Do sobote sem bil mnenja, da je najbolje, če predsednika parlamentarne republike izbirajo posredno, v parlamentu. Ker sem to svoje prepričanje tu in tam že podelil z bralci in bralkami Časnika, naj znam obelodanim, da sem si skoraj premislil. Nič nimam proti Giorgiu Napolitanu, verjetno je bil glede na simpatije levih, desnih in vmesnih celo zelo dober predsednik.
Farsa na Kvirinalu
Ampak v časih, ko je na volitvah samo slabih šestdeset odstotkov ljudi glasovalo za prej vsemogočna politična bloka in ko je Italija v hudi politični in gospodarski krizi, v drugo izvoliti za predsednika oseminosemdesetletnika, ki ob zametkih tretje v bistvu ni niti človek druge, ampak bolj prve republike, in od njega pričakovati, da bo porok stabilnosti, je vseeno nekoliko prehudo. Da takšno dejanje svetovni voditelji in celo papež, katerega predhodnik je pred dvema mesecema odstopil, ker je sodil, da pri šestinosemdesetih ne more več dobro opravljati svoje vloge, opevajo kot zmago razuma, samo povečuje grotesknost položaja. Seveda je funkcija predsednika italijanske republike manj zahtevna od papeške in seveda so Italijani vsaj od časov Sandra Pertinija navajeni, da na Kvirinalu sedi politični metuzalem, saj je bil odtlej le Francesco Cossiga ob izvolitvi mlajši od sedemdesetih let, Napolitano pa jih je že prvič imel enainosemdeset. Če mu uspe preživeti do konca mandata, bo ob izvolitvi svojega naslednika star petindevetdeset let. Morda si bodo Italijani takrat še enkrat zaželeli podaljšanja njegovega bivanja v predsedniški palači.
Slab signal za volivce
Ne rečem, niti ostala kandidata leve sredine nista bila bistveno boljša. Nekdanji predsednik senata Franco Marini je tako kot on kot sindikalist in krščanski demokrat v bistvu prišel še iz prve republike, Romano Prodi, katerega neizvolitev je za nameček zrušila še vodjo demokratov Pierluigija Bersanija, pa je tako ali tako najbolj precenjeni italijanski politik. Vendar bi bil lepši vsaj videz. A tako ritualna procesija vseh predstavnikov dominantnih strank, Bersanija, Berlusconija in nazadnje še dosedanjega premierja Montija, na Kvirinal in njihov goreči poklek pred Napolitana, kar nas spominja na ljubljansko tragikomično povorko jeseni leta 2011, ne bi mogel biti slabši signal za volivke in volivce. Najbolj je razpleta lahko sicer vesel prav Silvio Berlusconi. Ne samo, da bo ob taki konstelaciji čez sedem let v primerjavi z Napolitanom še relativno mlad, če si bo želel svojo kariero končati na Kvirinalu. Ker bo Bersanija verjetno zamenjal mladfi florentinski župan Renzi in ker bo predsednik sedaj še precej bolj naklonjen veliki koaliciji, se mu morda kljub vsemu znova nasmiha tudi udeležba v vladi.
Očitno predsedniška groteska ni niti voda na mlin glasnemu Beppeju Grillu. Volivke in volivci so se le dan po ponovni izvolitvi Napolitana v Furlaniji-Julijski krajini odzvali z množičnim ostajanjem doma. Volila jih je komaj dobra polovica, kar je pomagalo levemu in desnemu bloku z zvestejšim volilnim telesom, medtem ko se je Gibanje petih zvezdic v priperjavi s parlamentarnimi volitvami prepolovilo. Nazadnje se z manj kot dva tisoč glasovi razlike veseli levosredinska kandidatka Debora Serracchiani. V njeni koaliciji je bila tudi manjšinska stranka Slovenska skupnost.
Foto: Wikipedia
