V bivšem režimu je bila vloga družbenopolitičnih delavcev jasna – v vseh porah družbe, od medijev preko šolstva, sodstva in finančnih inštitucij, ohranjati oblast Zveze komunistov. V demokraciji so naloge postale bolj zapletene, a model rekrutiranja in delovanja 8. aprila 1990 ni kar izparel. Mreženje je postalo malo bolj subtilno in po kratki negotovosti je mnogim postalo jasno, da se »pravilen« družbeni angažma še vedno splača.
Danes se mlajši družbenopolitični delavci pridušajo, da s komunizmom nimajo nič, saj so bili v času komunizma še šolarji ali dojenčki. Časovna oddaljenost pa jih ne moti, da več kot sedemdeset let po propadu fašizma ne morejo biti anti-fašisti in fašizem odkrivati za vsakim vogalom.
Najlažje družbenopolitični delavec dokaže svoje kvalitete in svojo pripadnost omrežju, če škoduje »sovražniku«. Novinarka Ranka Ivelja je tako v Dnevniku zapisala o Tadeju Strehovcu: »Med bolj kritičnimi študenti je slišati, da bi Strehovec vodil inkvizicijo, če bi živel v času, ko je ta skrbela za etiko in moralo.« Sklicuje se na anonimni in malo verjetno resničen vir. Insinuacija želi povezati Strehovca z negativnim stereotipom o inkviziciji, ki ga je med ljudstvom privzgojil šolski sistem. Prikazati ga kot fanatika, ki mu ne bo škodilo, če ga represivni aparat trdo prime. »Kritični študenti« bi lahko vedeli, da so bili inkvizicijski postopki za razliko od komunističnega sodstva omejeni s predpisano proceduro in so bili v tistem času manjše zlo v primerjavi z ad hoc preganjanjem krivovercev. Zagnanost novinarke, da bi oblatila g. Strehovca je tolikšna, da se gladko zlaže, ko skuša Strehovcu naprtiti, da je zamolčal, da sta škofa Stres in Turnšek dobila kanonsko kazen. Dnevnik je moral objaviti popravek Škofovske konference, da omenjena kanonske kazni nista dobila.
Sklicevanje na anonimne vire pri podajanju vrednostnih sodb je sploh specialiteta družbenopolitičnih delavcev. Da se novinar sklicuje na anonimni vir ko gre za zanimivo dejstvo ali novico, ki bi sicer ostala prikrita javnosti, je razumljivo in mnogokrat koristno. Če pa povzema »anonimni vir« pri podajanju vrednostne sodbe, pa gre v večini primerov za manipulacijo, ko se novinar želi znebiti odgovornosti za idejo, ki jo plasira v javnost.
Delova novinarka Suzana Kos tako na primer v vprašanju nekdanjemu pravosodnemu ministru Zalarju v zadnji Sobotni prilogi postavi kot iztočnico anonimni spletni komentar »da so Pahorjevi kadri tudi kadri Janeza Janše. S svojim kadrovanjem pa, da je povzročil veliko škodo ugledu ustavnega sodišča, ki je približno tako uravnoteženo kot stolp v Pisi.« Spet vrednostna sodba iz anonimnega vira, a ker se intervjuvanec ne odzove »pravilno«, novinarka udari že z naslednjim vprašanjem, ki namiguje enako: »Nekateri kritizirajo dediščino kadrovanja nekdanjega ministra Klemenčiča in predsednika države Pahorja, češ da se je prek tega kadrovanja v slovenskem pravosodju zgodil nekakšen državni udar in naj bi bilo to zdaj predvsem blizu stranke SDS.«
Zalar spet poskuša biti prizanesljiv in ne zadovolji apetita novinarke. Verjetno jo potolaži Zalarjevo mnenje o razveljavitvi sodbe Noviču, če poenostavim – »business as usual«, ki pa je imel veliko medijsko pozornost zaradi angažmaja SDS.
Sam menim, da sta tako primer Strehovec kot primer Novič žal res »business as usual«, da so napake sodstva sistemske in prepogosto niso slučajne. Da je velik del napak posledica mentalitete družbenopolitičnih delavcev, ki je močno razširjena tudi med delavci v pravosodju.
Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic (mimogrede Zalar v intervjuju izrecno pohvali prvo sestavo Ustavnega sodišča, katere član je bil tudi Krivic) ni prepričan, da je primer Novič nekaj običajnega za delujočo pravno državo. V oddaji Tarča je izjavil:
»Ti dve sodbi, ki sta očitno razveljavljeni, morda sicer nista najslabši v zgodovini slovenskega sodstva, ker je čisto možno, da so kakšni nedolžni ljudje še bolj nastradali kot gospod Nović, ampak nekvaliteta, teh dveh sodb, je tako neverjetna, da na vprašanje ali je to poraz ali zmaga pravne države, lahko rečem samo, hud poraz. Popravni izpit, bo tokrat sodstvo naredilo in bo narejen že v okviru rednega sodstva, torej vrhovnega sodišča, ne šele ustavnega, kot je to bilo v zadevi Patria. Kaj bo pa s tem recimo popravnim izpitom, bomo pa še videli … ampak jaz sem dosti natančno te stvari preštudiral, ne vidim in si ne znam predstavljati, kako bi po vsem tem sploh še lahko obtoženca, ponovno pozvali na tri ali petletno psihično mrcvarjenje.«
Ko novinarka vpraša Krivica, zakaj ga je zmotil v sodbi stavek „Da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca“, ji odgovori:
»S tem stavkom se je višje sodišče, torej trije sodniki, ki so si to upali napisati, obsodilo v mojih očeh, sami sebe, ker oni dobro vedo, da lahko obsodijo človeka ali potrdijo njegovo obsodbo samo, če zbrani dokazi dokazujejo njegovo krivdo. Ta njihov stavek, ki ni spodrsljaj, je očitno dobro pretehtan in premišljen in z njim so si skušali na pol oprati roke, češ, saj vemo, da dokazov ni. Ni dokazano, da je obtoženec to storil, samo dokazi kažejo na to. Manjka samo beseda, kažejo, da je prav morda on, morda pa tudi kdo drug. … samo ta stavek je zadosti, da bi po mojem resna kontrolna inštanca morala ne samo sodbo razveljaviti, ampak tudi uveljaviti sankcije, ustrezne, zakonite proti takim sodnikom.«
Ali je stanje v pravosodju povsem zavoženo? Upanje še vedno je, če se zgodi, da nedolžnega oprostijo. Visok delež obsodilnih sodb je značilen za diktatorske režime, kjer je stanje še slabše kot pri nas. A kako izboljšati kvaliteto sodniškega dela in kako preprečiti, da na njihovo delo ne bi vplivali hujskaški družbenopolitični delavci. Menim, da ukinitev trajnega mandata ni rešitev.
Pomagalo pa bi, če sodniki ne bi več sami sebi ocenjevali svojega dela. Predlagam, da Ministrstvo za pravosodje izbere, državni zbor pa potrdi ali zavrne, strokovnjake, pravnike, ki bi periodično kot revizorji pregledali izbor sodb vsakega sodnika in bi potem na osnovi logične in ustavne utemeljenosti vzorca sodb izdali oceno o delu sodnika, ki bi vplivala na njegovo napredovanje ali na nazadovanje.
Matevž Krivic že ustreza profilu takega strokovnjaka, nekaj bi jih gotovo še našli med bivšimi ustavnimi sodniki, potem so tu še profesorji prava in če s sodstvom nepovezanih strokovnjakov v Sloveniji ne bi bilo dovolj, potem lahko manjkajoče uvozimo iz tujine in dodatno najamemo še prevajalce. Strošek bi bil velik, a majhen v primerjavi s koristmi, ki jih prinaša kvalitetno sodstvo
