‘Gledate samo na zunanjost’

0
184
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Nekoč, nekje, je živel mlad fant, ki je bil skoraj vedno dobre volje in je svoje veselje nadvse rad delil z ljudmi, ki so ga obkrožali. V vsaki, tudi najmanjši stvari je znal videti nekaj posebnega, nekaj od Boga podarjenega. In že zaradi tega je že od otroških let dalje v sebi čutil, da je na nek način nekaj posebnega, da je malce drugačen od ostalih. Nikoli se ni poviševal ali se imel za kaj več kot so bili njegovi vrstniki, pa vendar so mu vse pogosteje očitali, da na ostale ljudi gleda zviška. V resnici pa je zgolj živel poslanstvo, ki ga je čutil v sebi in se trudil, da bi živel po zapovedih svojega Boga in naukih svoje dobre matere. In ko je to poslanstvo dozorelo, je stopil iz zavetja svojega tihega doma ter se odpravil na pot oznanjanja tega, kar je nosil v svojem srcu. Pri tem se je srečeval z vsemi vrstami ljudi: od tistih, ki so mu radi prisluhnili in sledili, pa tudi takih, ki so se ob njega spotikali ter v njegovem delovanju skušali iskati napake na vsakem koraku. Toda to ga ni ustavilo; vse preizkušnje in skušnjave so mu dajale še več moči, da je zmogel nadaljevati svojo pot.

Ko je nekega dne z družbo svojih prijateljev (ki so jih, mimogrede, sicer mnogi zaničevali, ker niso bili dovolj uglajeni), – torej, ko je nekega dne skupaj z njimi bil na večerji, so jih mnogi ljudje opazovali, saj so bili sicer precej znani. In seveda so se zgražali nad vsako stvarjo, ki jim je šla v nos. Slednjič so stopili do tega fanta in mu dejali: »Hej, zakaj pa si nekateri od tvojih prijateljev niso umili rok, preden so začeli jesti? Ali ni to nehigiensko, nezdravo in sploh – neprimerno? Le kako lahko to dopustiš? Pa oblečeni tudi niso kaj prida; ne spodobi se, da so takšni tukaj.« In tako so mu še kar nekaj časa naštevali razne opazke o njem in njegovih prijateljih; velika večina je letela na njihov zunanji izgled. In ko je imel njihovih pripomb in očitkov dovolj, se je odločil, da jim pove svoje. »Hinavci,« jim je dejal. »Gledate samo na zunanjost, ne vidite pa tega, kar je znotraj. Ljudi presojate po njihovem izgledu, ne pa po njihovem srcu. Človeka namreč nič ne omadežuje od zunaj, ampak vsak greh, vse slabo, prihaja iz človekovega srca in to je potrebno gledati, ne pa se ustavljati na zunanjosti.«

Verjetno ste do sedaj že ugotovili, kdo je bil ta fant oziroma mož. Gre seveda za Jezusa, ki je živel in opravljal svoje poslanstvo, ki pa se je marsikomu zdelo vprašljivo; sploh, ko Jezus na prvi pogled ni izvrševal judovskih zapovedi. Vendar to ni bilo res: živel jih je mnogo bolj iskreno kot oni, saj jih je ponotranjil in jim dal še globlji pomen. Videl je, da je za človeka zelo nevarno, če se ustavlja zgolj na zunanjem izvrševanju zapovedi in predpisov, nima pa razčiščenih stvari v sebi. Njegovi opomini odzvanjajo tudi v besedah apostola Jakoba, ki smo jih danes slišali v drugem berilu: postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Uresničevalci, ne le poslušalci. Ta opomin Gospod danes polaga prav vsakemu od nas na srce. Z njim nam trka na vest; najprej: ali pravzaprav sploh poslušaš besedo, ki ti je dana pri sveti maši in te po njej nagovarja sam Bog? Ali mu sploh prisluhneš? Pustiš, da odzvanja v tebi in ti daje življenjskega navdiha? Se ravnaš po besedah in zgledu Kristusa ter iščeš načina, kako bi to v svojem vsakdanjem življenju uresničeval na vsakem koraku? Če zmoreš iskreno na vsa ta vprašanja odgovoriti pritrdilno, potem si na dobri poti, da postaneš uresničevalec besede. Sicer pa si povabljen k razmisleku, ali morda tudi ti ne gledaš samo na zunanje fasade, ne zmoreš pa videti bližnjega v srce. Božja beseda nam je namreč dana, da bi po njej zares živeli in vedno znova črpali iz nje. Tej besedi ni kaj za dodajati ali odvzemati. Čeprav stara več tisočletij, je namreč vedno znova aktualna za vse čase in ljudi. Po njej nam govori Bog, ki je med bogoslužjem med nami osebno navzoč.

Naj bo torej današnja božja beseda za nas nova priložnost, da premislimo o svojem odnosu do nje in kako uravnavamo svoja življenja po njej. Vsekakor pa naj naše vrednotenje drugih ljudi ne temelji na zunanjosti, temveč si drznimo drug drugega pogledati in videti v srce.

Besedilo je homilija na 22. nedeljo med letom.

Prijava

Za komentiranje se prijavite