Gorje mu, kdor se zaplete v mreže družbenopolitičnih delavcev

15
1762
Foto: Radio Ognjišče.

V bivšem režimu je bila vloga družbenopolitičnih delavcev jasna – v vseh porah družbe, od medijev preko šolstva, sodstva in finančnih inštitucij, ohranjati oblast Zveze komunistov. V demokraciji so naloge postale bolj zapletene, a model rekrutiranja in delovanja  8. aprila 1990 ni kar izparel. Mreženje je postalo malo bolj subtilno in po kratki negotovosti je mnogim postalo jasno, da se »pravilen« družbeni angažma še vedno splača.

Danes se mlajši družbenopolitični delavci pridušajo, da s komunizmom nimajo nič, saj so bili v času komunizma še šolarji ali dojenčki. Časovna oddaljenost pa jih ne moti, da več kot sedemdeset let po propadu fašizma ne morejo biti anti-fašisti in fašizem odkrivati za vsakim vogalom.

Najlažje družbenopolitični delavec dokaže svoje kvalitete in svojo pripadnost omrežju, če škoduje »sovražniku«. Novinarka Ranka Ivelja je tako v Dnevniku zapisala o Tadeju Strehovcu: »Med bolj kritičnimi študenti je slišati, da bi Strehovec vodil inkvizicijo, če bi živel v času, ko je ta skrbela za etiko in moralo.« Sklicuje se na anonimni in malo verjetno resničen vir. Insinuacija želi povezati Strehovca z negativnim stereotipom o inkviziciji, ki ga je med ljudstvom privzgojil šolski sistem. Prikazati ga kot fanatika, ki mu ne bo škodilo, če ga represivni aparat trdo prime. »Kritični študenti« bi lahko vedeli, da so bili  inkvizicijski postopki za razliko od komunističnega sodstva omejeni s predpisano proceduro in so bili v tistem času manjše zlo v primerjavi z ad hoc preganjanjem krivovercev. Zagnanost novinarke, da bi oblatila g. Strehovca je tolikšna, da se gladko zlaže, ko skuša Strehovcu naprtiti, da je zamolčal, da sta škofa Stres in Turnšek dobila kanonsko kazen. Dnevnik je moral objaviti popravek Škofovske konference, da omenjena kanonske kazni nista dobila.

Sklicevanje na anonimne vire pri podajanju vrednostnih sodb je sploh specialiteta družbenopolitičnih delavcev. Da se novinar sklicuje na anonimni vir ko gre za zanimivo dejstvo ali novico, ki bi sicer ostala prikrita javnosti, je razumljivo in mnogokrat koristno. Če pa povzema »anonimni vir« pri podajanju vrednostne sodbe, pa gre v večini primerov za manipulacijo, ko se novinar želi znebiti odgovornosti za idejo, ki jo plasira v javnost.

Delova novinarka Suzana Kos tako na primer v vprašanju nekdanjemu pravosodnemu ministru Zalarju v zadnji Sobotni prilogi postavi kot iztočnico anonimni spletni komentar »da so Pahorjevi kadri tudi kadri Janeza Janše. S svojim kadrovanjem pa, da je povzročil veliko škodo ugledu ustavnega sodišča, ki je približno tako uravnoteženo kot stolp v Pisi.« Spet vrednostna sodba iz anonimnega vira, a ker se intervjuvanec ne odzove »pravilno«, novinarka udari že z naslednjim vprašanjem, ki namiguje enako:  »Nekateri kritizirajo dediščino kadrovanja nekdanjega ministra Klemenčiča in predsednika države Pahorja, češ da se je prek tega kadrovanja v slovenskem pravosodju zgodil nekakšen državni udar in naj bi bilo to zdaj predvsem blizu stranke SDS.«

Zalar spet poskuša biti prizanesljiv in ne zadovolji apetita novinarke. Verjetno jo potolaži Zalarjevo mnenje o razveljavitvi sodbe Noviču, če poenostavim – »business as usual«, ki pa je imel veliko medijsko pozornost zaradi angažmaja SDS.

Sam menim, da sta tako primer Strehovec kot primer Novič žal res »business as usual«, da so napake sodstva sistemske in prepogosto niso slučajne. Da je velik del napak posledica mentalitete družbenopolitičnih delavcev, ki je močno razširjena tudi med delavci v pravosodju.

Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic (mimogrede Zalar v intervjuju izrecno pohvali prvo sestavo Ustavnega sodišča, katere član je bil tudi Krivic) ni prepričan, da je primer Novič nekaj običajnega za delujočo pravno državo. V oddaji Tarča je izjavil:

»Ti dve sodbi, ki sta očitno razveljavljeni, morda sicer nista najslabši v zgodovini slovenskega sodstva, ker je čisto možno, da so kakšni nedolžni ljudje še bolj nastradali kot gospod Nović, ampak nekvaliteta, teh dveh sodb, je tako neverjetna, da na vprašanje ali je to poraz ali zmaga pravne države, lahko rečem samo, hud poraz. Popravni izpit, bo tokrat sodstvo naredilo in bo narejen že v okviru rednega sodstva, torej vrhovnega sodišča, ne šele ustavnega, kot je to bilo v zadevi Patria. Kaj bo pa s tem recimo popravnim izpitom, bomo pa še videli … ampak jaz sem dosti natančno te stvari preštudiral, ne vidim in si ne znam predstavljati, kako bi po vsem tem sploh še lahko obtoženca, ponovno pozvali na tri ali petletno psihično mrcvarjenje.«

Ko novinarka vpraša Krivica, zakaj ga je zmotil v sodbi stavek „Da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca“, ji odgovori:

»S tem stavkom se je višje sodišče, torej trije sodniki, ki so si to upali napisati, obsodilo v mojih očeh, sami sebe, ker oni dobro vedo, da lahko obsodijo človeka ali potrdijo njegovo obsodbo samo, če zbrani dokazi dokazujejo njegovo krivdo. Ta njihov stavek, ki ni spodrsljaj, je očitno dobro pretehtan in premišljen in z njim so si skušali na pol oprati roke, češ, saj vemo, da dokazov ni. Ni dokazano, da je obtoženec to storil, samo dokazi kažejo na to. Manjka samo beseda, kažejo, da je prav morda on, morda pa tudi kdo drug. … samo ta stavek je zadosti, da bi po mojem resna kontrolna inštanca morala ne samo sodbo razveljaviti, ampak tudi uveljaviti sankcije, ustrezne, zakonite proti takim sodnikom.«

Ali je stanje v pravosodju povsem zavoženo? Upanje še vedno je, če se zgodi, da nedolžnega oprostijo. Visok delež obsodilnih sodb je značilen za diktatorske režime, kjer je stanje še slabše kot pri nas.  A kako izboljšati kvaliteto sodniškega dela in kako preprečiti, da na njihovo delo ne bi vplivali hujskaški družbenopolitični delavci. Menim, da ukinitev trajnega mandata ni rešitev.

Pomagalo pa bi, če sodniki ne bi več sami sebi ocenjevali svojega dela. Predlagam, da Ministrstvo za pravosodje izbere, državni zbor pa potrdi ali zavrne, strokovnjake, pravnike, ki bi periodično kot revizorji pregledali izbor sodb vsakega sodnika in bi potem na osnovi logične in ustavne utemeljenosti vzorca sodb izdali oceno o delu sodnika, ki bi vplivala na njegovo napredovanje ali na nazadovanje.

Matevž Krivic že ustreza profilu takega strokovnjaka, nekaj bi jih gotovo še našli med bivšimi ustavnimi sodniki, potem so tu še profesorji prava in če s sodstvom nepovezanih strokovnjakov v Sloveniji ne bi bilo dovolj, potem lahko manjkajoče uvozimo iz tujine in dodatno najamemo še prevajalce. Strošek  bi bil velik, a majhen v primerjavi s koristmi, ki jih prinaša kvalitetno sodstvo

15 KOMENTARJI

  1. Nujno in zdravorazumsko je uvesti civilni, nevtralni nadzor nad delom sodišč, ki bi naj bila alfa in omega demokratične, vrednotne, pravične, poštene, neskorumpirane slovenske skupnosti.

    • Obstojajo tozadevne civilne družbe: Civilna družba za pravično Slovenijo in Civilno društvo za nadzor javnih institucij, vprašanje je kaj delajo, da je stanje v družbi ne normalno in nepravično !?
      Vprašanje je tudi čemu služijo, da jih ni nikjer slišati !?
      Po nasvetu dr. A. Trstenjaka, ki z groba priporoča: “Vkup držimo, za človeka gre “!, bi bilo dobro kaj ukrepati. !!

  2. Dokler komunisticni sistem in z njim tudi komunisticno sodstvo ne bo splosno in v temelju prepoznano kot zgreseno, zlocinsko in zavrzno in se bo o tem ucilo na vseh ravneh solanja, dotlej ne bo sanacije slovenskega pravosodja k normalnosti, strokovnosti in pravicnosti. Dokler ne bo splosno in javno prepoznano, da so rezimske eminence prava, kot je Ljubo Bavcon, ucile povsem napacne in bolne stvari, ne bo podlage za preobrat. ( O druzbenoooliticnih delavkah z Dolanceve kovnice pravih kadrov pa tokrat raje ne bi. )

  3. Dokler se bo pravosodna stroka in nasploh pravna stroka – tudi na pravnih fakultetah izogibala negovanju čuta za resnico, pravičnost, poštenje in odgovornost, ne bo bistvenih sprememb.

    Podobno velja za politike in celo zdravnike.

  4. Svitase, vedno se bo izogibala temu čutu. Ker ga nima. Indoktrinirana je do te mere, da tega ne zaznava.
    Misli celo, da ji privilegiji pripadajo. Zna se potuhnit, se prilagodit vsaki situaciji.
    Od tod toliko hvale, kako zelo da je sposobna. Ker je usposobljena za manipulacije, kjer so dovoljena vsa sredstva. Vse skupaj se že predolgo ponavlja.

  5. Mediji in pravosodje. Avtor je dobro povezal oba podsistema, ki sta zlizana in ne zmoreta iz totalitarne miselnosti.

    Če bi jih primerjali, bi po moje morali ugotoviti, da je sodstvo nekoliko bolj zdravo. Ocenjujem, da 80% in morda tudi več sodnikov sodi pošteno. Preostali so zadolženi za posebne primere in sodijo po volji globoke države. Več težav je v tožilstvu in pri policiji, kjer je videti, da je vse pod nadzorom mafijskega ozadja.

    Pri novinarjih, ki se ukvarjajo s političnimi zadevami, je po moje več kot 80% družbeno političnih delavcev in le peščica novinarjev.

    Pravosodni organi v službi globoke države in družbeno politični delavci so se sami degradirali v poslušne in na vse strani upogljive hlapce brez hrbtenice in najmanjše plemenitosti. Verjetno so nekateri v to prisiljeni proti lastni volji. Ti so žrtve trenutnih razmer, drugi, ki to počnejo prostovoljno, niso vredni spoštovanja, ki ga sicer zasluži vsaki človek. Škodujejo sebi in drugim. Ureditev teh stvari bi koristilo vsem, tudi pritlehnim osebkom po lastni volji. Toda sami se verjetno niso zmožni dvigniti iz močvirja, v katerem se morda celo dobro počutijo.

  6. Le kako pa to rešujejo drugi narodi? Tam ni nobene take komisije pravnikov ali ne vem koga, pa stvari delujejo. Tako da g. Zalar, to je spet novo zavajanje.

  7. Predsedniki sodišč so še vedno kot v komunizmu imenovani od drugih tovarišev sodnikov, med katerimi je 90% aktivnih, kar v večini z komunistično preteklostjo. Če pogledam nazaj, na fakulteto, prepoznam danes 90% takratih študentov,danes javno znanih, na visokih funkcijah v sodstvu, kot sinov pravnikov , policistov, udbovskih špickhev, s privilegiji. in kako naj bodo danes drugačni. Cele generacije so UDBOVSKE levičarske, ne ena, vsaj dve, tri generacije si sledijo, desni in nevtralni so že od mladosti naprej, vse do danes ustrahovani.
    Sedanja kadrovska politika desnice od 1991 pa temelji na intelektualno in operativno tako šibkih, razmerje se še poslabšuje proti %95 proti 5.%
    Udbovci in njihovi potomci so bili funkcionarji športniki,mladinski funkcionarji, predsedniki mladine na slovenski in zvezni ravni. Funkcije,čeprav študentske, so se predajale le po političnih zvezah, tudi seksualnih načinih vstopa na zvezne študentske funkcije. Postali so konzuli v Nemčiji, predsedniki državnih agencij, ministri, oredsedniki odvetniške zbornice., preds.sodisca. Varuhi pravic, KPK itd. Nihce iz desnice, selekcije po politični liniji so že od polnoletnosti dalje! Vse pomembne funkcije so prevzeli in jih imajo v rokah udbovci in njihovi potomci. In desnica?
    Sanja se ji ne, nimajo ljudi iz pravninskih finančnih in drugih poslovnih krogov, nikjer, niti predsedniki strank, poslanci, kaj šele župani, vsi so nebogljeni.

    Vodenje desnih strank je treba nesposobnim vodjem vzeti, prevzeti ga morajo ljudje, ki so kos času, ne volonterski amaterji. Kimavci, to bedno stanje desnuce le podaljšujejo in smeje se jim sredi septembra, ko so od udbovcev dobili novo plačo in dodatek za premajhno obleko, saj se vsi le redijo, naredijo pa nič. Dajejo bedaste predloge o koal. Pogodbi, stanje na desnici je kaotično, JJ in SDS gotof! In SDS verjame dolgoletnemu norčevanju da je Janša zmagovalec po že deset let nič ne vodi. Ja uboga desnica !

    • Ubogi 4.0 “kvazi demokrat”,to bi bilo vse za enkrat , naj se nas Bog usmili
      in nas ne zapeljuje s “kvazi demokrati” , mislim , da ima vmes hudič svoja
      kopita !

      AndrejBriški

    • Ti z demokracijo nimaš veliko skupnega, morda s tisto z žlahtnega dela NSi, gotovo pa s tisto iz Murgelskega kokošnjaka.

      V prvem delu pravilno ugotavljaš, da povsod napreduje »udbovska deca« in otroci nekdanjih vplivnežev prejšnjega režima, medtem ko so ostali »vse do danes ustrahovani«, potem pa kriviš »ustrahovane in po krivici odrivane« njihove nesposobnosti. Zmeni se vendar že enkrat sam s sabo in ne stresaj bedarij po spletu.

      In kaj ima že spet tu Janez Janša in SDS? Kdo ti preprečuje, da se sam lotiš tistega, kar po tvojem manjka. In da ti sam nastaviš svoj obraz temu ogabnemu pljuvanju.

      Torej, bedna kreatura »demokracije«?

  8. V tarči je RTV spet tendenciozno namigovala na krivdo dr. Milka Noviča. Pač ne morejo iz svoje kože. Sramota in prava katastrofa pa so bili vsi predstavniki sodstva, vključno z generalnim tožilcem. Krivicu (tokrat) klobuk dol, a ni zdržal, ni hotel več komentirati in je pred koncem celo pobegnil.

    Tu mora enkrat počiti. Ti ljudje mislijo, da so v resnici bogovi (Pogačnik, Strojin…). Tako norčevati se iz zdrave pameti, pa saj nas imajo za norce. Potem pa izvemo, da sta se Strojin in Džordževička zarotirala (v službi).

    Jih bo treba »zrotirati«. Na cesto…

  9. Vsak bi se moral zamisliti, v kašni državi živimo, ko prebere aktualno mnenje o primeru »dr. Novič« novinarke Brigite Ferlič Žgajnar, Delo 13. septembra. Vredno ga je ponoviti:«V letih, odkar je bil zaprt, sem se neštetokrat vprašala, kako je mogoče, da človeka v državi, ki je po ustavni ureditvi pravna, lahko obsodijo, čeprav dokazi govorijo, da ni kriv. Mislila sem, da so ti časi že davno minili in da so zaznamovali preveč življenj, da bi se jih drznili ponavljati. Srh me je spreletel, ko sem ugotovila, da se motim. Podtaknejo ti dokaze, sodnik ne upošteva strokovnih mnenj, zato boš do smrti za rešetkami. Ne, to ni država, v kateri bi si želeli živeti. Mnogo je bilo torej neodgovorjenih vprašanj. Jamnikova mati ni verjela v Novičevo krivdo. Ne zatrjujemo, da ta ni mogoča. Je pa nedvoumno, da nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana v preglednem, strokovnem, neodvisnem in poštenem postopku. Ta je pri Noviču umanjkal, pa so mu vseeno vzeli prostost. Če so sodniki po krivem obsodili človeka na 25 let zapora, imamo vsi velik dvojni problem: prvič, ker to lahko doleti vsakega, in drugič, ker je pravi storilec na prostosti. Če so krivega izpustili, imamo spet večkratni problem; morilca na prostosti in sodstvo, ki ga ni zmožno spraviti za zapahe«. Vsekakor torej ostaja sivina, za dolgo časa in za več generacij. “Naši sodniki in javni tožilci nimajo osebnega poguma, ker nimajo avtonomne drže. Problem sodnikov je pred leti aktualiziral tudi dr. Andrej Berden, v prispevku o liku (slovenskega) sodnika, pod naslovom “Nedotakljivi in omahljivi”. Med drugim je zapisal in problem sodnikov ponazoril z besedami Cankarjevega hlapca Jerneja: “Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga…” Ali so res volivci ustvarili takšno “pravico” in ji dali silo in oblast? Ali bo ostal strah “pozitiven” izraz za varnost? Ali bo pravna država ostala samo pobožna želja? Sami si volimo svoje postave in oblast! Ali res? Dr. Ciril Ribičič, profesor za ustavno pravo, je na to temo zapisal v Dnevniku 4. avgusta, in sicer: »Odprava trajnega mandata sodnikov ni sprejemljiva, saj pomeni grob poseg v neodvisnost sodstva, ki ni skladen z evropskimi demokratičnimi standardi. Iščejo se rešitve za disciplinski nadzor nad obsegom in kakovostjo delovanja vsakega sodnika in vseh skupaj. Bistveno je namreč, kdo ocenjuje, ali je sodnik v poskusnem obdobju deloval kakovostno in si zato zasluži trajni mandat itd.« Skrajno resna in aktualna tema. V Sloveniji pa v kazenskih zadevah in na delovnem sodišču pri sojenju sodelujejo tudi sodniki porotniki. Veljavna zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih. Sodniki porotniki lahko torej preglasujejo sodnike v senatu in ta sprejme sklep po njihovem spoznanju. Velja pravilo, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, katerima je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Po novem lahko ena od strank, torej tudi obramba oziroma obdolženec, izbere senat brez sodnikov porotnikov. Sodniki imajo torej trajni mandat, sodniki porotniki, ki so v senatih v večini in enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih, torej so enako pristojni kot sodniki, pa imajo petletni mandat, ki se lahko ponovi. Vendar nihče ne reagira na neživljenjsko prakticirano vlogo sodnikov porotnikov v senatih, kjer bolj »spremljajo obravnave kot samostojno odločajo«. Nihče tudi ne problematizira zelo neustrezen način njihove izvolitve glede na to, da so po zakonu enakovredni predsedniku senata. Kaj se dogaja v praksi? Primer, kjer sem bil sam sodnik porotnik, a sem zaradi razmer pri sojenju odstopil. Na sojenju hudodelski združbi na okrožnem sodišču je sodil senat s petimi sodniki, dva sodnika in trije sodniki porotniki in še dva sodnika porotnika sta bila na obravnavah prisotna kot rezerva. V tem primeru sta bila od dvanajsterice obsojena le dva, na pet let in šest mesecev zapora oziroma šest let in šest mesecev zapora. V primeru obsodbe Milka Noviča zaradi umora direktorja Kemijskega inštituta pa je obsodbo na 25 let sprejela le ena sodnica na okrožnem sodišču. V obeh primerih je očitno glavni problem, da je tožilstvo v obtožbi predlagalo dokaze, ki so (lahko) sporni, a jih je sodišče upoštevalo in ni sledilo zagovoru obrambe. Zaradi izločitve dokazov v prvem primeru in zato, ker po mnenju sodišča tožilstvu ni uspelo dokazati vpletenosti vseh obtoženih, sta od dvanajsterice obsojena le dva. Tožilstvo je predlagalo sto let zapora, pa je ostal le drobiž. Razlog: spornost dokazov. V primeru dr. Noviča pa je bila sodba 25 let zapora. Seveda kot posledica dokazov, ki so za mnoge sporni, kot to ugotavlja tudi bivši ustavni sodnik Matevž Krivic..Dr. Novič je sedaj na prostosti in bo moral še dokazovati nedolžnost in uveljavljati svoje dokaze. Če sodnik oziroma senat ne upošteva strokovnih mnenj in ne upošteva pravih dokazov, boš lahko za rešetkami tudi do smrti. Kdo si želi živeti v taki državi? Ne pozabimo, kar pravi znani filozof Karl Popper: «Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo.« Menda to velja za sodnike in tudi za njim enakovredne sodnike porotnike, da ne bodo ti pogosto le figov list senata na sodiščih, kar je moja izkušnja. Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik pravi: »Biti sodnik porotnik je pri nas častna funkcija.« To menda ne more biti častna funkcija, temveč je lahko usodno odgovorna, zlasti ko se presoja sum in sprejme sodba, ali je nekdo dokazano kriv ali nedolžen. Predsednik Marjan Pogačnik govori o sodnikih porotnikih, in sicer v prispevku Vloga sodnika porotnika se zmanjšuje, ne pa tudi pomen (Siol.net, 21. avgusta 2016). V njem navede resne pomanjkljivosti in pove osebno mnenje, da je sistem porotnikov nekoliko preživet. Vlada pa ima drugačno mnenje. V odgovoru vlade v zvezi z odstopi s položaja sodnikov porotnikov, gre za primer mojega odstopa kot porotnika, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 124. redni seji dne 2. marca 2017, pa je navedeno: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih.« Moje izkušnje kot sodnika porotnika so podobne, kot jih navaja predsednik sodišča Marjan Pogačnik. Zato sem odstopil, ko sem ugotovil, da nisem bil zadosti podučen o pristojnostih in načinu dela sodnikov porotnikov ter ne morem več opravljati te odgovorne funkcije sodnika porotnika na način in v razmerah, kot sem jih doživel na okrožnem sodišču v Ljubljani na obravnavah. O tem je več napisanega v članku Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (Večer, 27. januarja 2017, dostopno na spletni strani: https://www.vecer.com/porotnik-protestno-odstopil-med-odmevnim-sojenjem-6247620
    Menim, da ni odgovorno in verodostojno od vlade, ko trdi, da zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj se v praksi očitno dogaja tudi povsem drugače. Sodnike porotnike na okrožnih sodiščih imenuje predsednik višjega sodišča na območju okrožnega sodišča na predlog občine ali interesne organizacije, ki so kot društva ali združenja registrirana in delujejo na območju okrožnega sodišča. Mandat sodnikov porotnikov traja pet let. Trenutni mandat se izteče januarja 2021. Dokler bo sodstvo delovalo s sodniki porotniki, ki imajo enake pristojnosti kot predsednik senata, je nujno treba zaostriti oziroma natančneje opredeliti pogoje za kandidate sodnike porotnike ter način imenovanja oziroma način njihove izvolitve in ponovne izvolitve na volitvah. To vendar terjata njihova velika pristojnost in temu ustrezna odgovornost. Sicer bodo sodniki porotniki pogosto odveč, farsa sodstva, figov list sodnega senata. Državljani pričakujejo dvig kakovosti dela sodstva, tožilstva in policije, saj ti delujejo v imenu ljudstva in za ljudstvo.
    Nerazumljivo je pogosto ravnanje tožilcev, ki so odločilni, da pride »krivica pred sodnika«, da se ne ohrani praksa:«Kadija (ne)tuži, kadija (ne) sudi!« Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je v intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Generalni državni tožilec še ugotavlja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.«
    Preglednost delovanja je potrebno zvišati, a to ni dovolj za dvig kvalitete in odgovornosti delovanja, ki ne deluje, če vsak samo sebi odgovarja, kar je lahko parodija. V Sloveniji imajo namreč tudi tožilci trajen mandat, a samo državnotožilski sveti letno ocenjujejo delo vsakega tožilca. Torej »kolegi ocenjujejo svoje kolege«? Udobno, saj velja:«Vrana vrani nikoli oči ne izkljuje!« V prispevku Nevarnost »discipliniranja« sodne oblasti, 2. (Dnevnik, 1. septembra), je opisan primer (suma) oškodovanja in vzroka propada velikega podjetja Velana Ljubljana. https://www.dnevnik.si/1042838118/mnenja/odprta-stran/nevarnost-discipliniranja-sodne-oblasti-2
    Berem: »Po reviziji nekdanje SDK je revizijo podjetja opravila še Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je ugotovila velika oškodovanja, ter revizijsko poročilo poslala pravni osebi, Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo, družbenemu pravobranilcu, okrožnemu državnemu tožilstvu, Ministrstvu RS za notranje zadeve, uradu kriminalistične službe. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar je javno zapisala, da zadeva zahteva prioritetno obravnavo in da jo ima v rokah tožilka Barbara Zobec Hrastar. Zgodilo pa se ni nič. Revizijsko poročilo uradne državne institucije ni bilo nikoli uporabljeno kot podlaga za akcijo tožilcev.« Ali so torej bile državne inštitucije, SDK in Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in njihove ugotovitve o oškodovanju podjetja res nestrokovne, neverodostojne, torej neustrezne in odveč, da jih je lahko zanemarilo tožilstvo in posledično še pravosodje? Vse pred očmi političnih strank, zakonodajne in izvršne oblasti. Ali ni to mogoče le primer suma, da je tožilstvo zatajilo, politika pa tudi? Kdo vse to vidi in nič ne ukrene? Politika in tudi pravna stroka…..Pismo, ki sem ga poslal predsedniku sodišča, kjer sem podal, zakaj sem se počutil ne kot odgovoren sodnik porotnik, temveč le kot figov list na sodišču, sem 15. januarja 2018 poslal tudi aktualni zakonodajni in izvršni oblasti, tudi Varuhu RS. Poslal sem ga torej tudi Ministrstvu za pravosodje in nekaterim poslancem. http://www.vecer.com/porotnik-protestno-odstopil-med-odmevnim-sojenjem-6305473 Po objavi prispevka v VEČERU, je javnost upravičena, da oblast in politične stranke seznanijo javnost, kaj so njihovi zaključki obravnave primera odstopa. Do sedaj ni o tem primeru nikjer nobenega javnega sporočila v medijih in tudi mediji so o tem primeru tiho. Kdaj bo torej boljša država prava, ki je temelj demokracije?

    • Imamo čuden sistem porote. Vsekakor ne preveč podoben klasičnemu ameriškemu ali angleškemu – tistemu iz filmov. Kaj imajo poklicni sodniki iskati v poroti? Bistvo porote je neodvisna razsodba, odločitve porote sodnik naj ne bi mogel razveljaviti ali mogel z njo manipulirati. Pa tudi v petletnem mandatu ne vidim pravega smisla. S petletnim mandatom potem porotniki postanejo, recimo temu, na pol-zaposleni. Čuden sistem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite