Bomo dopustili nateg in rop stoletja?

5
Slovenski premier Robert Golob in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen (Vir: Facebook)

Za pot v pri(h)vatizacijo slovenske elektroenergetike je bilo treba izumiti novi fašizem in se na krilih nasprotovanja temu konstruktu povzpeti na oblast. Avtor te prevare ni nihče drug kot režiser pohabljene slovenske demokracije, nedotakljivi Milan K. Plavi.
Problem pa zdaj ni več samo rezultat volitev, ampak posledice volitev ter zakaj in kako predsednik vlade Robert Golob pri belem dnevu in vsem na očeh za naš denar načrtuje in izvaja pri(h)vatizacijo slovenske elektroenergetike.
Sicer pa je prvi cilj Goloba koalicijsko pri(h)vatizirati GEN-I, pri čemer ima zanesljivo podporo Luke Mesca pa tudi SD, saj gre za nov realsocialistični projekt – za delavsko delničarstvo. To so v Levici najavili že pred volitvami in mesečniki bodo seveda ob vsakem ukrepu v to smer dvakratno glasovali ZA.

Demokracija je Golobova kamuflaža za sklepaje poslov

Demokracija je kamuflaža, v ozadju pa se sklepajo posli. Ugrabitveni scenarij za GEN-i je sledeč: Golob in tovariši, ki sodelujejo v nesebičnem boju za javni denar, bodo družno pokupili 51 odstotkov GEN-I. Šef Golob si je že nabral milijone, ki jih bo oplemenitil – odebelil z bančnimi krediti. Skupno pa je Golobova tovarišija že akumulirala – z nagradami nakradla – po grobih ocenah 20 milijonov davkoplačevalskega denarja. Zato revizija poslovanja GEN-i nikakor ne more steči in ugledati luči sveta. Policijska ovadba in preiskava pa sta v celoti zastali.
Druga super akcija, ki jo je Golob celo javno napovedal v Odmevih pri Rosviti Pesek, je gradnja tisoč megavatov moči sončnih elektrarn. Seveda pretežno iz GEN-i, kajti ta je vodilni ponudnik elektrike iz sončnih elektrarn. Golob bo s funkcije predsednika vlade z lahkoto preusmeril milijarde evropskega denarja iz Mehanizma za okrevanje in odpornost v projekte svojih elektrarn pod novo levičarsko parolo skupnostne elektrike.
Zadeve pa bodo sicer izvedene na način, da mali ponudniki sončnih elektrarn ne bodo dobili poslov ali pa samo drobtinice, saj bodo projekte dobivali le finančno močni in politično svobodni ter seveda Golobu in GEN-I lojalni podjetniki. Za operacijo, ki jo je Golob najavil že večkrat, potrebuje le socialni mir, ki pa mu je že zagotovljen s soglasjem kolesarskega ljudstva prek civilnodružbenega Inštituta 8. marec in številnih drugih NVO.
Ko se bo Golob vrnil v GEN-I, bo po potrebi dobil posebno nagrado XX milijonov evrov, saj bo kot premier zaslužen za pridobljeni denar, za milijardne investicije v solarne elektrarne. In to iz evropskega Mehanizma za okrevanje in odpornost, ki ga je resnici na ljubo v Evropski zvezi uspešno in izdatno izpogajal nihče drug kot Janez Janša s prejšnjo vlado.

Golob bo postal najbogatejši Slovenec

Če se ta tok pravočasno ne prekine, se bomo samo čez nekaj let zbudili v golobji državi, ko bo čudežni deček postal najbogatejši Slovenec. Vse to se bo zgodilo pred našimi očmi po legalni poti. Vendar takrat za čudenje ne bo več časa, ker bo vse že varno zapakirano v zeleni prehod in skupnostno elektriko.
Ker se sončne elektrarne odplačujejo več let, bo vsako leto pritekal nov, svež denar davkoplačevalcev. Vse to bo teklo potihoma, dokler se na koncu ne bomo večinsko utopili v skupnostni elektriki, v resnici pa v večinski energetski in prehranski revščini.
Sicer pa je skupnostna elektrika zgolj sinonim za pri(h)vatizacijo in korupcijo v novi socialno zeleni embalaži. To je hkrati pot za bogatenje najbolj bogatih, katerih bogastvo ni sad sposobnosti, ampak političnega prevrata prvorazrednih, ki ga je z volitvami 24. aprila 2022 za Goloba izvedla civilna družba.

Golobov obisk na Ustavnem sodišču je lobistični stik in konflikt interesov

V ta kontekst spada tudi zelo nenavaden obisk predsednika vlade Roberta Goloba na Ustavnem sodišču. Če bi si tak obisk privoščil Janez Janša, bi bilo to nezaslišano dejanje in večinska medijska srenja bi protestirala do neba. Tokrat pa mediji ponižno molčijo in se zadovoljijo z otročjimi odgovori Goloba o sodelovanju in informiranju dveh vej oblasti.
Obisk pa ni bil samo nenavaden, bil je očitno tudi zavestna simbolna demonstracija kvazipoguma, pravega mu sicer zelo primanjkuje. Nam, državljanom, pa ostane le to, da lastnega predsednika vlade javno obtožimo na KPK za neprijavljen lobistični stik in nedopusten konflikt interesov funkcije predsednika vlade in bivšega direktorja GEN-i.
Posebno poglavje tega stoletnega natega pa je seveda atomska zlata jama – slovenska jedrska elektrika, ki jo predstavljata dve nuklearki: sedanja NEK1 in bodoča NEK2. Vedno bolj namreč postaja jasno, da je Golobov apetit neizmeren in da sega tudi v NEK.
Ker pa brez javne promocije sončna ozelenitev Slovenije ne bi bila uspešna, je Golob moral seveda poskrbeti za uslužno nacionalno medijsko ozadje, podobno kot je bilo pred desetimi leti v TEŠ6, ko so se novinarji RTV Slovenija hlapčevsko udinjali šaleškim mogotcem.

RTV je treba zrušiti z vrha navzdol

Danes je stvar nekoliko drugačna. Gre za rušenje vodstva in programskega sveta RTVS, kar bo za Goloba ključnega pomena. Politika, ki je v RTVS nekoč sramežljivo vstopala, z Golobom danes vstopa brez ovinkov in brutalno skozi glavna dvojna vrata. Točno tako kot se je pred dnevi v DZ zareklo novi ministrici za kulturo, da je namreč namen novega zakona politični prevzem RTVS.
Iz izkušnje vemo: kdor ima medije, ima oblast, kdor v Sloveniji obvlada RTVS + POPTV + Radio Slovenija, ima nadoblast. Zato s padcem vodstva RTVS prihaja zima slovenske pomladi, tudi medijske.
Prav zato je boj za medijsko manj pristransko in vsaj približno pluralno RTVS najpomembnejši strateški projekt za obrambo demokracije. Ne slepimo se: po morebitnem dokončnem in totalnem golobjem prevzemu nacionalke in STA s strani tako imenovane jebene večine neizbežno prihaja zima slovenske pomladi in grožnja požgane zemlje.

Narod je butast – če je butasto informiran

Zato je še kako pomembno, kar je novopečeni poslanec Jonas Žnidaršič pravilno ugotovil, da namreč slovenski narod ni zrel za odločanje o lastnih interesih. Seveda to drži tudi za primer Jonasove izvolitve. Sicer pa, narod ni butast sam po sebi, pač pa predvsem toliko, kolikor je butasto ali lažno informiran. Zato je boj za RTV Slovenija boj za normalno informiranost.
Fašizem Gibanja Svoboda, ki smo mu zdaj priče, ni samo skrajno grob in brutalen eksces parlamentarne demokracije in zdrs politike. V ozadju je totalen in kompleksen pri(h)vatizacijski načrt prevzema slovenske energetike. V tem gre za Svobodo plenjenja na tako imenovani skupnostni, zeleno obarvani osnovi.
A vrnimo se v leto 1974. Takrat so ljudje po gostilnah šepetali oziroma govorili: kapitalizem je na robu propada, mi smo pa korak pred njim. Danes je treba reči podobno: golobizem je na robu prepada, bodimo korak nad njim. Golobu je namreč popolnoma vseeno, če s svojim propadom potegne v propad celotno že tako ali tako razklano in razcepljeno slovensko družbo in državo. Golobova predrzna demonstracija moči na Ustavnem sodišču je v resnici kaplja čez rob. Usodna domišljavost, o kateri je F. A. Hayek preroško pisal že 90 let pred propadom komunizma, se v Sloveniji z Golobom danes skuša rekonstruirati.
Jesenski referendumi proti zakonodajnemu paketu divje Svobode bodo lakmusov papir sposobnosti našega obstoja. Ne dovolimo, da nam vladajo svobodnjaki, ki nas pod zastavo namišljene svobode vodijo v diktaturo in suženjstvo. Pod krinko zelene demokracije namreč sklepajo posle in vodijo milijardni projekt za svojo novo pri(h)vatizacijo.
Davkoplačevalci, prebudimo se!
Vili Kovačič, državljan K., Ljubljana

5 KOMENTARJI

  1. “narod ni butast sam po sebi, pač pa predvsem toliko, kolikor je butasto ali lažno informiran.”
    Ja, se strinjam. Manipulacija je strašna. Sicer pa je lažje ljudi zmanipulirati, kot jih “razmanipulirati”.

    “Zato je boj za RTV Slovenija boj za normalno informiranost.”
    Trdim, da je ta boj napačen. Trdim, da moramo ukiniti RTV, stranki Svoboda&pajdaši in SDS pa naj ustanovita vsak svojo RTV. Če tega nista sposobni, ne moreta voditi SLO.

  2. Gospod Kovačič, najlepša hvala za tale članek. Odpirate nam oči. Zame ste heroj.

    Kmalu po medijski promociji “gibanja” Svoboda, mi je padlo na misel, da je ime “gibanja” provokacija, ki ji bodo nasedli neosveščeni ljudje. Ime pravzaprav pomeni ravno nasprotno: adijo svoboda, nastopila bo NEsvoboda. Nam, starejšim, je še živo v spominu komunistično blebetanje o svobodi, ki naj bi jo nam prinesli komunisti-osvoboditelji. V resnici so nam prinesli množično pobijanje, zaplembe (krajo) premoženja, beg pametnih po vseh kontinentih, da bi si si rešili življenje ali pa eksistenco. Skratka, komunisti so nam prinesli suženjstvo. Ravno tako je z Golobom: prinesel nam bo suženjstvo na krilih zlagane svobode. Ubogi narod, ki naseda takim ljudem, ki bruhajo lepe besede!

    Dober dan – NEsvoboda!

  3. Guverner dr. Boštjan Jazbec je pred časom opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije.«

  4. Uspešne tuje družbe, ki jih vodijo sami lastniki ali zaposleni menedžerji, iščejo take kadre, namesto da bi jih domače firme zaposlile in vabile v domovino, da se vrnejo iz tujine. Dokler pa bo na oblasti politika, sicer “po volji ljudstva”, ki ji je pomembnejša svoboda, ki se odraža tudi v gospodarskih družbah, kjer je pogosto zamenjana vloga, pristojnost in odgovornost lastnika in menedžerja, do tedaj ne moremo pričakovati rasti, kot jo imajo države, kjer cenijo gospodarske družbe, ki čim več ljudem dajejo “zdravega kruha”-zaposlitev, družbi pa sredstva za potrebna za delovanje države, javnega standarda. Danska sreča, ni dosegljiva ob naši odgovornosti, morali!

  5. Lastninjenje »skupnega družbenega premoženja« je bilo nepošteno, krivično, ni bilo skladno ustavi in se ve, da je “nepravično porazdeljeno premoženje naroda”, eden najpogostejših vzrokov za pojav za revolucije, katero smo Slovenci preživeli, a jo je del naroda drago plačal, kar se pozablja. Ob osamosvojitvi parlament ni sprejel zakonodaje za privatizacijo podjetij, ki jo je predlagal DEMOS. Sprejeta je bila zakonodaja po volji politične levice, ki je omogočala menedžerjem (tajkunske) prevzeme podjetij brez vložka lastnega denarja. Takšno zakonodajo je predlagal mag. Anton Rop, član LDS, nato SD, kot državni sekretar oz. kot predsednik vlade, ki je sprejela te krivične zakone. Pri tem mu je svetovala znana pravnica dr. Nina Plavšak, (SD). Zakonodaja je privilegirala direktorje in menedžerje, da so lahko brez vložka lastnega denarja v podjetja, postali še lastniki prevzetih podjetij, kar je oškodovanje podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ta »privilegij direktorjem in menedžerjem«, je in še zagovarja dr. Jože Mencinger, bivši minister in dolgoletni rektor UL pa je menil:«Z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Pogubna izjava, a so jo vsi poklicani, vse do danes, licemerno prezrli, levičarji in desničarji, katoliki in ateisti; zato se nič spremenilo. Vlada Janeza Janše je šele tik pred kocem mandata, konec l. 2007 , sprejela zakon, ki naj bi preprečil menedžerske kredite, ki jih plača kar podjetje v svoje breme namesto “kupca”, zaposlenega menedžerja. Tako menedžer postane še lastnik podjetja, čeprav na račun oz. v breme kapitala podjetja. Tako početje je v EU prepovedano. Slovenska politika, politične stranke in EU poslanci in stroka, pa očitno niso dojeli evropske direktive ali pa so jo prezrli, ali nevede iz neznanja, ali vede iz prepričanja, da tu pravičnost ne igra nobene vloge. »Saj ni potrebe, da bi kredite vračali,« je dejal Bine Kordež še oktobra 2007. Nihče poklicanih v politiki ni temu oporekal in ni ukrepal. Bilo je več kot očitno, da gre za oškodovanje gospodarske družbe na račun razvoja te družbe. Zakaj oškodovanje torej pri nas ni kaznivo ravnanje? Kdo je tu zatajil? Najprej politika in nato še pravosodje? Poprava je možna najprej na volitvah! Novinarji niso zadostno izpostavili problema in odgovornih v politiki za to krivično početje. Nič se ni zgodilo ne ekonomski, ne pravni stroki, katerih člani so sodelovali pri pisanju pogubnega zakona. Politika, ne leva ne desna, ne slovenska RKC se ni nič spraševala oz. se ni pozanimala ali je naša zakonodaja ustrezna direktivam EU. Zato je pravosodje, zlasti je tožilstvo pozno in dokaj medlo reagiralo na pojav tajkunov in na oškodovanja podjetij, kar je nepojmljivo za demokracijo. Nepojmljivo je, da si tožilci po takem divjem lastninjenju, sami v cehu, podelijo še priznanja za rezultate njihovega dela. Guverner dr. Boštjan Jazbec je pred časom opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije.« Tragedija države in kulture je, da na te pojave skoraj nihče od pristojnih ne reagira, niti prizadeta javnost!? Mar je prav, da sta politika in javna stroka odobrili in sprejeli zakon, da bančno luknjo, ca. 5 milijard evrov, saniramo državljani, oz. davkoplačevalci, kot da je samoumevno, da ljudstvo vedno plača napake vodilnih? Demokracija je vladavina ljudstva, to je, da je izvoljena oblast v službi ljudstva in dela v imenu in za račun ljudstva. Vladavina ljudstva pa menda ne pomeni, da mora ljudstvo plačati vsako njeno storitev in vsak račun, ki mu ga izstavi njena oblast. Sanacijo bančne luknje plačujemo državljani davkoplačevalci, mnogi se čutimo opeharjeni. Politika za to drago sanacijo bank, to je bančne “luknje”poprej NI dobila od volivcev odobritev na referendumu!
    To kaže, kako naša izvoljena politika spoštuje volivce, državljane. Politika je za sanacijo bančne luknje, za napake politike v tem procesu, za napake državnih bank, ki so pred očmi vladajoče politike radodarno odobravale kredite “menedžerjem” brez lastnega denarja, da so enostavno postali lastniki, ki so najprej za kupnino oškodovali prevzeto podjetje. Menedžer oz. novi lastnik pa zato najprej oškoduje “lastno podjetje”. Uspešna država ščiti obstoj podjetij, zaposlene in druge deležnike podjetja, tako da za neuspeh bremeni pristojne in odgovorne menedžerje in/ali lastnike, saj je lastnina vedno vezana na odgovornost. Večino državljanov to ne moti, kažejo volitve. politika se za potrebe delovanja države, to je tudi “standarda ljudi”, zadolži v tujini. Politika pa premalo skrbi, da bi državljani imeli več ekonomske svobode, učinkovitejšo pravno državo, da bi se izobraževali za namene, kjer so in bodo potrebe. Čas je že, da bi kadre, z mednarodno preverjenim znanjem in rezultati dela, iskale tudi slovenske gospodarske družbe, ki so mnoge sedaj še konkurenčne, žal predvsem na nizkih, zajamčenih plačah. Uspešne tuje družbe, ki jih vodijo sami lastniki ali zaposleni menedžerji, iščejo take kadre, namesto da bi jih domače firme zaposlile in vabile v domovino, da se vrnejo iz tujine. Dokler pa bo na oblasti politika, sicer “po volji ljudstva”, ki ji je pomembnejša svoboda, ki se odraža tudi v gospodarskih družbah, kjer je pogosto zamenjana vloga, pristojnost in odgovornost lastnika in menedžerja, do tedaj ne moremo pričakovati rasti, kot jo imajo države, kjer cenijo gospodarske družbe, ki čim več ljudem dajejo “zdravega kruha”-zaposlitev, družbi pa sredstva za potrebna za delovanje države, javnega standarda. Danska sreča, ni dosegljiva ob naši odgovornosti, morali!

    “Režiser pohabljene slovenske demokracije je nedotakljivi Milan K. Plavi”.
    Nedotakljivost in režijo demokracije je ljudstvo zaupalo Milanu Kučanu, bivšemu predsedniku slovenskih komunistov.
    Dejstvo je, da je Milan Kučan na volitvah za prvega predsednika države, demokratične samostojne RS, premagal dr. Jožeta Pučnika, ki je bil žrtev komunizma, kot še mnogi drugi.
    Ljudstvo je torej bolj zaupalo še nedavnemu predsedniku slovenskega komunizma, ki je z revolucijo in ogromnimi žrtvami prevzel oblast, ni pa zaupalo dr. Jožetu Pučniku, žrtvi komunizma, ki je zavračal komunizem in stavil na demokracijo in počiva v tujini, ne pa v domovini.
    Slovenski narod je podobno ravnal z velikim Slovencem, Primožem Trubarjem, ki tudi počiva v tujini.
    Komunizem ni bil nikoli pogoj za razvoj demokracije, temveč njen sovražnik.
    Trditi, da so komunizem in njegovi rezultati pogoj in popotnica v demokracijo, je skregano z logiko in etiko. To je mogoče le, če v družbi prevladuje, hipokrizija, ki je huda bolezen.