Premislek o volitvah naj opravijo vsi, zlasti slovenski katoličani

8
Svoboda v imenu svobode (zase) namerava uveljaviti enopartijsko zasnovo družbe, ki lahko pomeni nasilje.

Torej, če so se državljani prej sekirali zaradi tega, ker so mediji vse, kar je ta vlada naredila dobrega, postavljali na glavo kot slabo, se bomo tudi zdaj vsi sekirali. Novi oblastniki bodo lahko delali dobro ali slabo, le da državljani tega ne bomo vedeli, ker nam bodo mediji to ustrezno prekrili.

Premislek o volitvah naj opravijo vsi, zlasti slovenski katoličani

Volilni rezultat in povolilne razprave odslikavajo neurejeno tranzicijsko stanje demokracije v Sloveniji. Premislek velja tudi Katoliški cerkvi in slovenskim katoličanom. Ne verjamem čisto komentatorju z Gorenjske, da so po jutranji maši katoličani (množično?) volili Svobodo, a so brez dvoma med katoličani privrženci levičarske agende, ki sega celo v vplivne kroge Cerkve v Sloveniji, kar tudi njej, njenim gibanjem in organizacijam postavlja vprašanje, kako smo opravili tranzicijo.

Celo duhovnik reče, da je bil Janez Janša v partiji, a mu očitno ni mar, da se z veliko srčnostjo že trideset let bori za demokratično slovensko državo, tudi zdaj na čelu te vlade. (V krščanstvu npr. veliko šteje apostol Pavel, ki je pred spreobrnjenjem preganjal kristjane!) V partiji pa Janša ni imel večjega vpliva, le da se ji je uprl in so ga iz nje izključili in nato še (dvakrat) zaprli. Istih kritikov ne moti, da je Milan Kučan (in drugi vodilni komunisti) le zamrznil partijsko knjižico in vseskozi iz ozadja ovira vzpostavitev demokratične države.

Komunizem kot protiverska in proticerkvena socializacija medijsko utrjuje negativno podobo katolištva

Nas bo streznila napoved Gibanja Svobode, da sledi vsestransko utišanje drugače mislečih?

Na mestu je premislek, ali in koliko je po imenu katoliški Slovenec še načelno katoličan. O tem se sicer sprašujejo tudi drugod, kjer kot pri nas sekularizacija, tj. družba brez Boga opravlja svoj uničujoč multikulturalističen pohod nad človeštvo. Pri nas še dodatno otežuje samostojnost vernih Slovencev in državljanov organsko in načrtno ateistično razkristjanjanje družbe. Tako imenovani samoupravni komunizem kot laž na kvadrat še vedno deluje kot protiverska in proticerkvena komunistična socializacija. Ta medijsko utrjuje negativno podobo katolištva in smeši katoliško identiteto ter načelno držo demokratov, ki ne sprejemajo teh lažnih postavk. Marsikaterega katoličana je še sram, pokazati se katoličan v javnosti, večina državljanov pa ne misli s svojo glavo, se ne odloča po lastnem preudarku niti se ne upre temu lažnemu konstruiranju resničnosti.

Šolski sistem in mediji načrtno izločajo krščanske teme, v družinah je premalo pogovora o teh temah

Šolski sistem in mediji načrtno – celo nasilno – izločajo katoličane in demokrate iz družbe. Izginja tudi družinska idila, v kateri se otroci po starših socializirajo krščanskodemokratsko. V družinah se redko pogovarjajo o vrednotnem obnebju vere Cerkve, še manj si utrjujejo družbeno prepričanje na temelju krščanskih vrednot, ki jih povrhu sesuvajo sekularni proticerkveni medijski načrtovalci, zasvojeni s komunističnim sindromom ločenosti vere oziroma Cerkve in družbe, ki še vedno straší po Sloveniji. Čeprav se politiki radi slikajo s papeži in mediji vabijo škofe, da nagovarjajo Slovence ob praznikih, Bog ne daj, da bi se verni javno opredeljevali do stranpoti politične prakse in nespoštovanja resnice in družbene pravičnosti.

Znotraj Cerkve je veliko napačnih ravnanj, številni so nasedli gonji medijev zoper Janševo vlado

Žal je znotraj Cerkve še vse preveč lažne ponižnosti, a tudi povezav s paradržavo, kar v odločilnih trenutkih vpliva na podporo nedemokratičnim in protikrščanskim vzorcem, mehanizmom in celo vrednotam. Cerkveni mediji in oznanjevanje se vse premalo posvečajo tem dilemam, izogibajo se kočljivim družbenim temam, tudi promociji ljudi, ki delajo v dobro Slovenije, in katoličanov. Žal so številni ljudje nasedli propagandno-kulturno-bojni gonji medijev zoper to vlado in njenega premierja. Verjetno niti ne iz zavesti, da ta vlada ne bi delala prav, pač pa bolj iz strahu in naveličanosti rovarjenja, ki ga je počel protidemokratični medijski stroj. Poznamo to čutenje, ki se polasti človeka, namesto da bi se upiral zlu, si skuša pomiriti vest z gnilimi kompromisi. Razlog je seveda, da se nismo pripravljeni boriti z razpredenim zlom polpreteklosti, ker to terja od vsakega izmed nas odločnost in zavzetost.

Nas bo streznila napoved Gibanja Svobode, da sledi vsestransko utišanje drugače mislečih?

Foto: STA/Montaža Demokracija

Lambert Ehrlich je med vojno dejal: »Kdo se bo uprl, če se umaknem,« ko so ga nagovarjali, naj se umakne iz Slovenije. Verjetno smo se o tem uporu proti lažnim mehanizmom tudi premalo pogovarjali, si v javnosti dajali poguma in se temu primerno tudi organizirali. Razmere zdaj nas bodo spričo volitev in razvoja dogodkov v svetu prisilile, da se bomo morali bolj odločno opredeliti, podobno kot se je Evropska zveza ob Putinovem napadu na Ukrajino. Napoved Svobode, da sledi vsestransko utišanje, zatiranje in izločanje drugačnih, nas bo streznilo. Smo dovolj pozorni na besede tako imenovanih svobodnjakov, ki z dvignjenimi glavami in javno brez sramu razglašajo izločevanje drugih!?

Za ohranitev demokracije na vseh nivojih je na mestu odločnost do take Svobode v družbi in v Cerkvi kot njenem pomembnem delu, če nočemo, da ta Svoboda postane res enaka oni z leta 1945. Dodatno gre tudi za organiziranost krščanske in preostale demokratične civilne družbe, ki kljub desnim duhovnim gibanjem in organizacijam še ni vplivno primerljiva s kolesarskimi NVO. Torej: treba bo dejavno nastopati, če hočemo, da si bomo še ohranili demokratične standarde, na katerih lahko temelji družba in Cerkev kot njen pomemben del. Tudi sinodalni proces je odlična priložnost za odločenost iti v to smer.

Svoboda v imenu svobode (zase) namerava uveljaviti enopartijsko zasnovo družbe, ki lahko pomeni nasilje

Nujen je upor proti procesom, po katerih namerava Svoboda v imenu svobode (zase) izključiti ne le SDS in NSi – torej politično opozicijo – iz soodločanja, pač pa kar izključiti volivce desnice – verne – iz družbene deležnosti, kar pomeni uveljavljanje enopartijske zasnove družbe. V klasičnih demokracijah volilni zmagovalci po volitvah obljubijo vladanje za vse državljane. Potencialni slovenski mandatar, ki je kot meteor priletel v tranzicijski prostor, v brk demokratični ustavi napoveduje, da bo odstranil ne le vse, ki so politično delovali doslej, pač pa ogroža celo pridobitve demokratičnega razvoja, kar bi moralo sprožiti alarme v treznih glavah. Ni torej časa za čakanje, ali in kdaj se bo to zgodilo, pač pa je nujen trezen premislek in odločno ravnanje in deležnost vseh, se pravi, treba je okrepiti odločenost civilne pobude kot alternativo enopartijskemu enoumju Svobode na vseh področjih, posebno v šolstvu in medijih.
Sestavni del teh procesov je objektivno in korektno poročanje o stanju v Sloveniji. Predvideni mandatar napoveduje izročitev RTV Slovenija njenim delavcem. Kaj pa javnost, ki plačuje in ki ima pravico biti korektno obveščena? Mediji in tudi RTVS so po ocenah analitikov ustvarili volilno zmago. Napihnjene izjave zmagovalcev in njihovih botrov v nacionalni hiši napovedujejo nadaljevanje izključevanja drugačnih in prikrivanje lastnih stranpoti. To se izrojeva celo v nasilje levičarskih krogov nad drugače mislečimi kolegi.

Kakšna naj bi bila nova svoboda, se je videlo v povolilnih Odmevih in večkrat v Tarči

Kakšna je torej ta svoboda, ki ne dopušča drugačnosti, tepta resnico in dopušča potvarjanje dejstev? Ta kritična neodvisnost naj bi bila, kot je v Odmevih po volitvah voditelj lepo brez problemov in kritičnih vprašanj vse pošlihtal, kako se bo oblikovala nova koalicija. Tudi Tarča je imela neoprijemljiv intervju z predvidenim mandatarjem, v katerem je ta kot doslej od daleč govoril o potezah, ki jih bo napravil, vse brez Tarčinih kritičnih vprašanj o njegovih domnevnih koruptivnih poslih v BiH ali bančnih računih v tujini. Primerjajmo ta odnos voditeljice z njenim odnosom do Zdravka Počivalška ali Franca Kanglerja! Cinizem je tudi vključitev enega glavnih kadrovikov tranzicije, ki celo očita davčnemu strokovnjaku političnost, obenem so ga polna usta o nepolitičnem kadrovanju, ki naj bi bilo vodilo nove vlade.

Mediji bodo pomagali novi vladi prepeljati državljane žejne čez vodo

Torej, če so se državljani prej sekirali zaradi tega, ker so mediji vse, kar je ta vlada naredila dobrega, postavljali na glavo kot slabo, se bomo tudi zdaj vsi sekirali. Novi oblastniki bodo lahko delali dobro ali slabo, le da državljani tega ne bomo vedeli, ker nam bodo mediji to ustrezno prekrili. Poleg vojne in draginje pa bomo doma deležni še vseh tranzicijskih ropov, ki pa jih bo zlatila ta medijska propaganda. Če so bili državljani doslej nervozni zaradi negativnega prikaza vlade s strani medijev, jih bodo ti zdaj pomagali peljati žejne in mirne čez vodo, kar se bo pa občutno poznalo v njihovih žepih. Ne obeta se torej nič kaj rožnata enoumna prihodnost; zoper njo pa se bo pač treba prisebno in zavzeto boriti, saj verjamem, da je večina dejansko noče več.

8 KOMENTARJI

  1. Gospodu Juhantu, isto kot drugim modernistom, ne bi škodilo malo samokritike. V članku denimo hvali neko sinodo o sinodalnosti, pozabi pa povedati, da bi pobudnik te sinode in šef g. Juhanta ”papež” ”Frančišek”, če bi imel slovensko državljanstvo verjetno volil prav Svobodo ali pa še raje Levico.
    Za današnje porazno stanje v Sloveniji, kakor tudi na splošno na zahodu, je največ kriv prav modernizem in II. Vatikanski koncil, ki bi čisto uničil Katoliško Cerkev, če ne bi bila varovana od Boga, in ta modernizem in lažni koncil avtor tega članka podpira, zato je toženje krokodiljih solz zaradi rezultatov njihovega ( to je modernističnega ) dela čista hipokrizija.

    • Janez123:Obrekujete ne le papeža Frančiška in dr. Juhanta, temveč vso katoliško Cerkev.
      Niste prvi v zgodovini in nemara tudi zadnji ne, a neizpodbitno dejstvo je, da bo na Kristusovi Skali utrjeni Zbor vernih stal in obstal.

          • G. Bergoglio vabi v Vatikan osebke kot so Bernie Sanders, poljublja roke Rotchildom in se je na zadnjih ameriških volitvah odločno postavil proti Trumpu in za Bidena, ki ni nič boljši od naših levičarjev. Ameriški levičarji, kot so Biden, se odkrito zavzemajo za čim več pobitih nerojenih ( nekateri tudi za rojenih ) otrok in vaš papež Frančišek takšne javno podpira. Seveda vi modernisti tega nočete videti in raje obrekujete tiste, ki vam pokažejo resnico.

  2. Kaj je resnica na dan zmage 9. aprila?
    »Očitno bomo morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica!?”
    Izjava Roberta Goloba, novega premiera po zasedanju sveta Gibanja Svoboda.
    RTV je v Odmevih pokazala spominsko slovesnost na ta dogodek.
    Predsednik države Borut Pahor je poudaril, da smo bili s partizanskim bojem tedaj na pravi strani in bodimo ponosni….
    ” 9. maja 1945 je v Topolšici nemška vojska podpisala kapitulacijo partizanom in s tem se je končala druga svetovna vojna.”
    Tako pa je bilo kratko sporočilo, voditeljice oddaje, novinarke dr. Rosvite Pesek, slovenski javnosti?!
    Kaj je torej resnica?
    Verodostojna priča teh dogodkov, je pokojni Ivan Dolničar, general JLA, ki je bil priča in pomemben akter dogodkov predaje nemške vojske v Topolšici. General Ivan Dolničar je leta 2005 za Nedeljski dnevnik o generalu Löhru povedal: “General je spoštoval podpisano kapitulacijo Nemčije zaveznikom, 8. maja 1945, to je kapitulacijo vseh nemških oboroženih sil. Ko je torej 8. in 9. maja iskal stike z nekim predstavnikom Titove vojske, je razpolagal z ogromno vojaško močjo, s katero bi lahko poteptal vse na poti do Avstrije. Z lahkoto bi se prebil do britanske vojske, ki je prav takrat prišla do Celovca, vendar je spoštoval odredbe v listini o kapitulaciji in ravnal tako, kot je. Do zapletov po podpisu kapitulacije v Topolšici je prišlo zaradi nerodnosti na naši strani… Tako pričuje general Ivan Dolničar, ki je bil tedaj prisoten pri tej predaji. General Löhr je torej spoštoval zaukazano kapitulacijo nemških sil in se je zato brez boja predal z vso nemško armado še partizanom. Brez zmage zaveznikov ne bi bilo kapitulacije Nemčije, podpisane zaveznikom. Šele ko je Nemčija podpisala kapitulacijo, se je general Löhr predal partizanom. Titovi partizani ne bi sami nikakor osvobodili Jugoslavije. Kapitulacijo nacistične nacistične Nemčije so zavezniki, Anglo-Američani in SZ, vojaške in industrijske velesile, dosegli šele po 5 letih dosegli kapitulacijo Nemčije, tudi vojaške in industrijske velesile. Ne sme v pozabo, da je SZ morala pristopiti k zahodnim zaveznikom, potem ko je propadla kolaboracija, pakt Hitler – Stalin, po napadu Hitlerja na SZ, 22 junija 1941. Do tedaj pa je veljal pakt, sklenjen jeseni l. 1939(!), kar bila kolaboracija nacizma in stalinizma. Od napada Hitlerja na kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941, do napada na SZ, je bil Stalin zvest zaveznik Hitlerju, kolaborant, ki je nacistom dobavljal hrano, pšenico, nafto, surovine i.p. Stalin si je po prestopu k zahodnim zaveznikom, že med vojno in ob koncu vojne, izboril da je Jugoslavija sovjetska interesna cona, sicer ne bi samo rdeča armada osvobajala Jugoslavije in tudi ne bi bilo državljanske vojne. Dejstvo je, da brez Rdeče armade, ki je brez pridržkov osvobajala od Beograda do Prekmurja, Trsta, sami Titovi partizani ne bi pregnali naciste iz Jugoslavije. Dejstvo je torej , da je Jugoslavijo osvobajala le Rdeča armada in tako pomagala Titovim partizanom, da so zmagali v revoluciji in potem v Jugoslaviji uvedli režim po vzoru Stalinove SZ. Partizani se nikakor niso borili za demokracijo, temveč za dosego oblasti po vzoru SZ, kar se je tudi zgodilo. Ne pozabimo tudi, da nedemokratični režim nikoli ne uvede demokracije, jo le dopusti.
    Janševa vlada bi se spominjala žrtev komunističnega nasilja – Delo

  3. Čeprav težko razumeti, vseeno ni izključeno, da bi na Gorenjskem na volilno nedeljo po maši katoličani šli v znanem številu šli obkrožit Goloba in njegovo Svobodo. Sem malo pregledal rezultate po voliščih in odkril kar nekaj tradicionalno demosovskih- konservativnih- katoliških gorenjskih obcin, kjer je Golobova lista presenetljivo zmagala, npr: Naklo, Šenčur, Preddvor, Jezersko.

  4. Ne vidim pa razlogov za oceno, da bi vodstvo slovenske krajevne Cerkve ali katoliske medije pri nas vleklo v levo ali da se ne bi znali postaviti za krščanska ter demokratična načela. Glede vlečenje v levo mi kvecjemu na misel prihaja p. Karl Grzan s tem, kar zapovrstjo sporoca v Delu. In se posebej o odnosu do ravnanj v epidemiji. Pretirano v levo vleče po mojem tudi p. Edija Kovača pri analizah francoske politike in volitev. Ne mislim, da bi moral biti na strani Le Penove. Ampak, da si Macron ne bi zaslužil kakšne kritične od njega, ko npr. Zelenskemu predlaga naj v zameno za mir Putinu odstopi dele Ukrajine ali ko predrzno predlaga, naj po novem prenovljena pogodba EU vključuje zavezujoc diktat ” pravice do splava”. Oboje v katoliškem pogledu povsem nesprejemljivo. Ne vem, ali ( pametne) ljudi stik s slovenskimi mainstream levoliberalnimi mediji mentalno okuži… jih hipnotizira, da sami postanejo vse bolj enaki njim?