Govoriti o preteklosti, pomeni, govoriti o (vzrokih) sedanjosti

28
429

cukjati-tomazicSpoštovani Tone!

Tole najino dopisovanje mi postaja vse bolj zanimivo. Poleg mnogih skupnih stališč se vse bolj kažejo tudi nianse različnosti, ki so po mojem mnenju ne samo normalne ampak tudi koristne. So priložnost za samorefleksijo in za zorenje lastnih stališč.

Že v naslovu se (me) sprašuješ, zakaj Demos ni izvedel lustracije. Ob tem praviš, da tudi ti nisi bil za lustracijo kot tudi Jože Pučnik ne. Da ti nisi bil, verjamem, da pa tudi Pučnik ne, pa po moje ne bo držalo. Bil je eden tistih, ki so se po osamosvojitvi odločno zavzemali za lustracijo, pa ne takšno, kakršno je protikomunistična stran doživela leta 1945 in jo nato doživljala vse do osamosvojitve (na nek način pa jo še danes). Ker za lustracijo po vzoru Poljske ali Češke v slovenskem parlamentu ni bilo večinske podpore, se je poskušalo le s posameznimi amandmaji, pa še to več ali manj neuspešno. Tako ni bil sprejet amandma, ki bi nekdanjim sodelavcem UDBE preprečil izvolitev v parlament. Ni bil sprejet t.i. »zavrnjen Pučnikov amandma«, da osebe, ki so sodile ali odločale v preiskovalnih ali sodnih postopkih, v katerih so bile kršene človekove pravice, ne morejo biti imenovane na položaj državnega tožilca.

Sprejet je bil le Pučnikov amandma k 8. členu Zakona o sodniški službi, po katerem sodniki, ki so s sodbo kršili človekove pravice in temeljne svoboščine, po izteku mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo. Takrat namreč še ni bilo trajnega mandata. A celo ta, edini sprejeti lustracijski predpis ni bil nikoli spoštovan. Če bi bil, bi danes imeli drugačno vodstvo sodne veje oblasti in drugačno pravno državo. Sodni svet, ki ima največ besede pri imenovanju sodnikov na vodstvene funkcije, ni tega predpisa nikoli spoštoval, celo takrat ne, ko so ga vodili ljudje, ki imajo še danes polna usta etike in morale.

Ni čudno, da Slovenci nimamo lepega mnenja o slovenskem sodstvu. Kakšno mnenje pa bi imeli na primer o zdravstveni službi, ki bi namerno kršila Zakon o preprečevanju nalezljivih bolezni in ne bi hotela izolirati največjih prenašalcev ebole?!

Pučnik je na lustracijo gledal skozi prizmo spoštovanja človekovih pravic in s ciljem moralnega očiščenja državnega sistema. Leta 1998 (Nova revija, št.199/200, str.38) je rekel: »Tukaj ne gre za zgodovino, temveč za prihodnost. Meni niso pomembni ostareli vojni zločinci, ki se ob visokih oznovskih pokojninah ponašajo s svojimi dejanji. Gre za to, kaj bo jutri, če zaradi političnih ali drugih interesov namerno pozabljamo na temeljna pravila evropske kulture…?« Danes, 25 let po demokratizaciji Slovenije, sem tudi sam vse bolj prepričan, kako prav je imel. In kako vse bolj potrebujemo neke vrste »lustracijo«, po kateri bi na primer sodniki, ki s svojimi sodbami lahkomiselno ali celo zavestno grobo kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine, bili ob sodniški mandat, kot je lahko zdravnik ob licenco.

Drugo, kar me je v tvojem zadnjem pismu zmotilo, pa je naslednje tvoje mnenje: »Zaskrbljenost in delovanje NSi so usmerjena izrazito v prihodnost, medtem ko je SDS zazrta bolj (predvsem?) (najprej?) v preteklost«. Tudi tega tvojega mnenja ne razumem, saj je bil tudi lanski predvolilni program SDS v celoti usmerjen v bodočnost. Me pa ta tvoja trditev spominja na znan levo-sučni refren: »Pustite preteklost, ukvarjajmo se z bodočnostjo!« In če ga ponavljajo tudi desno-sredinski politiki, si ne moremo, da ti ne bi povedal svojega mnenja.

Najprej nekaj svežih stvari, ki so ti poznane in ki mnogo povedo. Kot veš, je lani decembra nekdanji hrvaški sodelavec UDBE, Željko Kekič, na TVSLO3 razlagal, kako je leta 1995/96 prišel v Zagreb Kučanov zaupnik in ga prosil, da (kot nekdanji udbaš) najde kakršnekoli obremenilne dokaze za Janeza Janšo. Ko je nacionalka ta pogovor arhivirala, je te (za nekoga »boleče«) podrobnosti brisala. Očitno torej še vedno deluje direktni »rdeči« telefon med nacionalko in Murglami. No, ko je prišlo to v javnost, je bil ta cenzurni ukrep umaknjen.

Pred dnevi je v Sloveniji gostoval poljski raziskovalec nekdanjega socialističnega sodstva, dr. Rafal Manko, ki je razlagal, kako so v sodniških pisarnah »rdeči« telefoni nezadržno in vztrajno zvonili. In (kot je na iusinfo.si, 15.1.2015, zapisal dr. Matej Avbelj) birokratsko sodno osebje je pisanje svojih sodb vdano prilagajalo željam centralnih partijskih veljakov. Afera Patria in številni drugi sodni primeri pa očitno dokazujejo, da v Sloveniji ti telefoni še vedno delujejo, le da so telefonske slušalke prilepljene le na ušesa sodnikov izbrane kaste.

Zadnje čase je prišla v javnost usoda Pavla Kodra, nekdanjega finančnika Elana, ki je leta 1993 (v naivnem prepričanju, da je nastopila svoboda govora) javno povedal, da je Milan Kučan (samo?) v letih od 1986 do 1989 prejel za več kot 400 tisoč nemških mark raznih daril (samo?) od Elana. In epilog? »Izbrano« slovensko sodstvo tega Kodra sedaj še vedno mrcvari in zadržuje v zaporu, čeprav je star že 81 let in ima hudo Parkinsonovo bolezen. Tudi ta primer očitno ne razkriva le, čemu služi »nacionalni interes« ohranjanja državnega lastništva, ampak tudi, da če je nekoga treba »sf****«, se najde lahko kakršenkoli za lase privlečen indic. Koder je namreč uradno preganjan zaradi nekih drugih banalnih stvari.

Pred 40 leti sem v Nemčiji bral Đilasovo knjigo Novi razred. Občudoval sem njegov pogum in njegovo pronicljivost pri analizi komunističnega režima. Vsebina sama pa me ni pretresla, saj je opisoval to, kar smo takrat vsi vedeli ali vsaj podzavestno čutili. Lani, ko sem jo prebral v slovenščini, pa me je globoko pretresla. Pa ne zaradi stanja v petdesetih letih, ampak zaradi kristalno jasne ugotovitve, da na nek način vse to še vedno traja! Isto omrežje, iste metode, ista oblasti!

Zato tudi danes, leta 2015, za Slovenijo velja: govoriti o naši preteklosti, pomeni, govoriti o sedanjosti (o vzrokih sedanjega stanja) in s tem tudi o naši bodočnosti! Nemogoče je razumeti našo sedanjo ujetost v politično, gospodarsko in moralno krizo, če ne razumemo preteklosti. Nemogoče je vzpostaviti normalno in svobodno družbo, v kateri bi veljala prastara načela, »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, če ne obsodimo sistema, ki je gradil (in še danes gradi!) prav na laži, kraji (državnega premoženja) in (medijskem ali sodnem) uboju.

Dragi Tone, preteklost je, žal,še vedno prisotna. In nemogoče je konstruktivno govoriti o sedanjosti in načrtovati bodočnost, če ne upoštevamo te preteklosti in se ne zavedamo njenih stranpoti in njenega vpliva na sedanjost in bodočnost. Govorjenje o preteklih zablodah mora služiti moralni katarzi in nauku za bodočnost.

Se pa bojim, da je vztrajno molčanje in nasprotovanje razpravi o starih zavrženih metodah namenjeno prav temu, da bi se te iste metode lahko prikrito nadaljevale. Stranko, ki se čuti dedinjo nekdanjega režima, lahko razumemo, če poveličuje nekdanji režim in nasprotuje kritičnemu odnosu do preteklosti. Težje pa razumem stranko, ki želi postaviti državo na sodobne evropske temelje, da zanemarja vzročno povezanost sedanjih težav z nerazčiščeno preteklostjo. Saj ni potrebno, da bi o zločinskosti prejšnjega režima kar naprej govorili. Potrebno pa je, da se pri reševanju sedanjih težav in pri načrtovanju bodočnosti zavedamo te preteklosti, ki pa je s svojo destrukcijo še vedno prisotna. Ker pa se nekatere stranke tega očitno ne zavedajo, smo pač v SDS včasih glede tega nekoliko bolj glasni kot drugi. Če bi obmolknili še mi, bi omrežje, ki nam je že pred 70 leti ukradlo državo, ponovno odpiralo šampanjec zmagoslavja.

Upam, da sem ti danes dal dovolj materiala za odgovor, oziroma za pomisleke in morda nasprotovanja.

Lep pozdrav, France Cukjati

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


28 KOMENTARJI

  1. Kot na primer včeraj …

    phttps://www.casnik.si/index.php/2015/01/20/prejeli-smo-vceraj-groznje-danes-razbit-avtomobil/comment-page-1/#comment-10820

    se nam preteklost ves čas vsiljuje na človeku neprijazen način.
    Le zakaj ?

  2. Cukjati je dobro napisal. Na desnici potrebujemo ostro stranko, ki bo doktor ala desne norme in hkrati ostro reflektirala zgodovino v debati z ostalimi, ki zajemajo večinski delež mlade volilne baze, ki jo zanima samo tukaj in zdaj.
    Taka stranka je obsojena na manj kot 10%. Sds na zalost drugih desnih vrednot ne propagira, se manj živi. Je pa taka pozicija po svoje tudi zelo ležerna, saj ni treba iskati rešitev za sedanjost, se trdo in učinkovito pogajati in ni treba pokazati rezultatov za volivce in ostale državljane.

    • To kar Cukjati piše ni nobena desnost. To je enostavno zavezanost demokraciji. In zdravi pameti. Odlično in jasno je to po mojem napisal . V vsem sem njegovih misli, razen tega, da si je resnici na ljubo l.1992 tudi Pučnik delal utvare okoli bivših komunistov, tako glede Drnovška, kot, kar je še bolj čudno, Ribičičevih prenoviteljev kot direktne naslednice partije; celo javno je razmišljal o perspektivi združitve svoje socialdemokracije s to stranko. ( Vsakdo je zmotljiv, tudi najboljši.)

      To, v kolikšni meri se bomo šli ekonomsko desnost, ki jo ti propagiraš oz. ekonomski liberalizem ( ali pa kakšne druge koncepte, kot je državni kapitalizem, ali socialni kapitalizem skandinavskega tipa), to je pa že druga zgodba. Ločena zgodba. Vsi ti koncepti so v demokraciji možni, čeprav ne trdim, da so enako smiselni in perspektivni. Čas bi bil, da to distinkcijo razumeš, saj imaš dovolj pameti za to.

        • Prodaja državnega ( komunističnega) premoženja je že desni, sredinski in levičarski ter demokratični ukrep. Samo socialisti ga ne podpirajo.

          Gotov sem, da ga vsaj eden od vaju, če ne oba, ne podpirata in nista podpisala Peticije ZA privatizacijo.

    • “Sds na zalost drugih desnih vrednot ne propagira, se manj živi. Je pa taka pozicija po svoje tudi zelo ležerna, saj ni treba iskati rešitev za sedanjost, se trdo in učinkovito pogajati in ni treba pokazati rezultatov za volivce in ostale državljane”.

      Ne vem, kaj naj porečem na tako ugotovitev. Kvazi levičarstva sigurno ne podpiram, “desne” vrednote ocenjujem mimo vrednot RKC-ja, čeprav krščanske vrednote podpiram. Ampak če me kdo udari po levem licu, mu desnega ne nastavim, prej raje udarim nazaj. Sicer sem pa bolj sredinski človek, dojemljiv za vse dobro tako z leve kot z desne. Zlonamerna podtikanja tako enih kot drugih z namenom očrnitve nasprotno mislečih mi gredo pa res na živce, saj vodijo samo v nove zamere, spore in medsebojne konflikte.
      Sem pa prepričan, da smo še daleč od tega, da bi se naša politična sfera končno porazdelila na njene pole/področja v skladu z ustaljenimi pogledi zahodnih demokracij, četudi se že tam jasne razmejitve vedno bolj brišejo oziroma prepletajo.

    • Da bomo sploh lahko začeli iskati rešitve za sedanjost in prihodnost, da bomo lahko začeli živeti “desne” vrednote, moramo najprej narediti domačo nalogo, kot jo opisuje g. Cukjati ! Brez tega so vse besede, vse naše želje in hotenja brez pomena !

  3. Pomembne, za demokracijo vitalne točke so v Cukjatijevem razmišljanju, ki grejo prelahkotno mimo slovenske javnosti so med drugim:

    1. o edinem elementu personalnega očiščenja ( lustracije) po padcu režima, ki je pri nas zakonsko veljaven, namreč da sodniki, ki so kršili človekove pravice, ne morejo biti potrjevani na pozicije. In se ta zakon gladko ignorira. Ne da bi se kdorkoli kaj dosti razburjal; niti neomadeževani del pravosodja ne. Strašljivo dejstvo.

    2. pričanje skesanega udbovca Kekića gre tudi mimo, kot da ni nič posebnega ( podobno kot pred letom ali dvema zgodba specialca KOSa, ki je v Zagrebu pod prisego pričal o komplotu proti Janši v zadevi Depala vas in svoji vlogi pri tem). Pričanje pove prav to, kar hočejo prikazati kot paranojo brez dokazov, namreč da stari režim s Kučanom na čelu dejansko prek udbaških in podobnih zvez pelje neko podtalno aktivnost mafioznega tipa, ki pomeni spodkopavanje legitimnih demokratičnih organov in vladavine ljudstva. In predstavlja paralelno oblast, ki je nesprejemljiva. I nikome ništa.

    3. O finančniku Elana Pavlu Kodru se tudi nič ne piše, ne govori. Sploh nisem vedel, da še vedno gnije v zaporu in da je tako bolan. Očitno se jih tudi strašno boji, da ne pove v celoti zgodbe, ki jo je načel in ne dokončal. Ampak ta strah Pavla Kodra je nesprejemljiv; tega ni v demokracijah, to velja v stalinističnih in mafijskih okoljih.

    Slovenija ni prostor, kjer bi se lahko šli business as usual kot da smo demokracija nepretrgano od 18. stoletja naprej. Totalitarno dediščino je treba počistit, če ne, nas bo vedno znova dohitevala in onemogočala. Ta dediščina je kot invazivni plevel na demokratični njivi.

  4. Ni, kaj, ponovno pronicljiv in iskren prispevek Cukjatija.
    V Sloveniji je preveč fintiranja in v zadnjih dveh letih pri tem prav vpadljivo prednjačijo člani in simpatizerji stranke NSi.
    En primer v predzadnjem Reporteju (za katerega komunisti zatrjujejo, da je Janševo trobilo).
    Andrej M. Poznič, ki se je nedavno razkril kot antijanšist, v intervjuju mirno izjavi: Janša je izgubil dvoje volitev, pa ni odstopil. Novinar Puc, ki v sovraštvu do Janše postaja novi Janez Markeš, Pozniča “elegantno” korigira: Troje volitev je izgubil (2008, 2011 in 2014).
    Obe lahkotni izjavi sta bili brez vsakršne obrazložitve, v smislu medijskih umorov Janeza Janše in nezakinitega vplivanja na volitve. Poleg tega me čudi, da takšni genialci kot so Tomažič, Poznič in Puc preprosto nočejo ugotoviti, da če bi umaknili tega Janšo, bi se moral pojaviti novi Janša kot zastavonoša vojne proti boljševizmu in resnične slovenske zgodovine.

    Prepričan sem, da je NSi s tako sprevrženo miselnostjo odklenkalo.

    • G. Cukjati je naštel vse tisto, kar me moti in odvrača od nsi! Vse to bo morala nsi d nelati, da spet dobi moj glas.
      Bravo g. Cukjati!

    • Lucijan, tole je pa bolj tako-tako. Zna biti, da ne razumeš, da je zadnji komentar Ivana Puca na Reporterju pisan kot satira. Tomažiču tudi ne gre pripisovati antijanšizma, nasprotno, je med drugim eden najbolj gorečih vztrajniških govornikov in poročevalcev na TW. Itditd. Če že ne pišeš spravno, se potrudi vsaj za korektnost.

      • Ja, seveda, je tudi kakšna satira, čeprav je tudi veliko privoščljivega kritizerstva. Kako naj recimo razumem to lahkotno kramljanje s Pozničem?

        • Tega pa nisem bral, zato ne morem komentirat. Pozniču velja dopustit, da pač ni “fan” nekega politika; ne moremo vsi enako mislit, čemu bi bilo pa to podobno.

          • Ponavljam tudi tebi: Lahko različno mislimo in ne maramo Janše, če ob tem ne ignoriramo osnovnih demokratičnih postulatov.

    • Tudi jaz, Lucijan, tudi jaz. Tako zelo so prekršili osnovne postulate demokracije, da to ne more zdržati. Zdrži lahko nekaj časa le v rdeči Potemkinovi vasi, kjer bi/bodo fungirali kot žlahtna desnica.

    • Ja, res je , Poznič se izkazuje zelo drugače kot sem ga cenil po njegovih komentarjih !
      Pri meni je izgubil velik del simpatij. Pravzaprav ga nikoli več ne bom bral s simptijo.Žal je tako.
      Ali si ali nisi, ko gre za ključne stvari !

    • Dule, ob vseh komunističnih zločinih (tudi aktualnih zlasti sodnih nečednostih in perveznostih) si drzneš govoriti “ogromnem in ogabnem mozaiku” nemorele naševikov. To je res izziv za kakšnega freuda, kdo je ta, ki ti je vtisnil v pamet tako porušeno razsodnost? Ne verjamem, da si sam zgradil tako veliko sovraštvo do Janše.

    • Še enkrat preveri rezultate referenduma. Problem je bila le premajhna udeležba na volitvah zaradi čudaštva Nove Slovenije. Podpisov za razpis referenduma pa je itak bilo krepko preveč. Ker sem osebno zbiral podpise na stojnici v Ljubljani, natančno vem, da so se občasno pojavljali tudi neuravnovešeni ljudje, ki so skoraj sovražno nastopali proti nam zbiralcem. Če si bil eden izmed njih, te popolnoma štekam glede zmerljivega navdušenja in izostanku kakršne koli kritične distance.

    • Ja, tako je delala UDBA, lansirala neko polresnico, njeni špiclji in plačanci pa so to širili…po vseh bifejih in beznicah…zdaj pa eni uporabljajo t.im. forume svobodnega govora…
      To je za enega balkanca zgoraj…saj se bo prepoznal.

    • Tole v Dnevniku je pa bila novica. Ponaredili so nekogaršnji podpis in ravno njemu poslali zahvalo. Za bralce Dnevnika je to seveda zelo verjetno, kaj si drugi o njih mislimo pa je bolje ne povedati.

    • Dule, že to, da so se zahvalili ljudem, ki baje niso dali podpisa, dokazuje, da so jim vse podtaknili.

      Saj ja niso tako neumni, da bi se zahvalili tistim, katerih podpise so ponaredili.

  5. Najbolj mučno je to, da je v Sloveniji še vedno na oblasti komunistično zlo, ki neprestano sili ljudi stran od sledenja resnici tako, da jim na tej poti neprestano greni in uničuje življenje. Pri tem neprestano opreza za temi, ki na poti napora kažejo znake omahovanja ali naveličanosti. Če imajo taki omahljivci tudi politične perspektive, postanejo lahko hiter plen omrežij zla, saj je življenje z veliko manj napora tudi primerno slajše.

    S čim se ti nesrečniki potem tolažijo, če denimo verjamejo tudi v Boga, mi ni znano. Zagotovo pa ta tolažba ne more biti prav enostavna.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite