Že kakšen teden mi roji po glavi napev ‘dolce, o dolce far niente’. Saj se gotovo spomnite filma „Do konca in naprej“ iz začetka devetdesetih, filma, ki govori o legendarnem roparju, nekakšnem slovenskem Robinu Hoodu, Tonetu Hacetu.
Film, glasba Zorana Predina in sporočilo stare italijanske fraze iz refrena ‘dolce far niente’, ki pomeni ‘sladko delanje nič’ ali preneseno ‘slastno brezdelje’ mi hodijo na misel, ko pomislim na izbiro nekaj manj kot 30 odstotkov volivcev, ki so prejšnjo nedeljo šli na volitve.
Dve naravnanosti, dve taktiki
Poglejmo taktiko za „mišjo dlako“ poraženega junaka, ki se je “slastnemu brezdelju” vdal že nekaj dni pred volilno nedeljo in namesto, da bi „švical“ v težkih soočenjih z edinim pravim tekmecem (v studiu Kanala A in zvečer na nacionalni televiziji), je skoraj prijateljsko kramljal z že takorekoč bivšim premierom na privatni televiziji. Saj ne rečem, v duelu z „bivšim“ je lahko veliko več povedal, razlagal in utemeljeval. Lahko je predstavil program stranke, katerega je skupaj z ekipo s trdim delom pripravljal nekaj let. Program, ki temelji na realni oceni težke gospodarske situacije, kar priznavajo tudi njegovi neljubitelji, program, ki prinaša odrekanje, trdo delo in obrača pogled volivca na noter – na samega sebe (‘kaj boš pa ti prispeval, da nam bo prihodnje bolje’). Zelo racionalno, logično. Tako tudi predstavljeno. Skoraj brez čustev in strasti. Na kratko: realna analiza stanja – podrobno izdelan program – obljuba akcije v smeri “skupaj bomo švicali”.
A občinstvo, ki ima raje „show must go on“ naravnanost je seveda gledalo Kanal A. Tu se poraženi junak ni pojavil na soočenju z edinim pravim tekmecem in tako je lahko novinar s težkimi besedami o junakovi strahopetnosti razlagal občinstvu razloge za njegovo odsotnost. Njegov tekmec pa je prišel in s širokim nasmehom obljubljal – pomeni „sejal rožice“ o štiriodstotni gospodarski rasti, najboljši ekipi in vračanju nasmeha na obraze ljudi. Vse na “zelo preprosto”, brez trdega dela, brez prispevka volivcev. Ljudje so si lahko kar oddahnili, svoje upe obrnili na ven iz njih samih, se torej naslonili na junaka, ki bo namesto njih rešil Slovenijo. Vse to pa je junak začinil z nasmehom in strastjo. Podobno tudi zvečer na nacionalni televiziji. Na kratko: brez realne ocene stanja – na-hitro-vkup-spravljen program – obljuba akcije v smeri “namesto vas bo švicala moja najboljša ekipa”.
Ljudje so dali prednost “dolce far niente”
Saj se vsi znajdemo kdaj v občutku sladkega brezdelja, občutku, ki te potegne, pa četudi racionalno veš, da ni pravi. Saj globoko v sebi vemo, da se “brez muje, še čevelj ne obuje”, a ko smo pred izbiro, med “dolce far niente” in “znoj in odrekanje” velikokrat prevlada prvo. Tokrat pri skoraj tretjini volivcev. In to skrbi.
Ko celotna Evropa išče izhod iz “dolce far niente” življenja (zanimivo, da je izraz italijanski, kajne?), ko smo vsi skupaj živeli na predpostavki, da sladkega ne more zmanjkati, ko dvojica Merkozy uvaja avtomatske kazni za nesposobne živeti v okviru lastnih zmožnosti, mi državljani Slovenije pogumno zaplavamo proti toku in iščemo rešitev prav v “sladkem”, v nerealnem, v naravnanosti, za katero racionalno vemo, da ne prinaša rešitve. In to skrbi.
Do dna?
Morda pa moramo res kot kakšni odvisniki (tudi sladkarije povzročajo odvisnost) počakati, da dosežemo dno tako kot Grki in (skoraj) Italijani in se bomo lahko šele takrat odgnali proti površju. Ampak to predpostavlja, da nismo sposobni videti (in se učiti iz) zgodb naših evropskih sodržavljanov, da moramo kot kakšen pubertetnik, vse preizkusiti na svoji koži. In to ne samo enkrat, večkrat. Izgleda, da se je puberteta naše države res potegnila v začetek dvajsetih. In to skrbi.
Upanje je …
… tako kot vedno na periferiji. Na primer v svetu strmih bregov gorskih kmetij, tako drugačnem od mestne “dolce far niente” naravnanosti, “scrkljanosti” in finančno-virtualnega udobja. Upanje je v svetu, ki je zaresen, kjer se ljudje borijo za svoj obstoj, svetu, kjer so ljudje še pokončni in ponosni, kjer se kruh še pridela s trdim delom in ne s finančnimi mahinacijami. In ta svet me kljub vsemu še navdaja z optimizmom.
