Spoštovani Tone!
Tole najino dopisovanje mi postaja vse bolj zanimivo. Poleg mnogih skupnih stališč se vse bolj kažejo tudi nianse različnosti, ki so po mojem mnenju ne samo normalne ampak tudi koristne. So priložnost za samorefleksijo in za zorenje lastnih stališč.
Že v naslovu se (me) sprašuješ, zakaj Demos ni izvedel lustracije. Ob tem praviš, da tudi ti nisi bil za lustracijo kot tudi Jože Pučnik ne. Da ti nisi bil, verjamem, da pa tudi Pučnik ne, pa po moje ne bo držalo. Bil je eden tistih, ki so se po osamosvojitvi odločno zavzemali za lustracijo, pa ne takšno, kakršno je protikomunistična stran doživela leta 1945 in jo nato doživljala vse do osamosvojitve (na nek način pa jo še danes). Ker za lustracijo po vzoru Poljske ali Češke v slovenskem parlamentu ni bilo večinske podpore, se je poskušalo le s posameznimi amandmaji, pa še to več ali manj neuspešno. Tako ni bil sprejet amandma, ki bi nekdanjim sodelavcem UDBE preprečil izvolitev v parlament. Ni bil sprejet t.i. »zavrnjen Pučnikov amandma«, da osebe, ki so sodile ali odločale v preiskovalnih ali sodnih postopkih, v katerih so bile kršene človekove pravice, ne morejo biti imenovane na položaj državnega tožilca.
Sprejet je bil le Pučnikov amandma k 8. členu Zakona o sodniški službi, po katerem sodniki, ki so s sodbo kršili človekove pravice in temeljne svoboščine, po izteku mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo. Takrat namreč še ni bilo trajnega mandata. A celo ta, edini sprejeti lustracijski predpis ni bil nikoli spoštovan. Če bi bil, bi danes imeli drugačno vodstvo sodne veje oblasti in drugačno pravno državo. Sodni svet, ki ima največ besede pri imenovanju sodnikov na vodstvene funkcije, ni tega predpisa nikoli spoštoval, celo takrat ne, ko so ga vodili ljudje, ki imajo še danes polna usta etike in morale.
Ni čudno, da Slovenci nimamo lepega mnenja o slovenskem sodstvu. Kakšno mnenje pa bi imeli na primer o zdravstveni službi, ki bi namerno kršila Zakon o preprečevanju nalezljivih bolezni in ne bi hotela izolirati največjih prenašalcev ebole?!
Pučnik je na lustracijo gledal skozi prizmo spoštovanja človekovih pravic in s ciljem moralnega očiščenja državnega sistema. Leta 1998 (Nova revija, št.199/200, str.38) je rekel: »Tukaj ne gre za zgodovino, temveč za prihodnost. Meni niso pomembni ostareli vojni zločinci, ki se ob visokih oznovskih pokojninah ponašajo s svojimi dejanji. Gre za to, kaj bo jutri, če zaradi političnih ali drugih interesov namerno pozabljamo na temeljna pravila evropske kulture…?« Danes, 25 let po demokratizaciji Slovenije, sem tudi sam vse bolj prepričan, kako prav je imel. In kako vse bolj potrebujemo neke vrste »lustracijo«, po kateri bi na primer sodniki, ki s svojimi sodbami lahkomiselno ali celo zavestno grobo kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine, bili ob sodniški mandat, kot je lahko zdravnik ob licenco.
Drugo, kar me je v tvojem zadnjem pismu zmotilo, pa je naslednje tvoje mnenje: »Zaskrbljenost in delovanje NSi so usmerjena izrazito v prihodnost, medtem ko je SDS zazrta bolj (predvsem?) (najprej?) v preteklost«. Tudi tega tvojega mnenja ne razumem, saj je bil tudi lanski predvolilni program SDS v celoti usmerjen v bodočnost. Me pa ta tvoja trditev spominja na znan levo-sučni refren: »Pustite preteklost, ukvarjajmo se z bodočnostjo!« In če ga ponavljajo tudi desno-sredinski politiki, si ne moremo, da ti ne bi povedal svojega mnenja.
Najprej nekaj svežih stvari, ki so ti poznane in ki mnogo povedo. Kot veš, je lani decembra nekdanji hrvaški sodelavec UDBE, Željko Kekič, na TVSLO3 razlagal, kako je leta 1995/96 prišel v Zagreb Kučanov zaupnik in ga prosil, da (kot nekdanji udbaš) najde kakršnekoli obremenilne dokaze za Janeza Janšo. Ko je nacionalka ta pogovor arhivirala, je te (za nekoga »boleče«) podrobnosti brisala. Očitno torej še vedno deluje direktni »rdeči« telefon med nacionalko in Murglami. No, ko je prišlo to v javnost, je bil ta cenzurni ukrep umaknjen.
Pred dnevi je v Sloveniji gostoval poljski raziskovalec nekdanjega socialističnega sodstva, dr. Rafal Manko, ki je razlagal, kako so v sodniških pisarnah »rdeči« telefoni nezadržno in vztrajno zvonili. In (kot je na iusinfo.si, 15.1.2015, zapisal dr. Matej Avbelj) birokratsko sodno osebje je pisanje svojih sodb vdano prilagajalo željam centralnih partijskih veljakov. Afera Patria in številni drugi sodni primeri pa očitno dokazujejo, da v Sloveniji ti telefoni še vedno delujejo, le da so telefonske slušalke prilepljene le na ušesa sodnikov izbrane kaste.
Zadnje čase je prišla v javnost usoda Pavla Kodra, nekdanjega finančnika Elana, ki je leta 1993 (v naivnem prepričanju, da je nastopila svoboda govora) javno povedal, da je Milan Kučan (samo?) v letih od 1986 do 1989 prejel za več kot 400 tisoč nemških mark raznih daril (samo?) od Elana. In epilog? »Izbrano« slovensko sodstvo tega Kodra sedaj še vedno mrcvari in zadržuje v zaporu, čeprav je star že 81 let in ima hudo Parkinsonovo bolezen. Tudi ta primer očitno ne razkriva le, čemu služi »nacionalni interes« ohranjanja državnega lastništva, ampak tudi, da če je nekoga treba »sf****«, se najde lahko kakršenkoli za lase privlečen indic. Koder je namreč uradno preganjan zaradi nekih drugih banalnih stvari.
Pred 40 leti sem v Nemčiji bral Đilasovo knjigo Novi razred. Občudoval sem njegov pogum in njegovo pronicljivost pri analizi komunističnega režima. Vsebina sama pa me ni pretresla, saj je opisoval to, kar smo takrat vsi vedeli ali vsaj podzavestno čutili. Lani, ko sem jo prebral v slovenščini, pa me je globoko pretresla. Pa ne zaradi stanja v petdesetih letih, ampak zaradi kristalno jasne ugotovitve, da na nek način vse to še vedno traja! Isto omrežje, iste metode, ista oblasti!
Zato tudi danes, leta 2015, za Slovenijo velja: govoriti o naši preteklosti, pomeni, govoriti o sedanjosti (o vzrokih sedanjega stanja) in s tem tudi o naši bodočnosti! Nemogoče je razumeti našo sedanjo ujetost v politično, gospodarsko in moralno krizo, če ne razumemo preteklosti. Nemogoče je vzpostaviti normalno in svobodno družbo, v kateri bi veljala prastara načela, »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, če ne obsodimo sistema, ki je gradil (in še danes gradi!) prav na laži, kraji (državnega premoženja) in (medijskem ali sodnem) uboju.
Dragi Tone, preteklost je, žal,še vedno prisotna. In nemogoče je konstruktivno govoriti o sedanjosti in načrtovati bodočnost, če ne upoštevamo te preteklosti in se ne zavedamo njenih stranpoti in njenega vpliva na sedanjost in bodočnost. Govorjenje o preteklih zablodah mora služiti moralni katarzi in nauku za bodočnost.
Se pa bojim, da je vztrajno molčanje in nasprotovanje razpravi o starih zavrženih metodah namenjeno prav temu, da bi se te iste metode lahko prikrito nadaljevale. Stranko, ki se čuti dedinjo nekdanjega režima, lahko razumemo, če poveličuje nekdanji režim in nasprotuje kritičnemu odnosu do preteklosti. Težje pa razumem stranko, ki želi postaviti državo na sodobne evropske temelje, da zanemarja vzročno povezanost sedanjih težav z nerazčiščeno preteklostjo. Saj ni potrebno, da bi o zločinskosti prejšnjega režima kar naprej govorili. Potrebno pa je, da se pri reševanju sedanjih težav in pri načrtovanju bodočnosti zavedamo te preteklosti, ki pa je s svojo destrukcijo še vedno prisotna. Ker pa se nekatere stranke tega očitno ne zavedajo, smo pač v SDS včasih glede tega nekoliko bolj glasni kot drugi. Če bi obmolknili še mi, bi omrežje, ki nam je že pred 70 leti ukradlo državo, ponovno odpiralo šampanjec zmagoslavja.
Upam, da sem ti danes dal dovolj materiala za odgovor, oziroma za pomisleke in morda nasprotovanja.
Lep pozdrav, France Cukjati
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
