Grafiti »Vojska v karanteno« so delo skrbnikov vrednot NOB in njihovih somišljenikov. Naše želijo obvarovati doživljenjskih travm ob srečanju z uniformiranimi vojaki Slovenske vojske.
Človek se je od nekdaj vojskoval. Za življenjski prostor, za hrano in vodo, za oblast in ideologijo. Ne glede na to, ali je bila vojna napadalna ali obrambna, nepravična ali pravična, revolucija ali kontrarevolucija, je tekla kri in je bilo mnogo gorja. V meddobjih, ko ni bilo vojaških spopadov, so se armade pripravljale nanje, se urile za uporabo najnovejšega orožja in obrambo pred njim. Od nekdaj do danes je tako. V našem času imajo vojske demokratičnih držav še dodatne naloge. Civilnemu prebivalstvu pomagajo v naravnih nesrečah in branijo državljane pred pretečo nevarnostjo specialne vojne. Nasprotno tem pa so v diktaturah naloge predimenzionirane vojske ohranjanje oblasti, iskanje notranjih in zunanjih sovražnikov, pojavljanje oboroženih vojakov in razkazovanje moči kjerkoli in kadarkoli.
Deklaracijo za demilitarizirano Slovenijo podpisali vsi, ki jim je srce bílo dvakrat na levi
Slovenije in slovenske vojske ne moremo uvrstiti ne v prvo ne v drugo skupino iz zgornjega odstavka. Zakaj? Zato, ker v Sloveniji kljub formalni demokraciji še vedno tli državljanska vojna. Vojakov v uniformah, ki naj bi opravljali mirnodobne naloge tako kot njihovi kolegi v demokratičnih državah, naša »progresivna« stran ne potrebuje. Načrtno jih omalovažuje in preprečuje njihov razvoj in delo ter jih zapira v vojašnice. Vojski po shizofreni demokratični poti iz rok trga njeno osnovno nalogo, ki je obramba domovine, natančneje varovanje južne meje. Še danes obžaluje, da podpisovanje Deklaracije za demilitarizirano Slovenijo pod geslom »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!« v letu 1991 ni obrodilo sadu.
Deklaracijo za demilitarizirano Slovenijo so podpisali vsi člani tedanjega predsedstva na čelu z Milanom Kučanom (razen Ivana Omana) in vsi tedanji vidni politiki, ki jim je srce bílo dvakrat na levi, vključno z Janezom Drnovškom in Janezom Stanovnikom.
»Vojska v karanteno« se glase grafiti, ki so pojavili v Ljubljani
»Naši« ne potrebujejo vojske. Za potrebe specialne vojne za ohranitev oblasti imajo elitne oddelke znotraj 2300-glave armade RTV in 90 % vseh drugih javnih občil. Gardisti so tudi na tožilstvih in sodiščih, vključno z Ustavnim sodiščem, ter v kulturi in izobraževanju. Tudi nekatere s strani vlade financirane nevladne organizacije (besedni nesmisel kot mrzel krop) vedo, kje je njihovo mesto v latentni državljanski vojni. Osrednja naloga opozicije, njenih elitnih enot in revolucionarnih trojk je aktualni vladi oteževati delo na vsakem koraku z vsemi sredstvi, tudi z onemogočanjem pomoči slovenskih vojakov lastnemu narodu. »Vojska v karanteno«, se glase grafiti, ki so se te dni v času pandemije pojavili v Ljubljani.
Šolstvo je krivo za pišmeuhovski odnos Slovencev do naše zgodovine, politične in tudi vojaške. Pozaba, zanikanje, omalovaževanje ali poveličevanje zgodovinskih dogodkov in osebnosti je moč zaznati na vsakem koraku.
Z zgodovino delamo kot svinja z mehom
Naj ne bo odveč te trditve podkrepiti z nekaj primeri. Prvi je nepoznavanje Andreja Turjaškega. V teh dneh in mesecih, ko prodirajo skozi naše kraje bodoče elitne enote mohamedanskih bojevnikov, bi vendarle kazalo iz skorajšnje pozabe oteti slavnega vojskovodjo Andreja Auersperga Turjaškega. Ta je v bitki pri Sisku 22. junija 1593 s svojo enoto zadal odločilni udarec osmanskim osvajalcem in krščansko vojsko popeljal k zmagi. Drugi primer zamolčanega junaka je eden od najboljših admiralov 19. stoletja, v Mariboru rojen Wilhem von Tegetthoff. V pomorska bitki pri Visu je 18. julija 1866 porazil italijansko vojaško ladjevje, ki se je namenilo Avstriji iztrgati otok Vis.
Prva svetovna vojna na naših tleh, z vsemi junaštvi, bridkimi porazi in strahotnimi izgubami v prebivalstvu in premoženju, je vendarle stopila iz sence, ki jo je nanjo metalo najprej »ujedinjenje v troedini narod« in nato poveličevanje NOB.
Krivico, ki so je desetletja delali z zamolčevanjem generala Rudolfa Maistra, so v zadnjih letih končno popravili. Umestili so ga v naš zgodovinski spomin. O Judenburgu in uporu kranjskih Janezov je moj pokojni stari oče, ki je bil vojak v veliki vojni, pripovedoval: »Prmejš, začelo se je, ko so lačni vojaki vdrli v skladišče z živili.«
Naša uradna zgodovina podprta s pripovedjo dezerterja na soški fronti Prežihovega Voranca pa v ospredje upora postavlja vpliv oktobrske revolucije. Udje novega razreda in njihovi dediči so soglašali z Italijani vseh političnih barv, da je bil TIGR nič več in nič manj kot teroristična organizacija.
Žalostno in žaljivo do domoljubov je, da za demokratizacijo in osamosvojitveno vojno po nenapisanem pravilu v šolah »zmanjka« časa. V časopisju in celo na tožilstvih ter sodiščih pa se sramoti junake tega prelomnega časa slovenske zgodovine.
Pacifizem z napako
Vzgoja k preziru do slovenske vojske in bolestno obračanje k lažnemu pacifizmu ima v naših krajih eno samo svetlo izjemo. To je partizanska vojska, revolucionarna vojska, Titova vojska, edina vojska, ki ohranja tako rekoč pobožanstveno vlogo narodnega rešenika. Njeno slavo rdeči misijonarji oznanjajo v šolah in medijih. Na številnih proslavah ohranjajo spomin na resnične in mitske dogodke. Naše otroke maškarajo v partizanske uniforme in jih silijo v podmladek ZZB. »Postani partizan« je naslov družabne igrice, v kateri naj se zlorabljeni otroci identificirajo s partizani.
Kaj partizani niso bili vojaki in njihova vloga ne gre navzkriž s pacifizmom? Bili so vojaki in to v večini primerov prevarani vojaki. Godrnjanje čez rezultate revolucije in razmere v SFRJ: »A smo se za to borili?« namreč ni bilo iz trte zvito, temveč pristen izraz razočaranja.
Narobe svet. Skrbniki vrednot NOB in njihovi somišljeniki neumorno indoktrinirajo mladi rod s partizanstvom. Naše otroke pa hkrati želijo obvarovati doživljenjskih travm ob srečanju z uniformiranimi vojaki Slovenske vojske, ki jih po svojih mazaških trojkah pošiljajo v trajno karanteno!
