“Globoka” država in stagnacija

V času prvih mesecev vladavine novega ameriškega predsednika se pojavlja pogosta opazka, da je ena izmed največjih “škodljivih” sil prav birokracija. Ob branju teh razmišljanj sem se razveselil, da je končno tudi taka velesila, vajena demokratičnih sprememb oblasti, začela spoznavati kako težko je misleni tok javnih delavcev preusmeriti iz ene v drugo naravnanost.

Zakaj veselje? Ker bo morda kdaj v prihodnje lažje razložiti prijateljem v ZDA, kako težka naloga je spremeniti razmišljanje totalitarno vzgojenega birokratskega aparata v novih demokratičnih razmerah (recimo slovenskega pred četrt stoletja), če frustracije povzroča sprememba dela in razmišljanja uradništva ob menjavi relativno primerljivih političnih programov.

Ta “globoka država”, ki jo zdaj iščejo po Washingtonu in se hkrati sprašujejo o tem, kdo jo vodi in kako navodila prihajajo do uradništva, je temeljni problem sodobnih zahodnih držav. Prepričan sem, da niti ne gre za kakšno usklajeno delo kopice državnih uradnikov na osnovi navodil od zgoraj (ali iz leve). Podobno kot smo pri nas dolga leta gojili mit, da obstaja paralelna država, ki ima svojega voditelja (ali nekakšen vodstveni odbor), ki s precizno natančnostjo škoduje in operativno vodi dobršen del državnega aparata, se tudi v ZDA ukvarjajo s problemom na napačnem koncu. Da, lahko obstaja nekaj posameznikov, ki so povezani s prejšnjim političnim vodstvom, ki so bili imenovani in so torej po lojalnosti predani svojim protagonistom, a teh je vendar manj kot bi bilo potrebno za usklajeno “para državo”, ki bi načrtno spodkopavala legitimnost aktualne oblasti.

Bistveno večji problem je v velikem delu zaposlenih v birokraciji, ki so iz lastnega političnega prepričanja trdno odločeni, da je njihov prav, povezan z avtonomijo njihovega delovnega mesta, nekaj kar jim daje legitimno pravico do ravnanja v nasprotju z usmeritvijo legalno in legitimno postavljenih voditeljev (izvoljenih na volitvah ali parlamentu ali imenovanih po zakonitih postopkih). Tu ne mislim na vestno in dolžno ravnanje ob upiranju napotkom za nezakonito ali kako drugače nesprejemljivo ravnanje. Gre za povsem zavestno oviranje izvedbe sprememb iz političnih razlogov, v bolj izpostavljenih primerih pa celo za narcisoidno iskanje podpore naklonjenih medijev, ki iz ubogega uradnika naredijo žrtev.

V takih ovirah smo se znašli tudi pri izvedbi slovenskih reform, ko so demokratične vlade sicer dobile legitimnost in legalnost za spremembe, a se je v birokratskem močvirju stvar zaustavila tako temeljito, da ni bilo od reform nič, hkrati pa je šla po gobe tudi legitimnost in kmalu za njo še legalnost. Prepričan sem, da je večji del odgovornih izvoljenih predstavnikov povsem brez lastne krivde prišlo v kolesje birokratskega aparata, ki je imel eno samo željo: ohraniti stvari take kot so, saj so jih obvladali uradniki do potankosti in iz tega služili vsakdanji kruh. Tako so se dobre ideje, ki bi hitro in verjetno poceni lahko rešile vsakdanje probleme, izgubile v medresorskih usklajevanjih, obravnavah na takih in drugačnih kolegijih, odborih in komisijah ter na koncu zamrle še preden bi sploh dobile možnost resne javne obravnave. Iz lastnih izkušenj poznam kar nekaj področij, kjer so visoki (in malo manj visoki) državni uradniki uveljavljali svoj prav leta in leta ter poskrbeli, da so z vplivom na pravilnike, zakone in strategije uspešno blokirali vstop zdravi pameti. Običajno so iz političnih razlogov našli “strokovne” argumente, ki so jih manipulativno uporabljali in zlorabljali.

Državni aparat, vsaj slovenski in verjetno tudi drugod, je politično trdno zasidran v idejah levice. Ideja nujnosti državnega vmešavanja v vsakodnevne zadeve življenja družbe ter zapovedana odvisnost posameznika od soglasja in odločb državnih organov, ki se skozi dolga desetletja gradi v ideologiji levih strank, je voda na mlin državnim uslužbencem, ki vidijo v povečanju svojega dela in vpliva lasten obstoj in napredek. Bo mar tak aparat benevolentno in zagnano oblikoval predloge za lastno nepotrebnost?

Ameriška javna razprava, z barvitostjo intonacije aktualnega predsednika, nam bo v spoznavanju vloge birokratskega aparata v pomoč, da morda tudi sami premislimo o vplivu večinoma anonimnih, a hkrati doživljenskih vplivnežih, ki so nam neznano kam odpeljali državo kot tvorbo, ki naj skrbi za skupno dobro. Zadnje razprave okoli drugih tirov, šestih blokov in cestnih razvojnih osi nam bi morale zadoščati za bolj jasno zahtevo po prevetritvi vloge javnega uslužbenca in uradnika, v luči poslanstva služenju državi in državljanom. Bojim se, da je potencialno ogroženih, a imajo hkrati volilno pravico, preveč. Poslastica je, če svoj politični program pred volitvami nastaviš tako, da imaš preko sto tisoč glasov prednosti pred opozicijo.