Goriški komunisti nadzorovali in ovirali versko življenje

0
Nova Gorica foto: Časnik

Glavnino objekta novogoriškega župnijskega središča na križišču med Vojkovo in Kidričevo, ki se proti vzhodu preimenuje v Sedejevo ulico, danes predstavlja konkatedrala Kristusa Odrešenika. O njegovi gradnji nam je 9. marca 2017 pripovedoval tudi prof. Aldo Rupel ob Srečanju na kavi v goriški Katoliški knjigarni. Tedaj je govoril o posebnostih stila tega verskega objekta, poudaril pa je dvoje:

»Pridobivanje gradbenega dovoljenja za ta objekt je trajalo dolga leta, objekt pa je umeščen na mestno obrobje …«

Tedanji politični režim tudi na Goriškem nadzoroval in ovirali versko življenje

Cerkev Kristusa Odrešenika – konkatedrala v Novi Gorici. vir: vipavskadolina.si

Na podlagi tega, kaj vse se je sukalo okrog gradnje te cerkve in kaj vse se je dogajalo v zvezi z njo, smo tisti, ki smo to opazovali iz ozadja in se tedaj zgražali, že davno prišli do spoznanja, v kakšnih časih smo tedaj živeli – nekateri ne bodo tega nikoli spoznali – in kako nas je tedanji politični režim imel “na špagi”, obenem pa je marsikoga tudi krepko izrabljal.

Ko je začelo mesto nastajati in je bila Kapela ali Kostanjevica imenovana za župnijo in je pokrivala skoraj v celoti sedanje mesto, so prvi verni stanovalci tega nastajajočega mesta obiskovali tri tedanje župnijske cerkve: na Kapeli, v Solkanu ali v Kromberku. V tistih časih ni bilo dobro, če si se pojavil na cerkvenem pragu, zato sta bili zanimivi dve lokaciji za tamkajšnje nove naseljence, ki so bili verni. Kapela je bila rahlo odmaknjena, čeprav zelo opazovana, saj so budna očesa “varuhov ideologije” redno spremljala, kdo se vzpenja po stopnicah, ki so vodila do samostana na vrhu grička. Stopnic zdaj ni več, nadomestila jih je nova cesta. Kromberk je bil potisnjen vstran in je bil “bolj gvišen”, zato je bil obisk tamkajšnje cerkve manj opazen in je bila za “varuhe ideologije” lokacija tamkajšnje cerkve manj moteča.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Material od porušene cerkve uporabili za gradnjo gostišča

Župnijo Kromberk so po smrti Vinka Vodopivca začeli oskrbovati s Kapele. Do leta 1959 je bil to p. Atanazij Kocjančič. Kromberk je zapustil septembra 1959. To je bilo isti mesec, kot so razstrelili pogorišče cerkve sv. Katarine na sedanjem Kekcu. Mogoče vam ni znano, da je bil pri tem “herojskem dejanju” – kakšno vlogo je tedaj imel, ne bom razpravljal – zraven tudi znani prominentni zgodovinar, ki zelo rad nastopa na obeh straneh “starega konfina”. Nerazumljivo je, da so v solkanski župniji porušili zidove dveh požganih cerkva: sv. Katarine, od katere je ostal samo en košček zvona (drugo so prodali na odpad, material pa porabili za gradnjo gostišča Kekec) in cerkve sv. Roka na solkanskem pokopališču.

Ko so začeli rušiti zidove cerkve sv. Roka, je g. Andrej Simčič takoj telefoniral apostolskemu administratorju dr. Mihaelu Torošu. Ta je sicer interveniral, vendar zaman. G. Andrej Simčič se je tudi zavzel, da bi na mestu, kjer je bila cerkev sv. Roka, stal križ – tega so postavili pozneje – in da bi solkanska župnija dobila tam duhovniški grob, pa mu ne prvega ne drugega tedaj niso odobrili. Zato je tam sedaj partizanska grobnica. So pa “pomembni Solkanci in tudi okoličani” pokupili vse grobne parcele na svetogorskem pokopališču.

Pater Atanazij je prihajal iz Kapele v Kromberk s kolesom po poti, ki je bila namenjena pešcem in kolesarjem in je bila speljana po trasi vodovoda. Rad je na kolesu zvončkljal, nekaj za šalo, nekaj da ne bi koga povozil, pa tudi da je obveščal, da bo maša.

Bombonska karitas v Kromberku

V Kromberku smo lahko enkrat na mesec doživeli svojstveno “bombonsko karitas”. Grofica Nikoletta Cromberg Coronini se je pripeljala k maši z avtom iz Gorice. Takrat so bile prve klopi polne otrok. Po maši pa je gospa delila bombone. Otroci so jo ogovarjali z milostljiva. Rada se je tudi zadrževala v pogovoru s tamkajšnjimi prebivalci. Nikoli mi ni bilo jasno, kako ji je uspelo pretihotapiti v socialistični raj kakih pet kilogramov bombonov. Šele pred nekaj leti sem izvedel skrivnost, ki mi jo je zaupal upokojeni carinik:

»Milostljiva grofica je cariniku podtaknila steklenico likerja, da je zamižal na obe očesi, zato je samo pokimal in šofer je odpeljal naprej …«

Pa še to: »Priboljška niso bili deležni le otroci, ki so bili tedaj pri maši, ampak tudi pater, ki je dobil zavojček kave, kar je bilo za tisti čas pravo bogastvo

Kot zanimivost naj povem, da je župnija Kapela pozneje imela verouk celo v zasebni hiši enega od »staroselcev«, ki je imel hišo v nastajajočem mestu Nova Gorica. Gotovo je oblast za to vedela, pa so varuhi režima “spregledali”. Kdo ve, kakšno korist so imeli od tega, saj so imeli svoje ovaduhe nastavljene povsod. V cerkev v Solkan so novi prebivalci nastajajočega mesta v tistem času bolj malo zahajali, razen če niso bili s tem krajem povezani.

Mali skromen spomin, pa kljub vsemu še zelo zanimiv.