Osrednji govor Jožeta Muhoviča je ena sama skrivnostna svetost B/besede

0
dr. Jože Muhovič

Podarjena nam je bila ta večer. Na koncu lahko zapojemo še samo Te Deum. Slapovi L/luči, notranjega M/miru in V/veselja me še sedaj nosijo. Bolečina Lepega in Lepote me reže skozi srce, dušo in duha. Že vse življenje, kar se zavedam samega sebe, poznam bolečino L/lepega. Kako prefinjeno reže skozi srce, razum in dušo. Bolečina, ki te drži nad vodo in hkrati potiska pod gladino. Kdo bi mogel to razumeti? Je še katera bolečina slajša od porodne bolečine … Matere, ve poznate to sladko bolečino.

Osrednji govor Jožeta Muhoviča je ena sama skrivnostna svetost B/besede.

Kaj je B/beseda. Pretreslo me je Kristusovo opozorilo, da bomo za vsako odvečno besedo dajali odgovor. Koliko sem jih že vrgel kot človek in duhovnik v prazen nič. V zmedo in morda celo v pohujšanje ljudi okoli sebe … To ni šala. V strahu in trepetu čakam dan plačila …

V tem govoru – veličastnem kot simfonija samih Prešernovih pesnitev … »Človek ne živi samo od kruha …« (Jezus) Jedel sem do sitega lepoto tega večera v celoti. Veličastno, veličastno in še enkrat veličastno.

To je kultura v tistem najžlahtnejšem pomenu besede. Kultura, ki človeka dviguje nad sivino vsakdana. Kultura kot pot k samemu Bogu. Nad povprečje nenehnega rušenja vsega dobrega, lepega in svetega. Svetlobna leta daleč od kulture anarhistov pred Ministrstvom za kulturo. Svetlobna leta daleč od alternativnih proslav ob dnevu državnosti.

Kako sem Bogu hvaležen, da je med nami toliko plemenitih ljudi, ki premorejo toliko lepote in dostojanstva. Ljudi, ki imajo ta dar, da nam lepoto besede, glasbe, barve, gledališke igre, filma, kipa in … posredujejo v objemu svetosti, skrivnosti in neizrekljive veličine našega življenja.

Vse to me navdaja z globokim notranjim mirom in (za)upanjem, da bo vse to počasi zmagalo. Lepota in Resnica imata privilegij, da si lahko privoščita tiho čakanje. Kakor seme pod snegom čaka na čas, da ga sonce osvobodi za veselo rast in zorenje. Enako je z Resnico in Lepoto. Njima se ne mudi. Nista muhi enodnevnici, ampak imata korenine in sadove v večnosti. Vse to so odtenki Boga samega med nami in v nas. Zaradi tega večera kričim s solzami v očeh in v srcu: »Življenje je sveto in lepo!«