Gradimo novi svet

22

Avtor: Ivo Žajdela. Vir: Kažipot, priloga tednika Družina. Dokumentarni film o Golem otoku Gradimo novi svet.

V torek, 14. februarja, je Televizija Slovenija predvajala dokumentarni film o Golem otoku z naslovom Gradimo novi svet, za katerega sta scenarij pripravila Simon Hernaus in Marko Kobe, režiral ga je Marko Kobe, naredila pa ga je njegova hiša Kobe.

Goli otok je bil v obdobju od leta 1949 do 1954 fenomen v svetovnem merilu. Najprej zaradi nasilja, ki so ga tam izvajali, ki mu je komaj kje bilo para. Poseben je bil, saj se je z njim takratni komunistični režim popolnoma moralno sesul. Posledično je Goli otok fenomen zaradi krčevitega molka, najprej do demokratizacije leta 1990, potem pa še po demokratizaciji. O vseh drugih temah raznovrstnega nasilja se je spregovorilo, kakor hitro se je lahko, le pri Golem otoku je bila zadrega dolgonavzoča, in še celo več kot dvajset let po demokratizaciji jo opazimo. Tako je zato, ker žrtve Golega otoka le s težavo govorijo o tistem, kar se je tam dogajalo in jih je do neke mere treba razumeti. Človek je bil namreč na Golem otoku popolnoma razčlovečen. Tam so se dogajale stvari, ki si jih povprečen človek nikoli ne bi mogel zamisliti, zato jih tudi težko razumemo. Cilj Golega otoka ni bilo ubijanje političnih zapornikov, ampak njihova »prevzgoja «. Ta »prevzgoja« pa je uporabljala takšne načine, da so je bilo mnogo ubitih ali so naredili samomor.

Za kaj je šlo? Josip Broz Tito se je v drugi polovici 30. let 20. stoletja politično izšolal pri NKVD v Stalinovi Sovjetski zvezi. Tam se je naučil metod odstranjevanja političnih nasprotnikov. Na vrh Komunistične partije Jugoslavije je prišel s prevarami, tudi najbolj nizkotnimi, in z umori konkurentov. Enako je bilo med drugo svetovno vojno, ko je z izjemno nasilno komunistično revolucijo ob navzočnosti okupatorja organiziral in vodil vojno proti notranjim političnim nasprotnikom. Od jeseni 1944 do maja 1945 mu je s pomočjo Stalinove Rdeče armade uspelo premagati nasprotnike v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji in zasesti oblast. To je v naslednjih letih utrjeval z nadaljevanjem množičnega nasilja.

Ker je leta 1948 Stalin od Tita zahteval preveč (primer Bolgarije in Albanije), se je ta že počutil dovolj močnega (z nasiljem mu je uspel zatreti vse vrste političnih nasprotnikov, ostale pa smrtno zastrašiti), da se je odločil upreti svojemu političnemu »očetu«. Stalin je zagrozil z napadom, Tito pa se je ustrašil in skrajno zaostril režim. Začel je zapirati tiste, ki so bili največji privrženci Stalina in Sovjetske zveze. V Jugoslaviji so »obravnavali« kar 55.000 oseb, nad 16.000 pa so jih zaprli. V Sloveniji je Udba »obravnavala« 2.000 ljudi, od tega jih je 730 aretirala; eno tretjino jih je režim »obsodil« na montiranih procesih, dve tretjini pa so jih zaprli brez obsodbe in jih poslali na t. i. politično prevzgojo. Danes še vedno mislimo, da je bila ta »politična prevzgoja« strahotno kruta le na Golem otoku, vendar so bili podobni postopki »prevzgoje« tudi v zaporu v Bileći in ponekod drugod. Udba je vpeljala poseben sistem, ko so morali zaporniki »revidirati « (povsem spremeniti) svoj odnos do jugoslovanske (Titove) oblasti. Vodstvo Golega otoka je omogočilo najbolj vnetim »revidirancem«, da so oni »prevzgajali« ostale. Pri tem je prihajalo do neizmerno hudih mučenj, fizičnih, predvsem pa psihičnih. Po letu 1990 je izšlo veliko knjig, kjer je vse to natančno opisano.

V dokumentarnem filmu so nastopili nekateri znani zaporniki na Golem otoku, Andrej Aplenc, Radovan Hrast in Mihael Cenc. Vsi trije so bili tudi t. i. dvomotorci, kar pomeni, da so jih po nekem obdobju izpustili na svobodo, takoj zatem pa ponovno aretirali in poslali nazaj v pekel Golega otoka, kjer so jih še huje trpinčili.

Režiser filma je v Beogradu posnel pričevanje Jova Kapičića, nekdanjega generala Udbe, po vojni namestnika načelnika jugoslovanske Udbe Aleksandra Rankovića in ustanovitelja Golega otoka. Med drugim je Kapičić povedal, da so si med vojno Titovi partizani umazali roke s krvjo do komolcev in da so se bali, da jih bodo po resoluciji Informbiroja Sovjeti pobesili na beograjskih Terazijah. Kapičić je bil, kot je povedal, le izvrševalec umazanih ukazov Tita, Rankovića, Kardelja in Djilasa. Sodeloval je pri povojnih pomorih in pri aretaciji Draže Mihailovića. Star je 92 let in decembra lani ga je neznanec pretepel na ulici v Beogradu.

V dokumentarcu je zgodovinar Jože Pirjevec Goli otok primerjal z današnjim ameriškim zaporom Guantanamo na Kubi, kar je zelo neprimerna izjava. Na Golem otoku so ljudi tako zverinsko trpinčili kot verjetno nikjer drugje na svetu v 20. stoletju, v Guantanamu pa potencialne teroriste »le« osamijo.

Kljub temu je bil film še en pogumen poskus prikaza delčka temačnosti človeka iz naše polpretekle zgodovine.

22 KOMENTARJI

  1. Naj gospod Žajdela pojasni, v čem je primerjava med Golim otokom ter Guantanamom neprimerna? Gre za isto sranje. Le da ZDA slučajno ni komunistična tvorba. Kar pomeni, da so koncentracijska taborišča možna tudi v tako opevani demokraciji.

  2. Spet ceneno in enostransko pogrevanje zgodovinskih delitev in posledično ustvarjanje sovraštva med ljudmi. Komu je to potrebno?
    Pa naj posnamejo še en film o grozljivih zločinih inkvizicije na naših tleh! Vemo tudi, kakšne svinjarije so narodni izdajalci med 2. svetovno vojno počnejali na Urhu pri Ljubljani, pa v Kozlerjevi gošči itn.

        • Lojzek, nekaj si zapomni: ČE SE NE BI KOMUNISTI LETA 1941 JUNAŠKO UPRLI OKUPATORJU Z USTANOVITVIJO OSVOBODILNE FRONTE, SLOVENSKEGA NARODA DANES NE BI BILO VEČ. NIKOLI NE BOMO DOVOLJ HVALEŽNI KPS, DA JE ORGANIZIRALA ODPOR PROTI OKUPATORJU.

          Seveda razen nehvaležnežev tvoje sorte.

          • KRŠČANSKI DEMOKRAT, povej mi, zakaj so potem komunisti pobili več Slovencev in pripadnikov drugih narodov kot Nemci, če praviš, da so nas osvobahjali?

          • Krščanski diktatorček,

            Spet lažeš. Prispevek partizanov v 2. svetovni vojni je bil zanemarljivo majhen.

            Zato ni nobene potrebe, da smo hvaležni komunajzerjem, ki so naredili več zla kot dobrega.

          • Mefisto, pa ja ne veš.

            Komunajzerji so nas osvobajali izpod svobode.

            Prinesli so nam svobodno diktaturo, kjer si lahko svobodno zagovarjal zločinca Tita in mu svobodno pel hvalo.

            Če si bil pa proti, si bil pa nesvoboden – v zaporu.

      • Seveda, mračen zafrustriranec, tipičen slovencelj. Takšen, ki – kot je pred leti genialno pisalo v Mladini – sovraži vse in vsakogar, še najbolj pa samega sebe.

      • Krščanski demokrat, Žajdelo poznam osebno, res da ne najbolje, a kljub temu. S svojim strupenim sovraštvom, zadirčnostjo in nestrpnostjo je od krščanstva odvrnil že na desetine ljudi. Stalno tudi piše in govori o stvareh, o katerih nima blage veze. Hodi po raznih javnih predavanjih in okroglih mizah, tam postavlja nesramno provokativna vprašanja, se krega, žali … Grozen človek, verjetno je zelo nesrečen in osamljen.

        • Še dobro, če ne bi bila Katoliška Cerkev polna zagrizenih komunajzerjev.

          Iz Tonkinih besed lahko opišem, kako ta človek dejansko izgleda.

          Je izobražen, razgledan, poln ljubezni, ima pa dobre argumente in je odločen nasprotnik komunajzerjev. Ker komunajzerji nimajo argumentov, s katerimi bi ga sesuli, on pa ima močne, ga sovražijo in jih jezi.

          Seveda je take naredil še bolj jezne in polne sovraštva, ampak možnosti, da bi postali kristjani, ni bilo nikoli.

        • TONKA, kako naj te razumem?

          Pobijati, mučiti, preganjati in terorizirati je bilo bilo lepo ravnanje, pisati in govoritio tem je pa grdo.

          • Kar je bilo, je bilo. Saj je Katoliška cerkev tudi zagrešila veliko zločinov, a se človek vpraša, ali ima smisel pogrevat te stvari? Isto velja za komunistične, fašistične, nacistične, muslimanske, hindujske … zločine. Jih bo že bog sodil, ali pa karma, manitu, ali karkoli že obstaja, tam “onkraj”.

          • Kar je bilo je bilo. Pozabimo na slabe strani komunizma in se spomnimo le lepih.

            Pa predvsem verjemimo, da so tisti, ki se jim toži po komunizmu, največji demokrati in se jim gre za človekove prvice (svojih).

            Dobra šala.

            V primerjavi s komunizmom je pa Cerkev čista kot solza.

          • TONKA, komunisti so pobijali pred nedavnim in ne pred davnimi stoletji in v drugačnem civilizacijskem okolju.

            Enako hudo pa je tudi to, da se rdeči bratje in sestre še vedno solidarizirate s temi zločinci, od katerih premnogi še živijo.

      • KRŠČANSKI DEMOKRAT; v boju proti komunizmu so dovoljena in nujna vsa sredstva.

        Pa ne misli, da rdeči niso kolaborirali z okupatorjem.

        Če ne bi, bi jih bolj malo preživelo.

        Še ob koncu vojne so ponujali sodelovanje z Nemci, da bi skupaj prprečili invazijo zaveznikov ma slovenska tla, kar je celo Hitler s studom zavrnil.

    • Žrtve komunizma bi morale prikimavati Stanovniku, kako so bile čisto same krive, in so se same mučile…

      Na Golem otoku je to tehnično celo bilo res, dejansko pa ne.

      A bi šli poleg inkvizicije obdelati še vojne Rimskega cesarstva in stare Grčije – s stališča današnjih dni, so bili to sami zločinci.

  3. Goli otok-»Partizanski general Kapičić bi se moral zagovarjati pred sodiščem, ne pa da razširja svoje laži v javnosti! Celo v Srbiji se ga izogibajo.”
    V Sloveniji pa nastopa v novem »kulturnem« filmu. Gradimo novi svet!?
    »V torek sem na TV SLO 1 gledal dokumentarni film, »ki razgalja enega največjih tabujev naše polpretekle zgodovine, Goli otok«, kot je pisalo v napovedniku Dela. Preberem:
    “Naj povem dve stvari, ki sta me v filmu strašno prizadeli. Nastop nekdanjega Rankovićevega pomočnika generala UDBE Jova Kapičića. Še danes mi zvenijo njegove hude grožnje, ki jih je izrekel na zboru kaznjencev iz vseh republik, ko nas je obiskal v juliju 1949 na otoku: »Ili ćete revidirati svoj stav, ili ćete ostaviti kosti na ovom ostrvu« (ali boste spremenili svoje stališče ali pa boste pustili kosti na tem otoku). Skrajno nerazumljivo mi je, da so mu ustvarjalci filma v Sloveniji dopustili upravičevati obstoj taborišča in izvajanja krutih telesnih in duševnih mučenj. Prikazan je bil, kot da je bil tudi on žrtev Udbe! Njegovi so se izživljali nad kaznjenci; mi smo morali skloniti glavo, ko smo jih srečevali – celo pogled v obraz je bil prepovedan. »Sagni glavu!« je bil ukaz. Res, ne bi mogel verjeti, da je nastal film 63 let po dogodkih. Taka sta bila, morda sta še danes vzgoja v šolah in strah ljudi pred Udbo.
    Kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi danes Heinrich Himmler, šef Gestapa, če bi bil še živ, upravičeval nemška taborišča z mednarodnimi razlogi? V Nemčiji je prepovedano kazati v javnosti celo kljukasti križ! Kapičić bi se moral zagovarjati pred sodiščem, ne pa da razširja svoje laži v javnosti! Celo v Srbiji se ga izogibajo.”
    Piše v DELU – SP, 18.02.2012, interniranec na Golem otoku dr. Ludvik Čanžek.
    Kako je to še vedno mogoče v Sloveniji?
    Ni še konec enoumnega sistema?
    Kdo in zakaj še podpira, zagovarja partijsko komunistično enoumje?
    Gradimo zopet nov svet, za koga?

Comments are closed.