Gost

Znamenje v Grobljah blizu Domžal»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23)

Ko je bil Abraham že zelo star, mu je prišel v goste Bog. Pa Abraham ni vedel, da je to Bog. Trije popotniki so šli mimo njegovega šotora. In on je takoj stekel k njim in jih povabil v svoj šotor, v hladno senco in na kosilo. Pripravil jim je pravo gostijo. Kajti za pravega Izraelca je gost sveta reč in je za gosta vedno dovolj hrane in dovolj prostora, pa naj prebiva v palači ali v bornem šotorčku.

Takrat mu je Bog povedal, da se mu bo v starosti rodil otrok. Da bo v njem spet življenje. In res se je zgodilo tako. Ker je tam, kjer je prostor za človeka, vedno tudi prostor za življenje. Življenje. Zame je to prebivališče Boga med ljudmi – življenje. In če ga kdo nima, to preprosto pomeni, da nima Boga. Tako se mi dozdeva, ko gledam, da so mrtvi ljudje in mrtvi narodi tisti, ki ne premorejo prostora za človeka.

Vstali Jezus, večno živi Jezus daje življenje tako, da nam prihaja v goste. Tako, da nam daje priložnosti za ljubezen. In on za naše goste izbira ravno take ljudi, kot jih potrebujejo prazni prostori v nas. Idealni so za nas, kot bi bili rojeni prav in samo za nas. In z njimi prihaja v naše grobove, v naše največje težave in strahove, da bi z njimi vstali v življenje.

Pa ne govorim nujno o beguncih ali migrantih ali pa o tujcih z juga. Niso oni naša največja težava. Govorim o mojem gostu. Govorim o svojem možu ali ženi ali otroku ali sošolcu ali sodelavcu ali sosedu. Govorim o človeku, ki sem se mu smejal za njegovim hrbtom. O človeku, ki je zame hinavec in lažnivec in mu nisem povedal resnice. Govorim o človeku, s katerim vsak dan jem kosilo in ga ne morem pogledati v oči. In govorim o sebi. Govorim o človeku, ki je šel danes mimo mojih vrat in ga nisem opazil. In mu nisem postregel. On je moja velika noč.

Besedilo je homilija na 6. velikonočno nedeljo. Marko Rijavec piše blog Besede za srce.