»Gospod poskrbi«

Abraham, IzakVsi poznamo zgodbo o tem, kako Gospod od Abrahama zahteva, naj mu daruje sina Izaka, ki sta ga z ženo Saro dobila v njuni osivelosti kot Božji dar. Abraham je svojega sina voljan darovati. Ko ga Izak na poti vpraša: »Kje pa je jagnje za daritev?« mu Abraham odgovori: »Gospod bo priskrbel jagnje«. Abraham zaupa, da je Bog dober in da ne dela absurdnih stvari, čeprav to ni vedno razvidno ali se včasih zdi ravno obratno. Ko angel v zadnjem hipu prepreči zakol sina, Abraham res najde ovna in ta kraj poimenuje »Gospod poskrbi«. Abraham je, posebej še v tem dogodku, podoba evangeljskega uboštva, ki ga Jezus postavi na prvo mesto v svoj temeljni program, blagre. Blagor ubogim v duhu … Blagor tistim, ki medtem ko nosijo svoj vsakdanji križ, živijo iz vere in ohranjajo zavedanje, da »Gospod poskrbi«.

Božja beseda 8. nedelje med letom nas na to spominja. Reči: »Gospod je name pozabil in me je zapustil«, je lahko res krik osamljenosti, a je tudi začetek iskanja »drugega gospodarja«, ki me ne bo zapustil. Žal človek največkrat kar v samem sebi najde tega »drugega gospodarja« in postane, kakor si želi, svoje sreče kovač. Reči: »Gospod je name pozabil«, pomeni stopiti proč od poti evangeljskega uboštva, kajti ubog je tisti, ki se zanaša nanj, ki sicer ne deluje vedno neposredno in takoj, a je z mano in me nikoli ne pozabi. Če bi celo mati pozabila svojega dojenčka, Bog ne pozabi. Bog se vedno spominja in poskrbi.
¸
Problem nastane, ko človek začne sam pretirano skrbeti, ker je zamenjal »gospodarja«. Namesto na Boga se naveže na lastne moči v odnosu do zemeljskih stvari. O zaskrbljenosti govori Jezus v evangeliju, ki je nadaljevanje govora na gori. Zdi se, da Jezus poveže služenje »drugemu gospodarju«, torej mamonu, z zazkrbljenostjo oz. s pretirano skrbjo nad tem, za kar nebeški Oče ve, da potrebujemo – skrb za hrano, pijačo in obleko in še mnogo drugega. Evangeljsko uboštvo pomeni prvenstvo iskanja Božjega kraljestva. Na poti tega iskanja se ubogi lahko znajde tudi v okoliščinah pomanjkanja, a se zaveda, da Bog ve, kaj potrebuje. Ubogi zmore v mnogih, tudi vsakdanjih in malih stvareh, dogodkih in ljudeh, zaznati to Božjo skrb zanj. Jezus ne spodbuja k brezbrižnosti ali zanemarjanju tistega, kar človek mora in lahko naredi, za kar mora poskrbeti, ampak vabi k zaupanju, da je nad vsem tem Gospod, ki daje rast in blagoslov.

Brez zaskrbljenosti poskrbimo za potrebno v nas samih, naših družinah, župniji in domovini in zaupajmo, da bomo kraj našega srca, naše družine, našo župnijo, škofijo in domovino kakor Abraham tudi mi poimenovali: »Gospod poskrbi«.

Foto: Flickr