Mednarodno leto gozdov 2011, ki ga je v lanskem decembru razglasila Generalna skupščina Organizacije združenih narodov, nosi geslo Gozdovi za ljudi. Poleg poziva državam in nevladnim organizacijam k odgovornemu in trajnostnemu ravnanju z gozdovi ima geslo tudi namen vzbuditi zanimanje javnosti, to je vseh ljudi, za gozdove. Lahko bi podrobno in utemeljeno našteval, zakaj si gozdovi zaslužijo naše zanimanje in pozornost. Vendar me tokrat bolj vznemirja vprašanje, kako zares vzbuditi to zanimanje. Spomnim se besed nekoga iz španske delegacije, ki je pred leti obiskala naše Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: “Že v letalu nad Slovenijo sem se zaljubil v vašo deželo, tako lepo gozdnata in zelena je.” To je bil seveda tujec, kaj pa mi sami? Zakaj naj bi se državljani sploh odgovorno zanimali za gozdove?
Zanimanje predvsem za afere
V naši državi ni težko vzbuditi zanimanja s komentarji o aferah v zvezi s politiko, gospodarstvom, naraščajočo nezaposlenostjo, dvigovanjem cen, strankarstvom in podobnimi zadevami, še posebno, če so provokativno zasoljeni. Težje pa je vzbuditi zanimanje za zadevo kot so gozdovi, ki jih imamo v izobilju, saj pokrivajo precej več kot polovico države in segajo celo skoraj do središča glavnega mesta. Iz izkušenj pri nekdanjem službenem delu vem, da so medije v zvezi z gozdovi najbolj zanimale razburljive teme kot na primer tatvine gozdnega drevja, gozdne ujme z velikimi poškodbami gozdov, nesreče ljudi z medvedi, afere okrog posegov v gozdove zaradi gradenj in podobno. Vse našteto je prav gotovo vredno pozornosti javnosti, vendar za odgovornost državljanov do gozdov to še ni dovolj.
Le del lastnikov se zares zanima za gozdove
Tri četrine slovenskih gozdov je v zasebni lasti. Skoraj vsak četri prebivalec je povezan z lastništvom gozda. Na vsakega lastnika in solastnika pride v povprečju približno za 3 nogometna igrišča gozda. Lastniki gozdov imajo zakonito določene obveznosti in pravice za gospodarjenje z gozdovi. Koliko od te velike množice jih sploh ne ve kje je njihov gozd, kaj naj bi z njim počeli in kje naj bi to izvedeli? Tiste, ki to vsaj približno vedo, najdemo predvsem med kmeti in največjimi lastniki gozdov (njihova lastnina dosega tudi tisoče hektarov). Med njimi so tudi taki, ki zares vzorno ravnajo s svojim gozdom, vendar ne vsi. Pri večini se zanimanje suče predvsem okrog pridobivanja, sečnje, spravila, transporta, prodaje lesa. Za gojenje, nego in varstvo gozdov je že teže vzbuditi zanimanje, saj so to izrazito dolgoročna vlaganja. Od setve do končne žetve pač v gozdu lahko mine 100 in več let. Podobno je z zanimanjem za ekološke in socialne funkcije gozdov, saj te praviloma omejujejo pridobivanje materialnih dobrin. Ko govorimo o sečnji gozdnega drevja, ne smemo prezreti, da Slovenijo deset in več smrtnih nesreč ter še mnogo več zelo hudih poškodb ter invalidnosti na leto umešča v vrh Evropske unije na tem področju. Tu bi morda novi zakon o medsoseski pomoči lahko kaj koristnega naredil. Za zasebne lastnike namreč ni s predpisi določeno, da morajo biti usposobljeni za delo v gozdu, lahko pa si pomagajo v medsoseski pomoči. Motorno žago si lahko kupi v trgovini vsak in že je vsak takoj tudi »mojster« za delo z njo. Potem pa beremo kratke vesti v medjih: »Pri delu v gozdu se je smrtno ponesrečil….«
Vsak se lahko peš svobodno giblje po gozdovih
Na vsakega prebivalca Slovenije pride približno za eno nogometno igrišče gozda. Lastniki gozdov so zakonito upravičeni do gospodarjenja z gozdom, kar pomeni pridobivanje, gojenje in varstvo gozdov, zakon pa daje tudi nelastnikom veliko pravic. V bistvu smo vsi, z lastniki vred, upravičeni do socialnih in ekoloških funkcij gozda, v določeni meri, ko gre za nabiranje gozdnih sadežev pa tudi do proizvodnih (materialnih). Pri tem se v odnosih med lastniki in nelastniki lahko pojavijo konflikti in zgodi se, da kakšen lastnik napodi nelastnika iz svojega gozda. To je sicer nelegalno, vendar razumljivo, če gre za objestno obnašanje obiskovalcev gozdov, parkiranje avtomobilov na gozdnih cestah, divjanju z motornimi sanmi in štirikolesniki, pretirano nabiranje gozdnih sadežev in podobno. Lani smo lahko v medijih zasledili celo informacijo o grozljivi, v gozdu na Pohorju skrito nastavljeni jekleni vrvi, ki bi objestnemu motoristu lahko odrezala glavo.
Gozdni bonton
Tako kot so lastniki gozdov dolžni upoštevati predpise, morajo tudi nelastniki – obiskovalci gozdov upoštevati gozdni bonton. Ta je v zelo strokovni obliki napisan v Pravilniku o varstvu gozdov (Ur. list RS 114/2009), in v Uredbi o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Ur. list RS štev. 16/95 in nasl.), v bolj privlačni in kratki obliki pa v zgibanki Skrbno z gozdom, ki jo je izdal Zavod za gozdove Slovenije: “Hodi po označenih poteh, ne odmetavaj odpadkov, ne zganjaj hrupa, vodi pse na vrvici, ne kuri v gozdu, psa imej na vrvici, bodi zmeren pri nabiranju gozdnih sadežev, z vozili vozi le po gozdnih cestah, za parkiranje vprašaj lastnika, če je le mogoče!” To je le nekaj pravil gozdnega bontona.
Med Slovenci je zelo priljubljeno nabiranje gob, koliko nabiralcev ve in upošteva da lahko posameznik dnevno nabere največ 2 kilograma gob? Koliko prebivalcev Slovenije ve in upošteva, da je v naravnem okolju prepovedana vožnja z vozili razen na gozdnih cestah (na teh na lastno odgovornost) in za gospodarjenje z gozdom? Med kršitelji te določbe so se po informacijah naravovarstvenikov žal znašli že zelo ugledni Slovenci iz vladnih in univerzitetnih vrst. To določbo redno kršijo tudi gorski kolesarji, ki so sicer v našem dojemanju bližje varovanju okolja. Če bi ljudi povabili, da pred kamero ali po mikrofonu kaj povedo o gozdu, bi najbrž slišali veliko lepih besed. Žal pa resnico povedo tudi ugotovitve v akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu, v letu 2010. Ogromno, morda celo večina, odpadkov je bila najdena na gozdnih robovih, kjer je nesnago – materialno in karakterno – pač najlažje skriti.
Ob Prešernovem dnevu
Ker se bližamo slovenskemu kulturnemu prazniku, naj ga povežem še z zanimanjem za gozdove. Prešeren je v Krstu pri Savici o Črtomiru zapisal: “Beg je moj up, gozd je moj dom.” Velik del slovenske zgodovine se je odvil v gozdu in v povezavi z njim. Slovenska dežela je bila v davnini skoraj povsem pokrita z gozdovi. Novejša slovenska zgodovina, še posebno med drugo svetovno vojno, se je v veliki meri odvijala v gozdovih. Žal nas še danes močno razdeljuje. Med drugim tudi zaradi morije, ki je ustvarila v deželi s slabima dvema milijonoma prebivalcev okrog 600 grobišč s tisoči zločinsko pobitimi ljudmi. Večina teh grobišč je razsuta po gozdovih in še čakajo na ureditev, predvsem pa, da jih kot narod in država ozavestimo. Tudi to grozno nekulturo in sramoto je moral sprejeti in skriti gozd, sicer tako opevan v osvobodilnem boju.
Foto: Tone Lesnik
