Ena izmed težav v sodobnem svetu je tudi Globalizacija. Kakorkoli jo obračamo nas navdaja z mešanimi občutki. Videti je, da bo z letošnjim letom postala spet predmet prevetritve na političnih parketih zahoda, ki naj bi sicer veljal za zibelko svobodne trgovine.
Kar dobro se glede definicije problemov globalizacije odreže Kompendij družbenega nauka Cerkve, ki je izšel daljnega leta 2004 (v nadaljevanju: Kompendij). Ugotavlja namreč shizofrenijo pojava globalizacije (prim. s Kompendij, poglavje 7, oddelek V.):
- veliko upanje, saj mnogim daje dostop do novih trgov za svoje storitve in izdelke;
- rast v razpršenosti bogastva med državami samimi, kakor tudi med prebivalstvom posameznih držav;
- nevarnost zaradi hitrega pretoka kapitala;
- prednosti, ki jih je prinesla pocenitev in razpoložljivost elektronskih komunikacij;
- manipulacije globalizacije zaradi protekcionizma;
- mešanje in tako posledično bledenje kulturne, jezikovne in družbene identitete.
V različnih tonih poudarjeni argumenti zagovornikov in nasprotnikov globalizacije večinoma sledijo naštetim ugotovitvam. A za zdaj ni Cerkev do globalizacije zavzela nasprotovalno stališče, ki bi jo pridružil skrajnim levičarjem ali skrajnim desničarjem po Evropi ali ZDA. Kljub izraženi skepsi aktualnega papeža Frančiška, si nihče ne zna predstavljati, da bi Vatikan lahko globalizaciji nasprotoval. Gre za družbeno realnost, ki si ji nihče (razen na teoretski ravni) ne zna predstavljati alternative.
Novi ameriški predsednik Trump je sicer dobro zaigral na strune protekcionizma, ki so celo levičarjem prijetno zadonele. Z izstopom iz čezpacifiškega trgovinskega sporazuma, napovedjo ponovnega odprtja sporazuma NAFTA in pa napovedjo bilateralnih sporazumov z državami in ne skupnostmi, je napovedal resnost v zaščiti ameriških interesov. Seveda se zdi krasno, da bodo železarji v ZDA dobili delo, ki je bilo pred leti odpeljano na Kitajsko. Tudi tovarniški delavci v Fordovih in drugih avtomobilskih tovarnah bodo navdušeni, če bo proizvodnja preseljena nazaj iz Mehike. Bolj vprašljivo je, če si bodo končno ceno avtomobila lahko privoščili prav ti isti delavci, saj je njihova urna postavka bistveno večja od mehiških, kar v dodani vrednosti končnega izdelka pomeni ali bistveno nižji zaslužek (če sploh!) ali pa bistveno višjo ceno.
V vlogi potrošnikov smo seveda hitro na strani globalizacije: izdelki, ki jih trgovine nudijo za vsakdanje življenje, so zaradi globalizacije dostopni tako cenovno kot tudi geografsko. Ob hipni odpravi globalizacije bi naše trgovine mirno zaprli, saj bi slovenskih izdelkov hitro zmanjkalo. Tudi paradni konj slovenskega gospodarstva, izvozni sektor, bi hitro lahko zaprl vrata, saj je znano, da ključni izvozniki za slovenski trg delajo kvečjemu teden ali morda mesec v letu. Dramatičnost sprememb, ki bi jih napad na globalizacijo prinesel, bi zamajal socialno državo, kar bi se največjim levim zagovornikom takih ukrepov vrnilo kot bumerang. Problem je, da tu ni mogočih selektivnih pristopov. Tudi tisti bolj zmerni, ki razlagajo o potrebnosti regijskih povezav, a so proti globalizaciji, se ne zavedajo, da prosta trgovina med Slovenijo in Nemčijo lahko deluje le toliko časa, dokler lahko Nemčija svoje izdelke prodaja dalje v širni svet. Tudi Nemčijo namreč pokonci drži prav izvoz.
Vse to ne pomeni, da ni treba ponovno razmisliti o parametrih obstoječih sporazumov. Verjetno niso problem sporazumi sami po sebi, temveč izjeme, ki smo jih zaradi interesov takih in drugačnih lobijev (lahko tudi »zelenih ali eko« ter kmetijskih in podobnih, da ne bodo samo finančni vedno na udaru) zapisali v te sporazume. Tako smo zaščitili evropsko kmetijstvo, kar skladno z družbenim naukom Cerkve pomeni preprečitev dostopa boljše in cenejše hrane iz revnejših držav na bogati trg. Torej smo se znašli pred izzivom ali ravnati skladno z interesi slovenskega kmeta ali skladno z naukom solidarnosti Cerkve, ki veleva, da mora biti pod enakimi pogoji dostopna slovenska miza tudi pridelkom iz Afrike, Azije in Južne Amerike – in to ne le tistim, ki na slovenskih tleh ne rastejo. Torej banane, ananas in mango hkrati s krompirjem, zeljem in žiti.
Ko resno premislimo vpliv globalizacije v današnjem svetu, lahko zaključimo, da je razpoložljivost blaga in storitev iz celega sveta nujna za naše preživetje. Obdobje komunističnega planskega gospodarstva, ki se je klavrno končalo, bi vsaj Slovence moralo strezniti, da ne nasedajo vsaki levi manipulaciji: ni kriv sporazum o prosti trgovini z ZDA, ki dopušča vstop gensko spremenjene hrane na evropski trg. Kriva je vlada, ki ne zna preveriti negativne vplive in o njih odkrito in pošteno poročati. Krivi smo pa tudi potrošniki, ki sicer pred policami polnih izdelkov nismo dovolj samostojni, da bi kupili prave izdelke. Bo mar trgovina prodajala izdelke, ki kupcev ne zanimajo? Ko bomo pred odločitvijo ali zaupam slovenski, ameriški ali kitajski koruzi, se izkaže prava predanost načelom in ne denarju. Dolžnost države je, da z mehanizmi nadzora, ki pa morajo biti v sporazumih določeni, potrošnike ščiti pred goljufijo v napisih in kakovosti. Žal pa izkušnje kažejo, da so postopki nadzora pogosto skregani z zdravo pametjo in lastnimi nameni. Taki ukrepi so zakoreninjeni v evropski oholosti, ki gleda zviška na druge države. Lep primer tega je meso, kjer Evropa zavestno preprečuje boljšemu mesu iz Argentine, Amerike, Avstralije in drugih govedorejskih držav, da bi prosto lahko dostopalo do evropskih potrošnikov.
Globalizacija je res privedla do izpraznjenih železarn, preseljenih tovarn in grozljivih izkoriščanj delavcev v tretjem svetu. Prav zato bi morala biti osnovna pogajanja o sporazumih glede proste trgovine posvečene najprej oblikovanju etičnih načel, ki jih morajo države izpolnjevati kot predpogoj za podpis takega sporazuma. Tako bi se res pravičneje razporedilo bogastvo, saj bi prosta trgovina pomenila izboljšanje pogojev za življenje. A prav vprašanje etike je najbolj mučno za salonske levičarje, saj pred vprašanji etike in morale bežijo. Kako naj načelni anarhist zahteva spoštovanje pravil?
Na področju oblikovanja minimalnih etičnih standardov, ki bodo dopustila enakopravnost igralcev globalnega sveta, je največ storila prav finančna in bančna industrija, ki je v zadnjih letih dodobra prevetrila in izrinila igralce, ki gledajo proč ob pretakanju denarja. Ko bodo države enako zavzeto kot pranje denarja in skrivanja v davčnih oazah preganjale tudi poslovanje v državah, kjer izkoriščajo otroke za delo ali kjer skrb za okolje pade v pravno praznino, bodo korporacije hitro našle načine, da svoje načine poslovanja prilagodijo novim standardom, kakor so to storile svetovne banke. Za zdaj je žal tako, da je protekcionizem bistveno lažja izbira: zaigraš na popularne strune človeških strahov in čustev, hkrati pa dobiš volilne glasove in za povrhu še bodoče finančne zaveznike, ki bodo skrbeli, da se ne vrnejo hudi časi. Ali bo v okolju zaščite pred tujo konkurenco res rasla kvaliteta in dodana vrednost pa je povsem drugo vprašanje, na katerega si pa lahko odgovorite s preprostim priklicem nekdanjih paradnih konj jugoslovanskega gospodarstva pred oči: Tam, Zastava in še kopico bi jih lahko našli, ki jim je odbrenkalo v hipu, ko so se soočili z odpravo privilegijev.
