Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra

12
822

Letošnji kulturni praznik je bil nekaj posebnega. Generalno ga je označilo preteklo Cankarjevo leto. Eno njegovih sporočil so bile ravno razlike med resničnim umetnikom in vsemi tistimi, ki se pri nas samo označujejo za velikemu pisatelju najmanj primerljive, če že ne enakovredne umetnike. To, kakšen garač je bil in kako je živel od svojega dela, ne pa državnih subvencij, ob tem puščamo ob strani genijalnost, je šlo mimo njih.

Cankar je bil družbeno, ne dnevno politično, silno angažiran. Sedanji »umetniki« » so se pripravljeni angažirati le ideološko in strankarsko, spomnimo se rušenja Kanglerja in Janše, malo pa jih zanimajo državljani. Poglejmo samo Ljubljano. Njenega župana, ki izkorišča celo mestno prometno ureditev za obračunavanje z ljudmi, ki ga ne marajo, ki jim krati temeljno človeško pravico do uporabe stanovanja, po božje častijo nekateri umetniki, znanstveniki in »ljudski« politiki. Sporočajo nam, da so tudi oni samo ljudje in da dejstvo, če so na nekaterih področjih nadpovprečni, še ne pomeni, da so taki kot ljudje. Spomnimo se samo, koliko je bilo med njimi pri nas in po svetu pripadnikov totalitarizmov, ki so teptali temeljne pravice državljanov. Znameniti filozof »naci« Martin Heidegger je samo eden izmed najbolj znanih tovrstnih kreatur. Dejstvo, da so tudi »veliki« samo ljudje, je v resnici njihova dodana vrednost. Žal je to večini, ki je sposobna videti samo črno-belo, tuje.

Slovenski kulturni praznik je nedvomno zasenčila tudi plagiatorska afera. Razkrila ni samo naravo in moralo nekaterih, ampak finančno pogoltnost tistih, ki bi bili sposobni v kratkem času pognati v imenu kulture celo ameriški vojaški proračun, ne da bi se to na kulturnem podnebju Slovenije kakorkoli poznalo. V ta sklop sodi nedvomno tudi dejstvo, da je bila država v dneh slovenskega kulturnega praznika brez ustreznega resornega ministra. In to pri narodu, ki je prepričan, da ga je konstituirala kultura. Trenutno kaže, da njegovega naslednika še ni na vidiku.

Ključni slovenski kulturni problem je strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Vprašanje katoliških zasebnih šol, če bi šlo za potrebe istospolnih, bi jih zalili z denarjem, je samo najbolj kričeče. V Sloveniji poteka svojevrstna civilizacijska kontrarevolucija, kjer nam nestrpneži svojo nestrpnost vsiljujejo kot strpnost. Rehabilitirati hočejo ideologijo, bolje prakso, ki nas je desetletja delila na prvo in drugorazredne, na one, ki so o vsem odločali in one, ki smo jim lahko v svoji kulturni in znanstveni zaostalosti lahko pritrjevali. Kardeljeva senca je, slovensko kulturo in humanistiko je smatral za svoj absolutni fevd, kljub štiridesetletnici njegove smrti, v kulturi še kako navzoča.

Jugoslovenarsko potujčevanje

Svojevrstna prevlada uradne slovenske kulture kot izrazite nekulture je že nekaj desetletno ločevanje na urbano in ruralno. Slovenska »neruralna« kultura je zaradi svoje socialne pogojenosti bila stoletja dejansko nemško ali italijansko potujčevanje. Nosilci sedanje urbane kulture nam ne vsiljujejo samo anglosaško, ampak predvsem jugoslovenarsko. Zato ni čudno, da uživa tolikšno podporo ljubljanskega župana. Pa tudi to ni najbolj moteče.

Slovenska urbana kultura je neskončno daleč od prave urbane, meščanske, s katero smo bili Slovenci vedno bolj kratki. Sedanja slovenska urbana kultura je dejansko suburbana, rezultat mešanja najslabšega, kar nastane v stiku med mestom in vasjo. Problem je še toliko bolj zapleten, ker danes ruralnega okolja več ni. Kmetov je manj kot 5 %, so samo ljudje, ki živijo na podeželju, njihovo vsakodnevno življenje je po kvaliteti zaradi vsakodnevnega stika z živo naravo najmanj enakovredno mestnemu, če ne še boljše.

Takega glasbenega nasilja ni bilo v Sloveniji od neposrednih povojnih časov

Ključni podpornik urbanosti v slovenski kulturi so zlasti radijski programi RTVS. Njeni kulturni »šefi« so praktično ukinili predvajanje »goveje glasbe«, ki nas je desetletja ločevala od »belgrajske« kulture. Imela je izjemni identitetni pomen. Spominjam se, kako jo je v začetku preganjal Kardelj, nato pa se ji je kot pragmatik uklonil. Spominjam se, kako je nismo smeli vrteti, kljub bratstvu in enotnosti, na razglasnih postajah vojaških klubov v JLA. Tipično je, da zlasti v imenu nadvse zveličavne urbane preganjajo starejšo, kvalitetno, njeni izvajalci so se smatrali za ljudske umetnike in so tudi bili.

Pri tem preganjanju so odločilni uredniki RTVS. Da bi jo nam zagabili, občasno milostno zavrtijo primerke, ki ne bi smeli biti nikoli predvajani. Tako po besedilih kot načinu izvedbe so njena karikatura. Da ne omenim še šemljenja in »telovadbe« na TV. Da gre za načrtno dejavnost, nam dokazujejo » z odkupi« vrhunskim izvedb narodnih v jazz ali podobnih izvedbah. Iskrena hvala zanje, vendar ne na račun kvalitetne narodnozabavne, do katere imamo obvezni plačniki naročnine, tudi zato jo je treba odpraviti, določena pravice.

12 KOMENTARJI

  1. Briljantno! Čestitke dr. Grandi!

    Mnogi tega načrtnega jugonostalgičnega rušilnega razvrednotenja vsega, kar je temelj slovenski kulturi in slovenske vrednotne tradicije.

    Pri tem pa ti jurišniki spregledajo, da imamo v Sloveniji štirikrat višje plače kot v Srbiji in da morajo na Hrvaškem čakati eno leto, da dobijo prvo penzijo, ko se upokojijo, kar mi je pravkar dokazovali ljudje s svojimi listinami v Hrvaški Istri .

  2. Zdaj pa še poglejmo tole kulturno neenakopravnost:

    _ Kako z navdušenjem ljudje sprejmejo na shodih športnike, ko ti dosežejo kakšen uspeh, kar odobravam.
    – vendar zakaj se to ne sme zgoditi do naših uspešnih podjetnikov ali kulturnikov ( pevece, glasbenikov, literatov…), ko ti dosežejo uspeh.

    Pa nam uspešni podjetniki zagotavljajo dostojno življenje.

    Zakaj takšno izničevanje nekaterih in takšno poveličevanje drugih?

    Tisti, ki jim ni vseeno za naše posamično in skupno dobro, se s takšnim izničevanjem ne strinjjamo!

  3. Življenjska vrednotna lestvica je nujna za varno in uspešno življenje.

    Kitajci so jo uvedli v njihov pravni sistem. Zanima me, kako se bo to obneslo.
    Prav gotovo bodo vidni pozitivni vrednotni učinki pri ljudeh in v skupnosti kot celoti.

  4. Pomenljivo je, da se tudi s potenciranjem kolektivnih športov ( nogomet, košarka) uvaja na prefinjen način jugokultura.

    Zaskrbljuče je kako tujke, zlasti jugotujke izpodrivajo slovenske besede izpodrivajo tujke, ki siromašijo slovenski jezik, ko pa je splošno znano, da je slovenski jezik temeljni razpoznavni znak našega odnosa do našega doma, do naše domovine. Nekaj negativnih primerov, ko lepe slovenske besede izpodrivajo tujke: Besede nasvidenje, srečno, zbogom, lep pozdrav – izpodriva tujka čao. Besede v redu, dobro, odlično, lepo – izpodriva tujka okej. Besede zelo, močno, veliko, mnogo – izpodriva tujka ful. Besede prosim, izvolite, tukaj, poglejte, glejte, tule, takole, to, ta – izpodriva izvorna tujka evo. Besedo kot – izpodriva tujka kao. Besedo seveda – izpodriva tujka valjda. Besede daj, dajmo, gremo, pridi, pojdi – izpodriva izvorna tujka ajde. Besedo velja – izpodriva tujka važi. Besedo veselica – izpodrivata tujki fešta in žur. Besedo gneča – izpodriva tujka gužva. Besedo stoodsto – izpodriva tujka stoposto. Besedo komaj izpodriva – tujka jedva. Besedo marsikaj – izpodriva tujka svašta.
    Če pomislimo, so navedeno rabo tujk, ki opisujejo naša najlepše in najpogostejše občutke, povzročili predvsem TV mediji. UKREP: 1. Mediji naj pri svojem delovanju spoštujejo in dosledno uporabljajo slovenske besede. 2. Nosilci varovanja slovenske kulture ( državne ustanove, slovenisti, šolske ustanove in vsi, ki skrbijo za slovensko kulturno dediščino in nasploh slovensko kulturo, naj prevzamejo aktivno medijsko in siceršnjo vlogo, da opozarjajo na dosledno uporabo slovenskega jezika 3. Vsak si naj prizadeva za uporabo slovenskih besed namesto tujk.

  5. Vprašam vas, kdo je tisti, ki ne dovoli, da bi Slovenci ohranili svojo srednjeevropsko alpsko glasbeno kulturno dediščino in s tem svojo prepoznavnost, ki se je vedno razlikovala z balkansko glasbo.

    Gre za instrumentalne skladbe ( narodno zabavne), ki so vedno krasile slovensko glasbo. Z njo smo ( Avsenikova Golica)v svetu glasbeno najbolj prepoznavni.
    Vendar, ko so slovenske glasbene šole začele poučevati pred cca 20 leti tudi slovensko narodno zabavno glasbo slovenski mladi narodno zabavni ansambli nimajo več instrumentalnih skladb, ampak le skladbe pri katerih se poleg igranja na glasbila poje, torej tako kot na Balkanu.
    To izničevanje slovenskih instrumentalnih skladb se dogaja danes, ko so glasbeniki mnogo bolj glasbeno izobraženi kot nekoč. Zaradi tega glasbeniki ne morejo pokazati svoje glasbeno ustvarjalnosti. Vse to siromaši slovensko kulturo in njeno pestrost in poslušljivost ter prepoznavnost doma in v svetu.

    • In še nekaj. V tako imenovani narodno-zabavni glasbi izginja element ljudskosti, kar naj bi bila naravna podlaga tovrstni glasbi. Vanjo nezadržno brez potrebe vdirajo modernistični pristopi. Eden takih je hitrost (ob cestah imamo opozorilne table, da hitrost ubija – upravičeno!). Kot da gre za tekmovanje, kdo bo hitrejši. Izraz nevrotičnosti?

  6. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo
    in Zakon o javnem skladu za kulturne dejavnosti,

    nimata določb, ki bi varovale in negovale slovensko kulturno dediščino, ki nam določa našo kulturno identiteto in kulturno prepoznavnost.

    To pa so idealni zakonski pogoji, ki omogočajo, da slovenski narod čez čas izgubi svojo kulturno identiteto in prepoznavnost, saj se s takšnimi zakonskimi določbami lahko kultura razvija mimo slovenskega kulturnega temelja tako, da si sposodi tuji kulturni temelj. Na primer balkanski.

    Kdaj bo vlada dopolnila ta zakona z določbami o utemeljitvi slovenske kulture in njene prepoznavnosti doma in v svetu?!

    • Svitase,
      ali prav razumem, da s tem, ko ste zapisali, da ni določb, ki “bi varovale in negovale slovensko kulturno dediščino, ki nam določa našo kulturno identiteto in kulturno prepoznavnost”,

      pravite, da nimamo zakona, ki bi varoval slovensko nematerialno kuturno dediščino, npr. slovenski jezik, slovensko tradicijo in običaje, slovensko književnost, slovenske ljudske pesmi ipd…?

      To me pa res preseneča, da ob mirijadah nepotrebnih zakonov, ki jih pozna naš pravni sistem, nimamo tako pomembnega zakona.

  7. Takšno mačehovsko stanje do slovenske kulturne dediščine ni slučajno, ampak je načrtno, da se odstrani temelj slovenskega naroda in njegova kulturna identiteta in razpoznavnost doma in v svetu.

    Tudi mnoge trgovine, kjer smo edino slovenski potrošniki, sledijo temu slovenskemu izničevanju in zaničevanju nas samih, saj ne vrtijo nobene slovenske skladbe in pesmi, ampak le tuje.
    Mi pa vse te kršitve našega osebnega dostojanstva prenašamo kot da se ni nič zgodilo!

Prijava

Za komentiranje se prijavite