Avtor: Dejan Steinbuch. Vir: blog Steinbuch. Aretacija Voduška niti slučajno ni zabavna. Je prej tragični finale ene izmed mnogih zgodb, ki zaznamujejo Ponzijevo shemo našega medijskega biznisa. O korupciji v medijih se redko poroča. To je razumljivo. Mediji najtežje sami sebi nastavljajo ogledalo. Poleg tega javnomnenjske raziskave novinarskemu cehu dajejo presenetljivo visoko stopnjo zaupanja – in tudi zategadelj se je razširilo prepričanje, da z njimi v poslovnem smislu ni nič narobe in da je incestuozno razmerje med mediji in nekaterimi gospodarskimi družbami – zlasti je to veljalo v preteklih letih, ko so kot lastniki nastopala paradržavna podjetja in agencije – nekaj neproblematičnega, celo normalnega.
……
Zakaj se je zgodil VV?
Primer Vodušek je torej le vrh ledene gore. Do njega je prišlo zaradi osebne tragedije človeka. Ki je hotel preveč. Ker je imel preveč ambiciozne cilje, pa se mu je vse skupaj ponesrečilo. Doslej se je »dilanje« z oglasi praviloma dogajalo na diskretni, takorekoč konsenzualni ravni. V večini primerov bi pravosodni organi le stežka našli znake kaznivih dejanj. Dva poslovna kolega, takšen bi bil zagovor vpletenih strani, sta se vendarle lepo, prijateljsko dogovorila za posel; eden bo dal oglasni prostor, drugi pa bo tam z veseljem oglaševal. Cena bo resda nenormalno visoka, ampak to pa zato, ker se plačnik zaveda, da bo ravno s tem medijem dosegel svojo ciljno publiko… Pa še malo provizije mora vzeti. In tako dalje, v tem ne-smislu.
Nesrečni Vodušek je zaradi silne stiske, v kateri se je znašel s svojo televizijo, pozabil na diskretni šarm trgovanja v medijskem akvariju. Postal je morski pes. Morda je imel zgolj slab dan, morda je izgubil živce. Na svojo domnevno žrtev se je spravil neusmiljeno, grobo in predvsem na napačen način. Pozabil je na psihologijo. Žrtev se je uprla in policiji prijavila izsiljevanje. V nenavadno spektakularni policijski operaciji so lastnika in direktorja potapljajoče se televizije aretirali kot kakega vodjo narkokartela. V Evropski Uniji je takšen prizor nekaj silno redkega. To se enostavno (skoraj) ne dogaja.
Res pa je, da tudi takšnega zmešanega, netransparentnega medijskega prostora z oglaševalsko-lobističnimi mahinacijami zlepa ne boste našli daleč naokrog. Na Hrvaškem so pred leti skupaj z avtom vrgli v zrak Pukanića, ampak potem je bil mir.
Dokler se Ponzijeva shema slovenskega žurnalizma ne bo sesula, dokler se ne bo sankcioniralo metod, ki poganjajo sistem, bo Voduškova zgodba bržčas samevala in nedolžnemu opazovalcu dajala vtis, da je bilo v košari gnilo le eno jabolko. A v resnici je takšnih še precej precej več.
Več: blog Steinbuch
