Glavno poslanstvo kristjanov

3
167
Sveti Krištofer - cerkev v Crngrobu Foto: Aleš Čerin
Sveti Krištofer – cerkev v Crngrobu Foto: Aleš Čerin.

Homilija na 26. navadno nedeljo

Kdaj smo se nazadnje zares pustili nagovoriti Božji besedi? Ali imamo občutek, da nam, ko pri maši prebiramo različne odlomke iz Svetega pisma, zares zmore spregovoriti sam Bog in nam dati vodila za naše vsakdanje življenje? Ali pa je to zgolj zastarelo pisanje, na katerem so se nabrale večtisočletne plasti prahu? Vsekakor upam, da ne – sploh danes, ko nam apostol Pavel v svojem pismu Filipljanom daje tako čudovite smernice za krščansko življenje.

Pavel nam najprej govori, naj bomo dobri, ljubeči in usmiljeni drug do drugega. Druge moramo imeti za boljše od sebe. Nato pa nam spregovori o Jezusu. Spodbuja nas, da bi ravnali podobno kot on, ki je med nas ljudi prišel kot Bog, vendar se s tem ni ponašal. Namesto tega se je pustil ponižati do konca. Izpolnil je Očetovo voljo in za nas umrl na križu.

Včasih našo vero v Jezusa težko razložimo. Ta vera ni zgolj neka teorija ali intelektualna doktrina. Jezus je živa oseba. Z njim tvorimo osebni odnos. Svoje dneve preživljamo v pogovoru z njim, mu zaupamo svoje skrbi in ga poslušamo. Vemo, da je večni Sin, ki izhaja iz Očeta, je Beseda, ki je prisotna od začetka stvarjenja. Vendar se ponavadi ne obračamo nanj kot takega. On je naš najbližji prijatelj, naša najgloblja Ljubezen. Ko se oziramo na križ, smo prevzeti nad veličino njegove ljubezni do nas.

On je Bog, a je vseeno postal eden izmed nas. Celo več kot to, za nas je postal služabnik. Služabnik služi svojemu gospodarju, brez da bi pri tem pomislil na svoje življenje. Jezus je prišel med nas, da bi nam služil. Prišel je, da bi nas osvobodil zank golega materializma in da bi v nas ponovno obudil naš duhovni čut. Prišel je, da bi nam vrnil tisti raj, ki smo ga s svojimi grehi in nepokorščino zapravili. Majhnim otrokom včasih razlagamo: »Jezus je prišel med nas, da bi nam odprl vrata v nebesa.« Ta čudovita in preprosta prispodoba je edini način, da otrok to stvarnost more dojemati. Za nas odrasle pa bi to prispodobo morali spremeniti v: prišel je, da bi obnovil našega duha, da bi se tako mogli združiti z Bogom po smrti.

»Bodite kot on,« nam pravi Pavel. »Služite bližnjim. Prenehajte biti sebični. Imejte druge za boljše od sebe.« Seveda, to je zelo težko. Ponavadi mislimo, da se ves svet vrti okrog nas in naših potreb. Pa se ne. Svet je Gospodov.

Z božjo milostjo zmoremo tudi mi delati Božja dela. A to delo ni lahko. Zahteva čas in moč. Pomeni izčrpavanje ob potrpežljivosti do žena, mož, otrok, staršev. Delati Božja dela pomeni izprazniti samega sebe za druge.

Tudi mi smo poklicani za delo v Očetovem vinogradu, tako kot dva sinova v današnji evangeljski priliki. Vinogradi so v prvi vrsti naši domovi, naša življenja. Vinograd je kraj, v katerem drugi v nas iščejo Boga. In lahko ga najdejo. V nas. V nas kot posameznikih in v nas kot Cerkvijo.

Toda mi se velikokrat bojimo dati drugim na razpolago, da bi v nas mogli najti Boga. Nekateri ljudje Jezusa zavračajo in se raje obračajo na razna vraževerstva v obliki vedeževalcev, horoskopov in podobnih reči. Ali nam res tako hitro zmanjka poguma, da bi te in vse druge ljudi vodili k Bogu?

Toda: ko imamo ta pogum, ko drugi z našo pomočjo lahko pridejo do globljega umevanja Božje ljubezni do ljudi, tedaj bodo tudi oni postali odprti za to ljubezen, odprti za Boga. To je glavno poslanstvo nas kristjanov, glavno poslanstvo oznanjevanja.

Kakšna je resnična prisotnost Jezusa v vaših življenjih, v tvojem in mojem življenju? Koliko je zate sploh resničen? Ali moreš spoznati, da je prav v tem trenutku po Božji milosti njegova prisotnost močnejša in njegovo Življenje pomembnejše kot kdajkoli prej? In to ni stvar osebnih občutkov, temveč je stvar prepoznavanja najgloblje resničnosti. Vse, kar je, je zanj. Vse, kar je zares pomembnega, prihaja od njega in k njemu spet vodi.

Pavel čudovito zaključi današnji odlomek: Oče je Jezusu podelil ime, ki je nad vsemi imeni, da bi tako ob njegovem imenu pokleknilo vsako koleno, v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da bi vsak jezik izpovedal, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.

Drage sestre, dragi bratje. Jezus je naš. In mi smo njegovi. Zato danes molímo za pogum, da bi mogli služiti Očetu tako kot mu je služil on, da bi se mogli izprazniti vse sebičnosti in biti ponižni pred Bogom ter ga ljubiti do dne, ko se bomo z njim združili v raju.

3 KOMENTARJI

  1. Človek pogreša, premalo pozna življenjske veščine, s katerimi bi lažje uresničeval plemenite odnose med ljudmi.

    Kdaj bo plemenitost v odnosih postalo ” IN”
    , nasploh v družbi?!

  2. Danes je Slomškova nedelja.

    Nedelja univerzalno plemenitega Slovenca, ki je vedel kako je možno živeti plemenito.

    V ta namen nam zapustil veliko uporabnih veščin, kako negovati plemenitost do Boga in do soljudi.

    Plemenitega Slovenca, ki je obvladoval ravnovesje med duhovnim in materialnim življenjem ljudi.

  3. “V nebesih sem doma”, je v eni od svojih pesmi zapel eden največjih domoljubov slovenskega naroda in njegov veliki dobrotnik A. M. Slomšek. In prav s tem nas opominja, k čemu smo poklicani, bratje v veri. S pričevanjem lastnega življenja, da ne pripadamo temu svetu in njegovemu vladarju, ki je že pod obsodbo Najvišjega. Da bi zablodelim bratom dali verodostojno pričevanje življenja in jih čim več rešilil iz oblasti podzemlja in jih pripeljali k Luči odrešenja. To je naše osnovno poslanstvo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite