Gluha ušesa in nema usta

17

spontani splavOb evangeliju za preteklo nedeljo mi je podoba gluhonemega, ki so ga privedli k Jezusu, da bi ga ozdravil, odvedla k misli o gluhonemosti, ki mi je dosti bolj poznana iz vsakdanjega življenja. Je še komu znan občutek, da se raje naredi gluhega, kot da se sooči s trenutkom, ko nekaj ali nekdo potrka na njegovo vest? Zamašimo si ušesa, tega glasu ne slišimo več, a kmalu potem se posledično zaprejo tudi naša usta, da ne govorimo več resnice in besed, ki bi nekaj pomenile, temveč ostajamo zaprti v krogu vsakdanjih fraz. Naše življenje postane tako podobno življenju gluhomenega, ki mu je preprečena komunikacija in tako pot do srečanja z drugim ali Drugim, ki bi lahko v naši notranjosti nekaj premaknil.

Rada bi (ponovno) opozorila na klic, ki me ne neha vznemirjati. Je klic, kričanje nedolžnega v želji, da bi živel, a hkrati je ta glas tako tih, neslišen za ušesa, da se ni težko narediti gluhega. Je klic nerojenega otroka, ki s svojo jakostjo ne prodre do naših ušes, saj nima možnosti, da bi sam spregovoril, da bi se branil, da bi se odločal o svojem življenju, da bi izbiral okoliščine svojega spočetja ali rojstva. Ničesar. Pa vendar obstaja, živi in je ustvarjen z vsem dostojanstvom, ki ga Bog podeli človeškemu bitju.

Mnogi v tem obdobju svojega življenja, v začetnem razvoju, niso slišani in jim je onemogočeno varno priti na svet. Veliko lažje je ostati gluh za ljudi, ki jih lahko na skrivaj, brez večjih tehničnih težav, utišamo. A krivica, ki se ob tem dogaja in dejstvo, da še vedno vsako leto mnogo mater, ki živijo med nami, splavi, ne more ostati skrita in neboleča za celotno družbo. Posledica te gluhote je tudi to, da postajamo nemi. Ljudje, ki ne vzdržijo ob misli, da je splav krivično dejanje, nas pogosto skušajo prepričati, da z govorjenjem o splavu v družbo vnašamo razdor in s tem kršimo svobodo drugače mislečih ter vzbujamo občutke krivde pri mnogih ljudeh. Ker želimo ostati neproblematični, tolerantni, jih ubogamo in utihnemo, kljub temu, da si mislimo drugače.

Evangelij mi daje upanje da ozdravimo od naše gluhote. Da naši družbi in vsem posameznikom v njej lahko Jezus pomaga s svojim pogledom v nebo in vzklikom Efeta – odpri se! Odpre lahko naša ušesa, da bomo zaslišali klice, ki kličejo k življenju in odpre lahko naša usta, da spregovorimo resnico, v katero verjamemo. In to na vseh ravneh življenja.

Tina Čerin sodeluje z Zavodom ŽIV!M, ki deluje s poslanstvom pomagati otrokom in njihovim staršem, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo in tistim, ki trpijo zaradi posledic splava.

17 KOMENTARJI

  1. Splav je upravičena pravica ženske, saj ji zagotavlja enakopravnost. Problematiko splava tako nima smisla obravnavati z vidika, ki bi ženskam to pravico jemal, ampak z vidika, da se oblikuje družba, v kateri ženska ne bo imela razloga, da po tej pravici posega.

    • José,
      trdite, da splav zagotavlja ženski enakopravnost. Zanima me, s kom jo pravno izenačuje? Morda z moškimi, ki nimajo sposobnosti rojevanja?
      Na osnovi česa je po vašem ta pravica upravičena?

    • Saj se mi je zdelo, da boš zlorabil to za tvojo propagando.

      Splav ni nikakršna pravica, ki bi omogočala enakopravnost. Splav je kršenje človekove pravice do življenja najšibkejšemu.

  2. Že tretje desetletje me preganja vest, ker sem se takrat odločila zanj, ker se v stiski nisem mogla obrniti na nikogar, v blaznem strahu, da lahko moja dva mladoletna otroka po izgubi očka izgubita tudi mene, kajti ravno takrat je po porodu tretjega otroka umrla neka mlada mamica. Še zdaj nobeden mojih bližnjih ne ve ničesar o tej moji takratni kalvariji in še zdaj ne vem, ali sem ravnala prav in kako bi se življenje obrnilo, če bi ravnala drugače. Nobeni ženski ne želim podobne stiske.

    • Ničesar si nimate očitati, Slavka. Ravnali ste v dobri veri, okoliščinam primerno in v korist vaših dveh otrok, ne v svojo lastno, tako da vaša vest naj bo pomirjena.

      • Vesti je nemogoče ukazovati. Če se oglaša, se s pomenom. Lahko pa ji prisluhnemo in po njej ravnamo od trenutka dalje, ko se za to odločimo. Če ste naredili pred leti dejanje, ki ga danes obžalujete, danes res ni mogoče iti več v tisti čas. Obstaja pa način, kako se lahko danes s tem soočite, da storite po svoji vesti.
        – En korak je že ta, da ste svojo izkušnjo delili na tej strani.
        – Mogoče je iti k spovedi, kjer nam Jezus tudi v imenu tega otroka, ki je z njim trpel – greh popolnoma odpusti.
        – Mogoče je tega otroka poimenovati in z njim zaživeti nek duhoven odnos, da ste z njim povezani v molitvi. In da na nek način sprejmete materinstvo tudi do tega otroka.
        – Lahko se pridružite skupini (http://www.zavod-zivim.si/programi/skupina-za-samopomoc-za-mame-po-splavu-upn/) in skupaj z drugimi ženskami s podobno izkušnjo prehodite pot žalovanja ob izgubi svojega otroka.
        Želim vam vse dobro in hvala za vašo delitev izkušnje.

        • Vest ni nič drugega kot naše moralno razumevanja sveta okoli nas. Gospa je jasno opisala, da je ravnala v moralni stiski, v kateri se je pač odločila tako kot se je. Njeni odločitvi niti z racionalnega, niti moralnega vidika ni mogoče ničesar očitati. To, da sama s svojo odločitvijo še danes ni pomirjena kaže ravno na to, da je šlo za ravnanje dobrega in vestnega človeka, ki je ravnal v dobro drugih, ne v lastno sebično korist. In to je treba gospe priznati in ji jasno povedati, da si nima kaj očitati, saj ne nosi nobene krivde za to, da se je znašla v takšnih okoliščinah, ki so terjale takšno bolečo odločitev.

          In seveda ne moremo gospe ukazovati, kako naj se glede tega počuti, ji pa lahko jasno povemo, da si nima kaj očitati in da je glede na okoliščine ravna pravilno, ne glede na to, ali to danes obžaluje ali ne oziroma ima glede tega dvome. Skratka, gospa ima vso pravico to preboleti in se tega bremena osvoboditi ter zaživeti pomirjeno. Mislim, da nekateri vaši nasveti zasledujejo ravno nasproten cilj, torej ta, da naj gospa s tem občutkom krivde živi do konca življenja. In osebno mislim, da je to do gospe krivično in nepošteno, ker si, kot že rečeno, nima kaj očitati, ker je ravnala odgovorno do svojih dveh že rojenih otrok in v dobri veri. Tudi to je bila njena krščanska oz. na splošno moralna dolžnost. Nobenega “greha” v tem ni.

          • José,
            iz vaših besed se zrcali glavna kleč, ob kateri padejo zagovorniki ‘pravice’ do splava – ne razumejo in ne upoštevajo dolgoročnih posledic vpliva splava na žensko psiho, še bolje rečeno, dušo.

            Si morda domišljate, da morejo vaše sladke tolažilne besede in laganje o môči vestí odvzeti težo bremena, ki ga občuti ženska po splavu?

            Se vam ne zdi, da bi se gospa, ki je izpovedala svojo bolečino zaradi splava, že zdavnaj sama utolažila, če bi ji notranji glas pripovedoval, tako kot govorite vi, da ni storila ničesar narobe?
            A ji lastna vest šepeta drugače, temu glasu pa ni mogoče ubežati.
            Ljudje na različne načine bežimo pred glasom lastne vesti, a prej ali slej nas ta glas dohiti.

            Če bi bilo v resnici tako, kot hočete prikazati, da je po splavu vse v najlepšem redu, potem bi bilo po splavu za žensko vse rešeno. Od kod potem še po dolgih letih očitki vesti, ne le pri eni, ampak pri množici žensk, ki so se odločile za splav?

            Z enako lahkoto, kot izrekate puhlosti o tuji vesti, tudi zagovarjate splav.
            Prav lahkotnost dojemanja splava, posebej s strani moških, ki se nikoli ne znajdejo pred tako izbiro, je pravzaprav tista, ki ženske potisne v stisko. Ker se v trenutni stiski z relativno lahkoto odločijo za splav, češ da je to ‘pravica’, skladna s človeško zakonodajo, ne da bi vedele, kaj jih v prihodnje čaka pod očitki lastne vesti.

            Žal se motite tudi v razmišljanju o krivdi. Kako naj se človek sam osvobodi lastne krivde? Ne more se.

            Še najmanj ženskam v stiski po splavu pomagajo taki, ki še naprej glasno vpijejo o ‘pravici’ do splava – saj je prav splav, kot uničenje življenja otroka, vzrok za veliko bolečino teh žensk!

            Pot do povrnitve notranjega miru in sprave s seboj in s svojimi dejanji gre kvečjemu v smeri, kot jo je opisala Tina.

          • Gospod, ki sebe imenujete “jesus” , skušajte se postaviti v njeno vlogo. Grize vas nekaj in vas muči in potem se najde tukaj nekdo, ki vam reče, da so vaši občutki neresnični in naj se razumsko prepriča, da je res drugače, kot sam čutiš v notranjosti. Pri tem ta človek še misli, da ti bo to prineslo mir. Pravi mir gotovo ne. Mir pride, ko resnici pogledamo v oči in ko tudi v resnici obžalujemo svoje napake in nam je zares odpuščeno. Je pa to včasih težko, to vem tudi iz svoje izkušnje. Morda sami te izkušnje še nimate… Ne vem.

          • nihil ali jesus, ti ravnaš v svoji sebičnosti, da bi delal propagando za splav. Nič drugega.

            Sama že bolje ve, kot ti, če se ji oglaša vest.

            Ironija vsega tega pa je, da ste nekateri taki fanatiki, da niste sposobni ustvariti podobne skupine za pomoč ženskam po splavu, kot je edina skupina Žvim.

            Če ne bi bil greh, se ji vest ne bi oglašala.

          • tale nihil ali jesus, ki si je dal tako ime samo zato, da bi še dodatno provociral kristjane – je tukaj, zato, da manipulira in provocira.

Comments are closed.