Gospod iz Zminca

23. decembra je bila v slovenski filharmoniji slovesnost ob 20 letnici slovenskega plebiscita, ki so jo pripravili v novoustanovljenem Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve. Prvi predsednik združenja je s svojimi 82. leti postal Ivan Oman, prvi predsednik Slovenske kmečke zveze in poslanec prvega sklica državnega zbora Republike Slovenije.

Za Ivana Omana lahko kljub temu, da je po poklicu kmet, mirno zapišemo, da je po svojem zadržanju najbolj žlahten gospod. Je predstavnik tistega dela slovenskega kmetstva, ki je poskrbelo, da se je slovenska narodna zavest ohranila skozi vse zgodovinske »viharje«. Govor, ki ga je imel na slovesnosti, je tako jasen, da mu ni skoraj kaj dodati, lahko le razmišljamo ob njegovih poudarkih. Seveda je večina medijev izpostavila le njegovo trditev, da »kdor ni protikomunist ni demokrat«, s čimer se lahko strinjamo ali ne, ampak pojdimo po vrsti.

Oman je svoj govor začel in končal z omembo Boga. Naše zgodovinsko obdobje je jasno umestil v prostor in čas. Slovenska zgodovina se po Omanovem zavedanju ni začela z letom 1941, ampak sega daleč nazaj. Prepletena je s krščanskimi vrednotami, ki niso kar izginile s prihodom »novih časov«. Kdor torej hoče govoriti o Slovencih in slovenski državi, mora to upoštevati. Zato je zgodovina pomembna in je ne moremo odriniti na hladno s floskulo, naj gledamo samo naprej in se ne oziramo nazaj. Ravno tisti, ki to tako vztrajno ponavljajo, bi namreč radi ohranili »zgodovinsko resnico« kot monolit, ki so ga postavili v prejšnjem sistemu, danes pa dopuščajo, da se ta doponjuje z novimi spoznanji in s tem spreminja.

Zgodovina je po Omanovem mnenju »učiteljica življenja in učiteljica narodov. Zato je prav, da jo poznamo« in se iz nje učimo. Oman nadalje omeni božični praznik, ki ga praznujemo v istem času, kot dan samostojnosti in enotnosti. Kristusovo rojstvo je pomenilo začetek neke nove dobe, prav tako kot je samostojna slovenska država pomenila za nas začetek nečesa novega, velikega, zaželenega. Omogočila nam je izhod, slovenski eksodus iz »Egipta« skozi metaforično Rdeče morje v svobodo, demokracijo, suverenost. Ali danes res tavamo po puščavi in se nam kolca po jugoslovanskih loncih mesa, ki pa jih pravzaprav sploh ni bilo. Ne smemo pozabiti zakaj smo se odločili za odhod iz socialistične Jugoslavije. Odšli smo zato, ker ni bilo spoštovanja temeljnih človekovih pravic, ker ni bilo pravne države in to smo zapisali v preambuli temeljne ustavne  listine o neodvisnosti. Tega se premalokrat zavedamo, ko nasedamo različnim, predvsem kavarniškim, utemeljitvam, kako smo v socializmu vsi imeli službe in kako smo si vsi zgradili hiše… Ne, Ivan Oman jasno pove, da je šlo za več »od loncev dobrin«, šlo je za duhovne in nacionalne vrednote, ki jih tam ni bilo, mi pa smo jih hoteli in to kot gospodarji na svoji zemlji!

Demosu ob dolžnem pripisu zaslug za slovensko osamosvojitev, po Omanovem mnenju takoj prilepijo še radikalno desne tendence, celo proti komunizem. Oman se je na tem mestu vprašal samo, ali je to nekaj slabega? Je slabo, če je nekdo za človekove pravice? Je slabo, če je nekdo za pravo državo? Prejšnji totalitarni sistem je to zanikal in teptal, prav do svojega konca. Zato je kakšni Zvezi borcev še danes res težko dopovedati, da je svetlobna leta oddaljena od demokratičnih standardov. Če bi jim bila namreč zavezana, bi se že davno odpovedala tistim, ki so v imenu revolucije teptali človeško dostojanstvo, ubijali brez sodnih procesov… Da v svojih deklarativnih obsodbah povojnih pobojev ni popolnoma iskrena, pa kaže tudi to, da do zdaj ni pomagala razsvetliti nobenega primera izvensodnih pobojev, je pa takoj zbrala vse potrebne podatke npr o primerih, ki jih je v svojem dokumentarnem filmu Moč preživetja prikazal novinar Jože Možina…

Ampak vrnimo se spet k Ivanu Omanu in njegovemu govoru, ki kaže konsistentno logiko razmišljanja o naši bližnji politični zgodovini. Omenja namreč tudi bolestno alergijo nad desnico znotraj Demosa in če vse skupaj prevedemo v današnji čas, tudi na desnico nasploh. V medijih lahko le redko zasledimo članek, ki bi pojem politične desnice, konservativni pol, obravnaval v pozitivni luči. Tukaj se lahko z Omanom retorično vprašamo, kot bi bilo kaj slabega, če si danes desničar, če zagovarjaš tradicionalne vrednote družine, nacionalno državo, lastnino, svobodo in demokracijo? Pri nas verjetno je!

Ivan Oman gospod iz Zminca je svoj nagovor na slovesnosti ob 20 letnici plebiscita sklenil z razmislekom o enotnosti. Namreč pred 20 leti smo bili enotni, danes pa spet usodno razdeljeni. Kako naprej? Kako to, da so se celo vrhovi političnih elit pred 20. leti lahko poenotili, danes pa je klic k enotnosti pravzaprav klic, ki deli. Po Omanovem mnenju bo moral preteči čas, da se bodo poenotile generacije zanamcev. Namreč enoumja se ne bo dalo restavrirati, pa čeprav naš predsednik republike odlikuje šefa nekdanje tajne policije in mu da s tem da priznanje in legitimnost njegovemu delu. Prav tako bo po preteku našega veka, našim zanamcem bržčas jasno, da je Berlinski zid je padel enkrat za vedno in da bo treba vzeti na znanje svojo celotno zgodovino, tudi  bremena najtežjega bratomornega obdobja in izreči obžalovanje in obsodbo tega zavrženega dejanja tudi na najvišjih državnih instancah. Na tem mestu se Omanov nagovor sklene z vrstico Prešernove zdravice o tem kako naj »Bog čuva našo nam deželo in ves slovenski svet«.

23. december 2010 še odmeva. Kdor je razumel povedano, mu je dovolj, kdo ni…

Foto: Primorski panterji