Gorje premaganim! Ali pač?

5
Brennus
Keltski vojskovodja Bren

Naslov tega članka je pravzaprav vzklik keltskega vojskovodje Brena, ki je oplenil Rim. Ko so se Rimljani pritožili nad domnevno krivičnim tehtanjem zlata, s katerim so morali plačati odkupnino agresorju, je Bren, namesto da bi krivico popravil, položil svoj težak meč k utežem in izrekel svoje znamenite besede, ki se v latinščini glasijo »Vae victis«. S tem je jasno sporočil, da velja argument moči. Za poražence torej ni usmiljenja. Izraz »Gorje premaganim« torej ponazarja argument moči proti moči argumentov.

Vendar pa se v zgodovini ni vedno dogajalo, da so bili premagani povsem prepuščeni samovolji zmagovalcev. V Svetem pismu Stare zaveze, natančneje v knjigi psalmov, lahko preberemo:
»GOSPODOVA jeza se je vnela nad njegovim ljudstvom,
zamrzil je svojo dediščino.
Izročil jih je v roke narodom,
da so njihovi sovražniki vladali nad njimi.
Njihovi sovražniki so jih stiskali,
bili so podjarmljeni, pod njihovo roko.
Velikokrat jih je reševal,
oni pa so bili trdovratni v svojem uporu
in so bili ponižani po svoji krivdi.
Vendar se je ozrl na njihovo stisko,
ko je slišal njihovo tožbo.
Zanje se je spomnil svoje zaveze,
zaradi svoje velike dobrote si je premislil.
Pripravil jim je usmiljenje
pred vsemi njihovimi osvajalci.« (Ps 106, 40-46)

Predvsem iz zadnje vrstice lahko razberemo, da so celo tuji narodi, ki so napadali in osvojili obljubljeno deželo, pokazali usmiljenje premaganim Izraelcem. To je mogoče razumeti kot Božji poseg in sporočilo, da Bog svojega ljudstva ni zapustil tudi v času, ko si zaradi svoje grešnosti (predvsem malikovanja) nakopali številne preizkušnje. Zato se v uvodu omenjena Brenova miselna matrica ni vedno uveljavljala. Skozi stoletja človeške zgodovine je prišlo celo do razvoja t. i. vojnega prava, torej dogovora o tem, kaj je v času vojskovanja in okupacije tuje dežele dovoljeno. A v času, ko se vnamejo najbolj nizke strasti, človek pozabi tudi na minimalne zahteve po priznanju dostojanstva človeka kot osebe. Množičnih pobojev, npr. pobojev Judov v nacističnih taboriščih, tako ne more opravičiti nobeno mednarodno pravo. Zato omenjeno dejanje za vse večne čase velja za vzorčen primer množičnega zločina proti človeštvu. In le redkokdaj bi lahko našli primere, da bi nekdo tovrstna dejanja javno zagovarjal (morda kakšne radikalne neonacistične, pa tudi islamistične skupine, tu in tam tudi kakšen politik, ki goji sovraštvo do izraelske države, denimo nekdanji iranski predsednik).

Kako je z odnosom do »premaganih« v Sloveniji? Leta 1945 je »ljudska oblast« oz. Komunistična partija Slovenije preko svojih represivnih izpostav (partizani oz. nova jugoslovanska vojska, Ozna, KNOJ, itd.) krvavo obračunala s slovenskimi vojnimi ujetniki, ki so bili vrnjeni s Koroške. Šlo je večinoma za razorožene pripadnike domobranske vojske (pri čemer velja spomniti, da je pojem »domobranstvo« precej starejši, saj sega že v sredino 19. stoletja, ko so se v avstrijski vojski pojavili prvi domobranski odredi, ki so po vojaški doktrini nekako ustrezali Teritorialni obrambi, ki je bila v Jugoslaviji uvedena po letu 1968 kot nekakšna pomožna vojaška sila za obrambo teritorija z lahko oborožitvijo), pa tudi za civiliste. A to je bil šele prvi val obračuna z »razrednim sovražnikom«. Sledili so sodno utemeljeni umori z montiranimi procesi ter razne akcije Ozne oz. Udbe proti vsem potencialnim nasprotnikom komunističnega režima. Tovrstne akcije so se nadaljevale tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih in so prav sedaj tudi na političnem »dnevnem redu« zaradi vpletenosti nekaterih še vedno vplivnih posameznikov v te umore (takšen primer je Janez Zemljarič).

Vprašamo se lahko, kako se je slovenska javnost v času po osamosvojitvi odzivala na takšne teme? O povojnih pobojih, o katerih je prvič javno spregovoril Edvard Kocbek že leta 1975, se je precej javno govorilo že konec osemdesetih let in nato v devetdesetih letih. Večina javnosti pa se je na to vedno odzivala tako, kot so se odzivali glavni mediji s svojimi botri – torej odklonilno. Za žrtve komunističnih pobojev ter njihove svojce torej ne velja nobena pieteta, ker so »izdajalci« in »sodelavci okupatorja«. Nič ne pomaga dejstvo, da je vprašanje krivde predvsem individualno in da mora krivdo ugotoviti neodvisno (in ne komunistično) sodišče, prav tako tudi ne, da je šlo za tiste, ki so se večinoma branili pred nasiljem komunistične revolucije in bili tako rekoč prisiljeni v kolaboracijo. Važno je, da so bili v tem primeru partizani (s tem pa KPS kot njihova vodilna sila) zmagovalci, protirevolucionarji pa poraženci. Torej naj bi zanje veljalo načelo »vae victis«. Komunistični oblastniki so se tega načela dosledno držali in dolga desetletja preko šolstva in medijev Slovence vzgajali v duhu, da do žrtev komunistične revolucije (ter njihovih svojcev) ne more in ne sme biti sočutja! Takšen odnos so gradili tudi ob pomoči popačene zgodovine, ki jo pač pišejo »zmagovalci«. Zato ne preseneča, da se tudi sedanja vladajoča politična elita, ki izhaja iz iste vrednostne matrice, v diskusijah v zvezi z zločini Udbe obnaša ravno tako hladnokrvno in brezčutno. To so tudi pokazale tudi zadnje seje parlamentarne komisije za človekove pravice. Gre za pojav, ki bi ga lahko imenovali »zapovedana brezčutnost«, saj bi recimo marsikateri politik iz koalicijskih strank potočil kakšno solzo zaradi ljudi, ki so se ob nedavnem žledolomu znašli v stiski (in nič ni narobe, če so sočutni, pa čeprav bi o iskrenosti sočutja lahko razpravljali o nedogled). Toda ko gre za žrtve revolucije – ne, za njih ne more biti niti sočutja, kaj šele solidarnosti!

Vse to kaže, da je Brenova miselna matrica očitno nujen sestaven del miselne platforme sedanje vladajoče elite, ki se vrednostno naslanja prav na revolucijo in njeno dediščino (čeprav revolucijo vedno zanikajo, pač pa poudarjajo boj proti okupatorju, ki je bil v resnici revoluciji podrejen). Sem bi lahko pogojno prišteli tudi kakšnega opozicijskega politika, ki iz konformizma ter hrepenenja po drobtinicah z gospodarjeve mize vladajoči eliti brez zadržkov »drži štango«. Kako to izgleda v vsakdanji politični praksi, lahko vidimo pri glasovanjih, kjer so predlogi opozicije vedno povoženi z glasovalnim strojem vladajoče koalicije – tudi ko gre za najbolj osnovna civilizacijska vprašanja. Mar nas takšna praksa ne spomni na trmoglavost Slobodana Miloševića in njegovih oprod konec osemdesetih let prejšnjega stoletja? Dediči ZKS sedaj uvajajo natančno isto prakso, kateri so četrt stoletja prej nasprotovali. Kar je po svoje razumljivo, saj ni lahko stopiti izpod dežnika botrov, ki so v času prejšnjega sistema delovali kot funkcionarji ZKS in SDV, sedaj pa delujejo kot vplivni lobisti ter gospodarji omrežij t. i. globoke države. In seveda smatrajo državne inštitucije z vsemi družbenimi podsistemi za svoj »vojni plen«, po drugi strani pa imamo precej nenavaden volilni sistem, pri katerem ne veš, kdo je v resnici volilni zmagovalec in kdo poraženec. A ko je zmagovalec določen, očitno pobere vse – tako kot pravi neka znana skladba skupine Abba. In prav duhovna ter miselna podlaga je tista, ki določa politični modus operandi. Vprašanje je zgolj, koliko časa bomo državljani to še dopustili. Verjetno ne prej, dokler ne bomo spoznali, da razčiščevanje v zvezi z umori, ki jih je zagrešila SDV, ni stvar političnega prestiža, dnevne politike ali ideologije, pač pa vprašanje temeljnih civilizacijskih norm. Kar je nujen pogoj za vzpostavitev družbe, kjer bosta na prvem mestu blaginja in solidarnost. Povedano na kratko: nerazčiščena preteklost nam je ugrabila prihodnost.

Foto: Wikipedia

5 KOMENTARJI

  1. Briljanten prispevek!

    Res je neverjetno, da v dobi človekovih pravic s strani tistih, ki še kako mahajo z njimi, ko jim to ustreza, ni nobenega sočutja, ko so bile te teptane na grozovit način.

    To nas opozarja, da je še vedno glavno merilo pri nekaterih sebičnost, ne pa človekoljubje.

  2. V sobotni prilogi večera je odličen intervju z znanim slovenskim filozofom, ki priznava, da je še pri mnogih Slovencih opazna boljševiška kultura, ki šteje za sovražnika tistega, ki razmišlja drugače.

    Prav zaradi te primitivne miselnosti, ni pravega ustvarjalnega sodelovanja in družbenega napredka, saj se vsa energija usmerja v nasprotovanje, ne pa v ustvarjalno sodelovanje, ki lahko popelje slovensko skupnost v duhovni in materialni napredek.

  3. Kako klavrna je slika demokracije, ko gledaš Tv prenose iz parlamenta in videvaš kako se vsak predlog opozicije arogantno povozi, ne glede, da je zelo koristen za napredek slovenske skupnosti. To je tipičen primer boljševiške miselnosti.

  4. Opozicija pa bi tudi morala paziti, da se ne navzame te boljševiške sovražne miselnosti do pozicije.

  5. Torej, bodimo previdni, da se ne nalezemo boljševiške sovražne kulture do tistih, ki razmišljajo drugače.

    Tudi, če nekdo razmišlja drugače kot jaz, ne more in ne sme biti moj sovražnik.

    Zame to le pomeni, da je potreben potrpežljiv pristop, da se stališča zbližajo.

Comments are closed.