Homilija na 16. nedeljo med letom.
29. julija praznujemo god sv. Marte, Lazarjeve sestre, torej prav te Marte, ki je dobila Jezusovo lekcijo o svoji pretirani skrbi in vznemirjanju. Očitno je njegove besede vzela zares.
Jezus ne zmanjšuje vrednote gostoljubja, s tem ko povzdigne Marijo, ki je sedela ob njegovih nogah in ga poslušala, pograja pa Marto, ki je imela veliko opraviti s postrežbo.
Postreči obiske je gesta gostoljubja, še posebej, če so gostje lačni. Jezus sam pravi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti … Kar ste storili enemu izmed teh najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,35.45). V priliki o usmiljenem Samarijanu, ki smo jo slišali prejšnjo nedeljo, Jezus postavi za zgled ravnanje Samarijana, ki je poskrbel za bližnjega tudi v gostišču.
Da v današnji Božji besedi ne gre za obtožbo gostoljubja, je razvidno tudi iz prvega berila, ki govori o tem, kako je Abraham gostoljubno sprejel Gospodov obisk v podobi treh mož. Abraham si je v resnici dal veliko dela s postrežbo, a na srečo je imel še ženo Saro ter služabnika, ki sta vse pripravila, medtem, ko je bil sam pri gostih. Vendar pa je vsa ta postrežba samo način, da Abraham zadrži obiskovalce. Besedilo se zato ne zaustavlja pri tem, kaj in kako je Abraham postregel, ampak je višek tega odlomka v obljubi, ki jo Bog ponovi Abrahamu: »tvoja žena bo imela sina« (1 Mz 10,10). Še malo pred tem se je Abraham tej obljubi posmehoval (zatem se je posmehovala še Sara), a sedaj, ko je te božje može tako gostoljubno sprejel, je v svojem srcu napravil prostor za vero v Božjo obljubo o njegovem potomstvu in zavezi s sinom Izakom.
Pri Abrahamu je bil Bog na obisku v podobi treh mož, Marto in Marijo pa je obiskal učlovečeni Bog. On je prišel, ne da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge (prim. Mr 10,45).
Na nek način smo vsi ljudje gostje pri Bogu. On je že kot Stvarnik naš gostitelj. Vse kar imamo smo prejeli od njega. Gibljemo se in smo v njegovem stvarstvu.
Po drugi strani pa nam je Bog stvarstvo izročil v upravljanje, da bi svobodno živeli v njem. Z grehom se človek Stvarniku odtujuje in ga dela za tujca. Bog se k človeku zato ponižno vrača kot gost. Pod tem zornim kotom smo torej mi gostitelji in od nas je odvisno ali bomo Boga sprejeli ali ne.
Ko gre torej za naš odnos z Bogom, je ključnega pomena, kako se posvečam Bogu, ki prihaja k meni kot gost po Jezusu Kristusu, po njegovi besedi, po njegovi daritvi, po daru Svetega Duha, po milostnih darovih. Tisto eno, ki je potrebno, je iskanje in sprejetje Božje postrežbe, njegove navzočnosti, njegove volje, njegovih darov. Sliši se paradoksalno, a kot gostitelji moramo v odnosu do Boga, ki nas obiskuje, prepoznati sebe kot goste, njega pa kot gostitelja. Tudi ko prihajamo k sveti maši in prejmemo Jezusa pod podobo kruha, je on sicer naš »nebeški gost«, ki ga moramo »vredno prejeti«, a še bolj smo pravzaprav mi gostje pri njegovi daritvi.
Martin problem tako ni v tem, da je stregla, ampak da ni prepoznala Jezusa – Božjega Sina. Videla je le svojo gostiteljsko dolžnost in svoj trud, v katerem je ostala sama. Marija pa se je tako rekoč v lastni hiši napravila za Jezusovo gostjo in pustila, da jo on postreže s svojo besedo in navzočnostjo.
Šele ta pristna krščanska drža, ko se zavedamo da smo pred nebeškim Gostom v resnici sami gostje, nam omogoča pravo gostoljubje tudi do naših bližnjih. V njih bomo videli Božji dar, njihovo stisko pa bomo razumeli kot priložnost, da se sami napravimo za nevsiljive goste, ki so prišli, da bi poslušali in stregli.
Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid.
Foto: Svetniki
