Pri medijski obravnavi predvčerajšnjih študentsko-dijaških demonstracij, ki so rezultirale v vandalizem, v uničevanje zaradi uničevanja, smo pogrešali zastavitev temeljnega vprašanja. Temeljno vprašanje namreč ni vprašanje individualne krivde za nastalo situacijo. Temeljno vprašanje je: kaj se je zgodilo z našo mladino kot celoto.
Kaj se je zgodilo, da se je način manifestiranja svojega nestrinjanja prelevil iz pretežno hipijevsko, pacifistično zasnovanega tipa, kakršnega smo bili vajeni v 90. letih, v tovrsten izbruh destrukcije, ki je sama sebi namen? Kajti metanje granitnih kock v parlament ni bil v temelju motiviran z ničemer drugim kot z gonom po uničenju, z gonom po niču. Pozitivni družbeno-politični motivi so zatonili globoko v ozadje, so postali le oder, na katerem je sla po niču zaplesala svoj bakhantski ples.
No, če dobro pogledamo med pretežno zadrogirano-panseksualno-pacifističnim vzdušjem mladinskih manifestacij v preteklosti in sedanjim vandalizmom ni tako velike razdalje. Freud bi govoril tu o razmerju eros-tanatos. Razpustitev osebnosti v hedonizmu gonov se v zadnji posledici pokaže v svoji resnici. Izkaže se kot gon po destrukciji vsega, kot gon po pokopališkem miru. Revolucije, ki so merile na vzpostavitev totalitarnega režima so se vedno začele z anarho-socialističnim zahtevami, da se razvežejo moralne spone, zlasti glede spolne morale, končale pa so se (če jim je bilo dano razviti se do konca) v pobijanju zaradi pobijanja samega: v Stalinovem pobijanju po kvotah in v Hitlerjevi zahtevi po totalnem uničenju Nemčije same, ker se je izneverila njegovi zahtevi po uničenju ostalega sveta.
Strah, ki je Alexisa de Tocquevilla preveval ob zaključku njegovega znamenitega dela o demokraciji v Ameriki, se tako ob pojavih novega antropološkega tipa mladega človeka izkaže kot morda nekoliko netočen. Zgodba moderne se ne zdi, da vodi do človeka, ki bi bil pasiven od hedonizma in bi bil posledično vedno bolj vodljiv od centralne oblasti in s tem vedno manj svoboden, vendo manj človek. Ne, zgleda da pasivnost ni zadnji domet tega, od nebrzdanega erosa prestreljenega človeka. Zadnji domet se zdi človek, ki uničuje, človek, ki ubija. Človek kulture smrti, o kateri so nam že večkrat govorili dokumenti Cerkve. Človek, ki je vzel zares temeljni (protislovni) postulat moderne o konstruktivnosti negacije, ki se pne vse od Descatesovega kulta konstruktivnega, metodičnega dvoma dalje, skozi Heglovo dialektiko negacije, vse do znamenitega Bakuninovega stavka, da je strast po uničevanju (edina) ustvarjalna strast.
