Slovenska pomlad
Nekajkrat sem bil že v gneči demonstrantov. Konec osemdesetih prejšnjega stoletja prav na Kongresnem trgu, pa tudi na Roški. Da bi izrazil podporo spremembam, ki so se nakazovales procesom proti JBTZ. Ni me bilo strah, vedel sem, da gre za spremembe, ki so dobre. Ljudje so bili dostojanstveni, žene so celo prinašale rože. Razdiralcev in hujskačev ni bilo, četudi jih je režim zagotovo poslal v akcijo. Z odra na Kongresnem trgu so prihajale argumentirane besede, prav nobenega hujskanja. Vesel sem, da sem bil zraven pri teh spremembah, ki so se dogajale na ulici, ampak na miren, dostojanstven način.
Študentske demonstracije
Demonstracije sem spremljal kot nadobudni bloger in fotograf od blizu, tako od blizu, da sem kasneje dobil nekaj jajc in porcijo solzivca. Udeležil sem se jih, ker sem želel občutiti, kako danes mladina razmišlja, kaj čuti, kako reagira. Kar sem takrat zaznal med mladimi, so predvsem alkoholni hlapi in neverjetna dovzetnost mladeži za hujskaštvo študentskih in sindikalnih voditeljev. Kot da mladi ne uporabljajo več glave za kakšen razmislek, bolje rečeno, kot da si mladi ne upajo uporabljati glave. Tudi z odra prav veliko argumentiranih besed ni bilo slišati, pač pa hujskanje študentskih in sindikalnih menedžerjev.
Mladina, ki se ji je fino zdelo, da šola odpade, se je po hujskanju na Prešernovem trgu zbrala pred parlamentom in pač bila mirno tam. Sprva sem dobil občutek, da ne vedo prav dobro, kaj sploh tam počnejo, zdelo se mi je, da so tam bolj za “žur” kot pa proti nečemu ali v podporo nečemu. Od nekje pa se je pojavila skupina provokatorjev, meni so zdeli kot podivjani in začela metati jajca in plastenke v policiste, ki so vse to mirno prenašali. Ko sem iz prve bojne vrste spremljal policiste, kako so mirno prenašali nesnago pa tudi kletvice, so se mi zasmilili.
Kmalu so s strani, kjer so bili hujskači in provokatorji, pričele padati tudi granitne kocke. Policisti še vedno nič. Provokatorji in gotovo tudi nekateri, ki so odgovorili na provokacije, so se začeli zaletavati v ščite policistov in izzivati. Množica je začela vedno bolj besneti, mladi dijaki in dijakinje, pa tuliti. Takrat sem prvič začutil, kako se množico da s pomočjo le nekaj provokatorjev peljati v “svojo smer”.
Zadnji sindikalni protesti
Tudi na njih sem bil, da bi zaznal, kaj obubožani narod misli in čuti. S fotoaparatom sem se sprehajal med množico in poskušal začutiti duha. Nisem opazil obubožanega naroda, pač pa v lepo opravo oblečeno učiteljstvo, ki nikakor ne strada, ki ima za naše razmere zelo solidne dohodke, ljudi zaposlene v industriji, pa nikakor ne stradajoče delavstvo (najbolj zanimiva je bila elegantno oblečena gospa s klobučkom in površnikom iz polivinila v prvi bojni vrsti).
Saj vem, da ne morem zajeti občutja vseh protestnikov, ki jih mimogrede nikakor ni bilo 30.000 – 40.000 kot so trdili organizatorji, pač pa okoli 10.000 kot smo izračunali na našem portalu, a meni se ni zdelo, da je ta množica predstavnik tistih, ki si v naši družbi res zaslužijo pozornost – revežev. Opaziti je bilo tudi maškarado jugonostalgije in rdeče zvezde (za enega našemljenca vem, da ima prav soliden status – vse življenje je bil “naš”, s solidno plačo in sedaj z dobro penzijo), z odra pa neargumentirano hujskanje sindikalnih voditeljev.
Spremljal sem skupino mladih protestnikov, ki se je zbrala na Prešernovem trgu in se napotila na Kongresnega. Skupino je usmerjal mladenič z megafonom, ki je glasno spodbujal hujskanje, ki pa se v četici ni prav dobro prijemalo. Vse skupaj se mi je zdelo precej nenaravno.
Maribor, Ljubljana, …
Protestov nisem spremljal od blizu, si pa iz posnetkov predstavljam, da je bilo v množici precej hujskačev, ki so dobro opravili svoj posel. Če bo šlo tako naprej in če iskre hujskanja in huliganstva (ne mirnih demonstracij, da se razumemo!), ki se iz Maribora širi po Sloveniji, ne bomo znali ustaviti, smo “gotofi”. Vsi. A dolg, ki smo ga ustvaril vsi skupaj s svojim prerazkošnim življenjem (pač vsi skupaj porabimo več kot zaslužimo), bomo tudi morali vrniti. No, pravzaprav ne mi, mi bi se radi še naprej zadolževali, pač pa naši vnuki, ki so se komaj rodili. Fer?
Foto: Aleš Čerin
