Gospodinjska logika varčevanja

Avtor: Matej Kovač. Vir: Finance.  Pri upravljanju države je logika enaka kot pri vodenju gospodinjstva: bolj ko prisluhnemo željam, več imamo težav z viri.

Ko sem, še v osemdesetih, prvič slišal za trditev Margaret Thatcher, da ženska, ki zna voditi gospodinjstvo, bolje razume, kako se upravlja država, sem v primerjavi države in gospodinjstva videl grobo poenostavljanje, ki ga politik uporabi za komunikacijo z volivci. Da je sama Thatcherjeva verjela v moč takega poenostavljanja, kaže še več njenih citatov o tem. Na začetku politične kariere je na primer nagovorila konservativke iz Bexleyja: »Ne smete se prestrašiti učenega jezika ekonomistov in ministrov, ampak pomislite na politiko na ravni vašega gospodinjstva.«

Kot državni uslužbenec sem potem deset let bolj od blizu spremljal oblikovanje državnega proračuna in primerjava države z gospodinjstvom mi je postajala vse bolj domača. V obeh primerih se z razpoložljivimi viri poskušajo zadovoljiti potrebe in želje. Bolj ko prisluhnemo željam, več imamo težav z viri.

Prevzem odgovornosti za nepriljubljene ukrepe

Večina proračunskih varčevalnih poskusov je do zdaj temeljila na omejevanju želja. Želje naj bi odložili v prihodnost, ko nam bo gospodarska rast dopustila, da jih izpolnimo. Ko pa gre zares, ko je zaradi manjših prihodkov ogroženo zadovoljevanje potreb, pa odlaganje izpolnitve želja ni dovolj. Takrat umna gospodinja naredi seznam izdatkov, ki se jim bo treba odpovedati. Komunikacija s porabniki in sama izvedba varčevanja sta stvar taktike. Državljani Slovenije (v vednost pa tudi naši posojilodajalci) smo varčevalni seznam dobili na mizo minuli teden.

Eden od manevrov, s katerim so pred volitvami poskušali očrniti politike te ali one barve, je bil očitek, da o varčevanju govorijo le na splošno, o konkretnih ukrepih pa nimajo pojma. Da si na primer o znižanju plač v javnem sektorju ne upajo govoriti pred volitvami, je bilo razumljivo, ampak večina je menila, da bo to tabu tudi po volitvah.

Glede na to, da je bil varčevalni načrt slovenskega gospodinjstva predložen javnosti že po 40 dneh od imenovanja vlade, je očitno, da je bilo glavno merilo Liste Virant za odločitev o izbiri vodilnega koalicijskega partnerja prav večja možnost političnega preživetja v primeru prevzema odgovornosti za izvedbo varčevanja.

Dobronamernost kot skupni imenovalec

Pa je politično preživetje ob prevzemu odgovornosti za varčevalne ukrepe sploh možno? Velika priljubljenost italijanskega predsednika vlade in finančnega ministra Maria Montija kažejo na to, da je. Večino političnih katastrof, ki so sledile takšnim ali drugačnim reformnim ukrepom, so si povzročile vladajoče koalicije same, ker so se deli vladajoče koalicije poskušali oddaljiti od nepriljubljenih ukrepov.

Danes splošno priznavajo, da gospodarski uspeh Nemčije temelji na sicer nepriljubljenih reformah trga dela, ki so bile izvedene v času kanclerja Schröderja, ampak kancler je leta 2005 izgubil volitve le za eno odstotno točko, ker je del socialdemokratov, ogorčen nad »neoliberalnimi« ukrepi kanclerja, ustanovil novo stranko in se povezal z nekdanjimi komunisti.

Tovrstne težave ne bodo prihranjene tudi zdajšnji vladi. Pred dnevi me je poklical prijatelj, ki domačo politiko spremlja bolj površno, a je do zdaj vedno volil desne stranke. Ogorčen je bil nad napovedanim zmanjšanjem nadomestila za porodniški dopust. Omenil je upadanje natalitete, izumiranje Slovencev, teme, ki sežejo do srca desnemu delu slovenskega političnega telesa. »Kaj se razburjaš, saj vi verjetno ne boste imeli več otrok,« sem mu v šali dejal, »ali nisi nič ogorčen, ker ti bodo kot zaposlenemu v javnem sektorju vzeli regres za dopust in ti znižali plačo za 15 odstotkov?« sem ga še malo zbodel. Ko si je potem ogledal tabele z vladnimi varčevalnimi ukrepi v sobotnem Delu, ni bil več ogorčen, ampak resigniran. »Če izvedejo te ukrepe, bodo na prihodnjih volitvah zmagali komunisti,« je sklenil svojo politično analizo.

Menim, da izvedba varčevalnih ukrepov ne pomeni nujno padca vlade ali njene zamenjave ob naslednjih volitvah. Ko se je prej omenjeni prijatelj seznanili z redom velikosti proračunskih težav, se je njegovo ogorčenje prelevilo v resignacijo in v upanje, da morda varčevanje le ne bo tako ostro, kot je napovedano. Obrat je bil možen, ker kot tradicionalni volivec desnice ni dvomil o dobrih namenih vlade. Številni volivci bodo v zvezi z dobronamernostjo veliko bolj nezaupljivi. Številnih nikakor ne bo mogoče prepričati, ampak za politično preživetje je dovolj, da v dobronamernost ukrepov zaupa polovica in da se ukrepi izvedejo toliko, da dajo rezultate. To je primanjkljaj, skladen s fiskalnim paktom.

Kako daleč je mogoče iti v prepričevanju deležnikov o nujnosti varčevalnih ukrepov in o dobronamernosti vlade, je stvar političnega občutka. Trši oreh kot lastni volivci bodo za koalicijo sindikati javnega sektorja. Vodilo Železne lady v tovrstnih pogajanjih je bilo: »Sem izjemno potrpežljiva, pod pogojem, da na koncu dosežem to, kar sem si zamislila.«