Giorgio kot Zoran

6

Do sobote sem bil mnenja, da je najbolje, če predsednika parlamentarne republike izbirajo posredno, v parlamentu. Ker sem to svoje prepričanje tu in tam že podelil z bralci in bralkami Časnika, naj znam obelodanim, da sem si skoraj premislil. Nič nimam proti Giorgiu Napolitanu, verjetno je bil glede na simpatije levih, desnih in vmesnih celo zelo dober predsednik.

Farsa na Kvirinalu 

Ampak v časih, ko je na volitvah samo slabih šestdeset odstotkov ljudi glasovalo za prej vsemogočna politična bloka in ko je Italija v hudi politični in gospodarski krizi, v drugo izvoliti za predsednika oseminosemdesetletnika, ki ob zametkih tretje v bistvu ni niti človek druge, ampak bolj prve republike, in od njega pričakovati, da bo porok stabilnosti, je vseeno nekoliko prehudo. Da takšno dejanje svetovni voditelji in celo papež, katerega predhodnik je pred dvema mesecema odstopil, ker je sodil, da pri šestinosemdesetih ne more več dobro opravljati svoje vloge, opevajo kot zmago razuma, samo povečuje grotesknost položaja. Seveda je funkcija predsednika italijanske republike manj zahtevna od papeške in seveda so Italijani vsaj od časov Sandra Pertinija navajeni, da na Kvirinalu sedi politični metuzalem, saj je bil odtlej le Francesco Cossiga ob izvolitvi mlajši od sedemdesetih let, Napolitano pa jih je že prvič imel enainosemdeset. Če mu uspe preživeti do konca mandata, bo ob izvolitvi svojega naslednika star petindevetdeset let. Morda si bodo Italijani takrat še enkrat zaželeli podaljšanja njegovega bivanja v predsedniški palači.

Slab signal za volivce

Ne rečem, niti ostala kandidata leve sredine nista bila bistveno boljša. Nekdanji predsednik senata Franco Marini je tako kot on kot sindikalist in krščanski demokrat v bistvu prišel še iz prve republike, Romano Prodi, katerega neizvolitev je za nameček zrušila še vodjo demokratov Pierluigija Bersanija, pa je tako ali tako najbolj precenjeni italijanski politik. Vendar bi bil lepši vsaj videz. A tako ritualna procesija vseh predstavnikov dominantnih strank, Bersanija, Berlusconija in nazadnje še dosedanjega premierja Montija, na Kvirinal in njihov goreči poklek pred Napolitana, kar nas spominja na ljubljansko tragikomično povorko jeseni leta 2011, ne bi mogel biti slabši signal za volivke in volivce. Najbolj je razpleta lahko sicer vesel prav Silvio Berlusconi. Ne samo, da bo ob taki konstelaciji čez sedem let v primerjavi z Napolitanom še relativno mlad, če si bo želel svojo kariero končati na Kvirinalu. Ker bo Bersanija verjetno zamenjal mladfi florentinski župan Renzi in ker bo predsednik sedaj še precej bolj naklonjen veliki koaliciji, se mu morda kljub vsemu znova nasmiha tudi udeležba v vladi.

Očitno predsedniška groteska ni niti voda na mlin glasnemu Beppeju Grillu. Volivke in volivci so se le dan po ponovni izvolitvi Napolitana v Furlaniji-Julijski krajini odzvali z množičnim ostajanjem doma. Volila jih je komaj dobra polovica, kar je pomagalo levemu in desnemu bloku z zvestejšim volilnim telesom, medtem ko se je Gibanje petih zvezdic v priperjavi s parlamentarnimi volitvami prepolovilo.  Nazadnje se z manj kot dva tisoč glasovi razlike veseli levosredinska kandidatka Debora Serracchiani. V njeni koaliciji je bila tudi manjšinska stranka Slovenska skupnost.

Foto: Wikipedia


6 KOMENTARJI

  1. Predsednik republike je v Sloveniji edini direktno izvoljeni funkcionar na državni ravni.
    Vse drugo je kupčkanje in mešetarjenje strankarskih avtokratov.
    Razmišljanje o posrednih volitvah predsednika države ni ravno izraz prizadevanj za več demokracije.

    • Slovenski predsednik ima v rokah škarje in plantno kadrovanja ključnih ljudi v državi. Ob tem pa nima minimalne odgovornosti.
      Neposredno izvoljeni predsednik pritiče sam predsedniškemu sistemu, kjer ima polna poobalstila in polno odgovornost.

  2. Glavni problem sodobne politike je, da je postala brezzobi tiger. Glavno vprašanje je: “Ali da odeti v boljšo obleko, po reku, da obleka naredi človeka” , ali mu končno kupiti eno pametno zobno protezo.
    Trenutno se družba nagiba k nakupu obleke.

  3. Nemogoče je, reče strah.
    Presega moje moči.
    To je domneva.
    Jaz sem tudi samo človek.
    Tega nikoli ne bom mogel narediti.
    Jaz pa lahko, pravi ljubezen.

    Sabine Naegeli

  4. Ravno danes sem bral članek v Slovenskih novicah, kjer je Jadran Vatovec prav tako skritiziral gnil kompromis – podelitev še enega mandata 87-letnemu Napolitanu, ki je pred desetletji, ko je sovjetska vojska zatrla pomlad na Madžarskem in Češkem, zagovarjal zelo stalinistična stališča. Napolitano pa je sprejel mandat zato, da so lahko potrebne spremembe “strankokrati” preložili na kasnejši čas. Hm… sliši in bere se kot kolumna kakšnega vstajnika ali pa kar Milana Kučana, ki je tako bentil nad “strankokracijo”. Je pa res, da bodo morali Italijani krepko razmisliti, kako naprej – če lahko nek klovn a la Grillo doseže toliko glasov, je to klofuta za tradicionalne stranke.

Comments are closed.