
    Če pomislimo, so navedeno, dokaj razširjeno uporabo tujk povzročili predvsem TV mediji.

  2. In še:

    . v redu, dobro, odlično, lepo – izpodriva okej.

    Ali ni vse te nepotrebne tujke, hudo zaničevanje in siromašenje našega slovenskega – materinega jezika?!!!

  3. TV mediji, zlasti POP TV, so se požvižgali na zakon o javni rabi slovenskega jezika in v oddajah pogosto uporabljali tujke namesto slovenskih besed.

    S tem so nam kršili ustavno zagotovljeno pravico do osebnega dostojanstva.

    Po 3. členu slovenske ustave je Slovenija država slovenskega naroda.

    Določeni mediji in še kdo, pa nam tega ne priznava.

    Obnašajmo se kot dober gospodar v svojem domu in napravimo vrednotni red!!!

  4. Zdaj je primeren čas, ker je letos Evropsko leto kulturne dediščine, ki nas opozarja, da moramo storiti vse, da slovenska kulturna dediščina ne bo ogrožena.

    • “svitase” vsi štirje prispevki zaslužijo oceno odlično , ne bo dolgo , ko se bomo v
      naši domovini pogovarjali v slovenščini samo še doma ob krušni peči in žalostno
      obujali spomine na naše prednike , ki so veliko storili za slovenski jezik in slovenski
      narod ! Čestitam še enkrat !

      Andrej Briški

      Pripis , praznovanje v spomin velikega Prešerna , naj bo praznik Slovencev in
      slovenske kulture , brez osebkov iz politike in subkulture , ki načrtno uničuje
      Slovensko preteklost in narod , vse od začetkov razraščanja komunizma in
      internacionalizma in velike želje pobratimstva s sovjeti in južnoameriško obliko
      zatiranja naroda , ki spoštuje svojo zgodovino !

  5. “Danes ga najbolj ogroža naglo se razvijajoča tehnika in številni neuspešni znanstveniki, ki svojo življenjsko neuspešnost v domačem prostoru(!) pripisujejo slovenskemu jeziku.”
    Gre za zelo pomembno zadevo. Z vsemi avtorjevimi trditvami se ne strinjam. Naglo se razvijajoča tehnika ne ogroža slovenščine. Če se tehnika razvija, je treba sprejeti nove izraze. Tudi v angleščini, nemščini ali kitajščini gre v primeru novih iznajdb za nove izraze. So ti jeziki zaradi novih iznajdb ogroženi?
    Tudi z drugimi deli stavka se ne strinjam. Ne gre za številne neuspešne znanstvenike temveč za malo številčne, ki svojo neuspešnost pripisujejo slovenščini. Žal tudi nekateri po slovenskih merilih uspešni znanstveniki(!) vidijo težavo v slovenščini.
    Za znanstvenika domači prostor ne obstaja. Znanost je vedno odprta za vse človeštvo. Neuspeh v domačem prostoru pomeni neuspeh v mednarodnem prostoru in obratno. Morebiti pa je avtor mislil zapisati “ki svojo življenjsko neuspešnost pripisujejo delovanju v domačem/slovenskem prostoru.”
    V zvezi z rabo slovenščine bi izpostavil še dve temi:
    1) (ne)spoštovanje visoko izobraženih tujcev do našega jezika, ki pridejo v Slovenijo
    2) (ne)spoštovanje zaradi ekonomskih interesov

    (Popolnoma se strinjam z zgornjimi komentarji o škodljivem izpodrivanju s tujkami!)

  6. »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,« upravičeno piše dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze. Pravi: »Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.«
    Slovenski kapital je bil torej pregnan. To je uspeh »naprednih« v politiki in stroki, ki so zaslužni, da je domač ali tuji kapital v Sloveniji še vedno sovrag dela, delovnega ljudstva. Kapitalisti pa so izkoriščevalci in izdajalci naroda. Dolžniki so privilegirani. Oškodovani pa so upniki, ki hirajo kot »podjetnik Smrtnik s Parkinsonovo boleznijo. Menedžerji, ki so podjetja prevzemali brez lastnih sredstev, temveč kar z bančnimi krediti bank z zastavo delnic podjetja ali so za svojo anuiteto obremenili podjetje, a so uspeli plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, so »ugledni«. »Tajkune« je pravna država »odkrila«, ker niso uspeli vračati kreditov. Oboji pa so oškodovali podjetja. Mnoga podjetja so za to propadla!
    V Nemčiji je prepovedana vsakršna pomoč ciljne prevzete družbe pri nakupu delnic, ki bi jo le-ta nudila prevzemniku. Ta pomoč se nanaša na posojila, garancije, zavarovanja in za predujme. Ciljna družba ne more dajati zavarovanj prevzemniku v primeru prevzemov. V državah EU je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga dopušča, vendar pod strogimi pogoji. Večina državljanov je zaradi privilegijev menedžerjev pri lastninjenju družbene lastnine ostalo opeharjenih kapitala. Politika je brez dolžnega čuta za pravičnost poskrbela le za menedžerje, a njihove neuspehe plačujemo davkoplačevalci in zadolženi državljani z nizkimi dohodki!
    Uresničilo se je, kar je rekel »pedagog naroda«, bivši rektor univerze dr. Jože Mencinger, to je: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Lastninjenje ni bilo skladno ustavi, saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok nezadovoljstva z državo in za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem.
    Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a ne vidijo na lastnem pragu. Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.
    Odgovornost politike je katastrofalna. Kdo vse je in še podcenjuje in zavaja državljane, namesto da bi jih poučeval o njihovi pravici do lastnine, kapitala, tudi o pravici do deleža družbenega kapitala in o ravnanju s kapitalom? K temu veliko prispeva volilni sistem, ki je odtujen od volivcev, kar kažejo tudi poslanske pisarne. »Nekateri pogrešajo komunizem. Ljudje se spominjajo, da marsičesa ni bilo treba plačevati tako, kot se plačuje danes, predvsem kar se tiče socialnega skrbstva. A treba je razumeti, da to ni bila zasluga komunizma. Komunizem so živeli in preživeli, ker so imeli od leta 1948 tujo pomoč. Potem ko sta se Stalin in Tito razšla, je Tito začel dobivati ameriško podporo, a so tudi Američani v določenem trenutku rekli, da ne morejo plačevati za vse tovarne, ki niso dovolj zaslužne za delavce,« je povedal pisatelj Boris Pahor.
    Mnogi sanjajo o slovenski Švici, a Švica temelji na ohranjanju in povečevanju kapitala. Slovenija pa (naj bi) še vedno temelji(la) le na vrednotah socialne države, na delitvi kapitala. Država pa standard rešuje s tujim kapitalom. Zato je slovenska Švica čista utopija.
    Že Avstrija se nam po razvitosti odmika že več kot pol stoletja. Kapital se Slovenije ogiba, višegrajske države pa so magnet za naložbe. Državljani treh od štirih višegrajskih držav, Češke, Slovaške, Poljske, si že lahko privoščijo več od Slovencev. Tuji kapital se nas izogiba, domači pa v tujino uhaja, saj se pri nas premalo oplaja. Izobraženi mladi emigrirajo v tujino, kjer oplajajo svoj in tuj kapital. Ogroža se tudi socialna država. Za razvoj so potrebni kapital, ljudje z znanjem, odgovornostjo in vizijo ter realni, ne pa utopični cilji brez realne osnove.
    Mnogi menijo, da se krava oz. država pase v nebesih in se molze na zemlji. Kdaj bo tudi v Sloveniji dozorelo spoznanje, »da tisti, ki ima prihodke za svoje preživetje, ne potrebuje številnega potomstva in ne bo migriral«. To mora postati cilj tudi za nas in za razviti svet, da omogoči revnemu prebivalstvu južne poloble osnovne prihodke in bivalno okolje, sicer se bo »roman že napisane bodoče zgodovine človeštva« le še prebral in bodo naši 10-letni otroci to v polni meri podoživeli. Tudi zato je potrebno najprej znati »oplajati kapital«. V knjigi »Zakaj narodi propadajo« berem, da so institucije v uspešnih državah zasnovane tako, da omogočajo, da ima vsak posameznik, in ne le izbrani vrhovi, korist od ekonomske rasti. Po 25. letih samostojne Slovenije je čas, da se spustimo na zemljo in skrbimo za kapital, ki ga narod in država potrebujeta za preživetje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite