Obsodba generala Rupnika na Vrhovnem sodišču razveljavljena

19
Vrhovno sodišče je sodbo, po kateri je bil general Rupnik spoznan za krivega izdaje in sodelovanja z okupatorjem po enajstih točkah obtožnice, razveljavilo.

Kot poročajo nekateri mediji, je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo zoper generala Leona Rupnika. Naj vas spomnimo, generalu Rupniku so na tako imenovanem Rožmanovem procesu očitali izdajo in sodelovanje z okupatorjem, ga obsodili na smrt, septembra 1946 pa so izvedli eksekucijo nekje pod Golovcem. Vrhovno sodišče je namreč presodilo, da tedanja sodba vojaškega sodišča v nekaterih točkah ni bila obrazložena.

Eden od Rupnikovih potomcev je preko pooblaščenke zoper sodbo vojaškega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Po poročanju Večera je tej zahtevi vrhovno sodišče ugodilo in pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na Leona Rupnika, razveljavilo, ter zadevo vrnilo v odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Ob vprašanju pomanjkljive obrazložitve se sodniki namreč niso strinjali s stališčem vrhovnega državnega tožilstva. Ti so opozarjali, da je Rupnik očitana ravnanja priznal. Tožilstvo je menilo, da v primeru priznanja krivde sodba ne potrebuje obrazložitve o njegovi krivdi. Vrhovni sodniki so poudarili, da je tako danes, tedaj veljavna zakonodaja pa ni poznala postopka o priznanju krivde in bi sodišče njegovo krivdo moralo v celoti obrazložiti. Presojali so torej po tedanjih procesnih standardih.

V sodbi sodelovali najbolj razvpiti vrhovni sodniki

General Rupnik je bil po zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo s še nekaterimi soobtoženci po koncu druge svetovne vojne obsojen zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem po enajstih točkah obtožnice. Nekdanji avstroogrski in starojugoslovanski vojaški častnik je bil namreč glavni vodja slovenskega domobranstva, po koncu vojne se je sicer umaknil v Avstrijo, kjer se je predal Britancem, ti pa so ga vrnili nazaj v Jugoslavijo.

Poročevalka v petčlanskem senatu je bila Vesna Žalik, predsednik pa Branko Masleša. Vsi pa so se z zahtevo za varstvo zakonitosti delno strinjali. Ne glede na to pa je bila sodba na vrhovnem sodišču razveljavljena v celoti, saj ni bila v skladu s tedanjimi pravnimi načeli. Rupnikovo ravnanje pa je predstavljalo eno kaznivo dejanje z različnimi (enajstimi) izvršitvenimi oblikami.

Ob tem naj spomnimo, da slovenska sodišča niso vedno razveljavljala krivičnih sodb.  Tako so denimo potrdila sodbo na kočevskem procesu leta 1943. Ta odločitev sodišča je ostala nerazumljiva že zato, ker tedanja ”sodna oblast”, ki so jo vzpostavili komunisti, ni imela nobene legitimnosti v tedanji okupirani državi.

19 KOMENTARJI

  1. Prav bi bilo, da se sodba Vrhovnega sodišča v celoti objavi, tudi na ta način bomo presegli zahtevo sodišč, da se sodbe ne objavljajo javno. Prav bi bilo da časnik objavi to sodbo. Ne gre za provokacijo ali sovražen govor, gre za dejstva, gre za klasičen pristop s principom materialistične dialektike, kar bi progresivci morali priznati in ne zagnati vik in krik, kakor na drugih neoliberalnih – beri lažnivih marksističnih svobodnjakov.
    Potem bi bil zanimiva imena sodnik iz prvega procesa, nato pa bi resen raziskovalec potegnil družinsko drevo zato, da razumemo, kdo vse je progresiven za vsako ceno še danes.
    Zgodovina je lahko učiteljica tudi pri moralnih dejanjih.
    Kdor bi temu ugovarjal, ima lep zgled pri pedofilih: župniki s polnim imenom in sliko, progresivci pa z inicialkami in po možnosti preselitvijo na drugi konec Slovenije. Včasih je bilo lažje ker so bila družbena stanovanja, danes pa se to ureja preko državnih in občinskih služb. Naenkrat pride na občino “no name” strokovnjak, ki ni iz domačega kraja.

  2. A. »TOLIKO KLETVIC, KOT JIM JIH SEDAJ PADE NA PAMET, ŽE DOLGO NI BILO V NJIHOVIH MISLIH«*

    *cit. po g. Hadu na njegovem blogu dne 8. 1. 2019 v odzivu na zadevno sodbo: »[…] Toliko kletvic, kot mi jih sedaj pade na pamet, že dolgo ni bilo v mojih mislih. […]«

    Zadevna sodba je od dne 6. 1. 2020 javno objavljena na spletenem portalu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sodnapraksa.si.

    V zadevi je s sodbo I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019 Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča IV. Armade št. I Sod 117/46 z dne 30. 8. 1946 za obsojenega »L.R.« ter se zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

    Glede na procesno (postopkovno) in materialno (vsebinsko) podrobnost je lahko zadevna sodba izjemnega pomena. Sodba izjemnega pomena lahko eskalira kot vzvod v prelitje pravnega standarda nedolžnosti v vse bistveno podobne zadeve. Gre za zadeve masovnega hudodelstva nad slovenskim narodom v totalnem in oboroženem udaru slovenskih prokomunistov v ta narod (vsaj) od aprila 1941 dalje (do?).

    To bo eskaliralo demokratični prelom zoper še danes, torej skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, persistirajočo rdečo nit sistemsko-strukturne indoktrinacije slovenskega naroda in države s strani vzporedne države slovenskih totalitarnih prokomunistov.

    Precizno gledano po procesno postopkovni vsebini bo eskalacijo demokratičnega preloma povzročila domneva nedolžnosti. Ta se preko instrumentarija konkretne sodbe v korist generala Leona Rupnika preliva v korist masovno hudo prizadetih oseb s strani slovenskih prokomunistov od aprila 1941 dalje (do ?).

    Kajti, v totalitarnem prokomunističnem udaru v ta narod hudo prizadete slovenske osebe so nedolžne osebe. Nedolžne osebe. Mehanizem nedolžnosti v totalnem udaru slovenskih prokomunistov masovno hudo prizadetih oseb je na primer osvetljen v prispevku na Časnik z dne 10. 7. 2018 z naslovom Nerazrešeno vprašanje o izvensodnem množičnem pomoru nedolžnih oseb.

    Prizadete slovenske osebe so nedolžne osebe. Brez tistega – »ampak«, brez sodbe, brez jeze zoper te osebe. In kakopak brez – »kletvic«. Kajti, »toliko kletvic, kot jim jih sedaj pade na pamet, že dolgo ni bilo v njihovih mislih«. Glede slednjega je v zadnjenavedenem prispevku opozorjeno tudi na v Sloveniji nedopustno persistirajoč mehanizem fikcije demokratične razprave. Fiktivno demokratično razpravo se izvaja potom indoktrinacijskega aparata mnenjskih voditeljev, ki sega od všečno medijsko promoviranih ‘gospodov Hadov do gospa ‘Antigon’.

    B. VELIKO POENOTENJE

    Ob zadevni sodbi izjemnega pomena se bo treba v demokratičnem delu slovenskega volilnega telesa poenotiti. Nato pa okoliščino te sodbe izjemnega pomena obvarovati.

    In poznano vrhovno sodnico iz te sodne zadeve, Barbaro Zobec, bo tudi potrebno obvarovati.

    • C. Nepretrgana organizirana soudeležba

      V konkretni zadevi se je procesna razprava pričela v Ljubljani dne 21. avgusta in je trajala trajala do razglasitve sodbe 30. avgusta 1946. Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade je z odločbo z dne 1. septembra 1946 pritožbe zagovornikov zavrnilo.

      Gre za proces, ki je potekal proti Leonu Rupniku, Ervinu Rösenerju, dr. Gregoriju Rožmanu, dr. Mihi Kreku, Milku Vizjaku in dr. Lovru Hacinu. Prvonavedenega je branil odvetnik Jože Ilc, obtoženega Ervina Rösenerja odvetnik dr. Vladimir Grosman, obtoženega Milka Vizjaka odvetnik Josip Čobal, obtoženega dr. Lovra Hacina odvetnik dr. France Lokar, odsotnega obtoženca dr. Gregorija Rožmana odvetnik dr. Alojzij Vrtačnik in odsotnega obtoženca dr. Miho Kreka odvetnik dr. Anton Mojzer.

      Na Vojaškem sodišču IV. armije so proces vodili predsednik kapetan dr. Heli Modic, sodnika-prisednika podpolkovnik Milan Lah in major Alojz Grčar, nadomestni sodnik kapetan Avgust Bračič in tajnik sodišča poročnik Janez Lotrič. Obtožbo sta zastopala zastopnik vojaškega tožilca Jugoslovanske armade kapetan Marjan Vivoda in njegov pomočnik vojaški tožilec IV. armije kapetan dr. Viktor Damjan.

      V isti kazenski zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 51/2006 z dne 1. 10. 2007 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je v korist pok. dr. Gregorija Rožmana vložil ljubljanski škof in metropolit Alojzij Uran kot zakoniti zastopnik Nadškofije Ljubljana. S to sodbo se je poleg izpodbijane pravnomočne sodbe zoper dr. Rožmana razveljavilo sodbo tudi v delu zoper dr. Miho Kreka.

      Današnja razveljavitvena sodba I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019 pa je bila izdana na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil »Lic. A. R.«, vnuk pok. Leona Rupnika.

      Pot pokojnikovega vnuka, Aleksandra Rupnika s tem ni končana. Že ob obisku avgusta 2013 je namreč na Inštitutu za sodno medicino dal svoj DNK (vir: Reporter). To je za prizadetega potomca pomembno zato, ker akterji izvršitve protipravne obsodbe, oziroma potom v časovno nepretrgano organizirani rdeči niti organizirani soudeleženci, še danes ne razkrijejo niti lokacij posmrtnih ostankov masovno pomorjenih nedolžnih oseb.

    • D. Hud problem udeležbe vrhovnih sodnikov Branka Masleše in Vesne Žalik

      V poizkusu zagotovitve izločitve okoliščin, ki ne bi vzbujale dvoma o njuni nepristranskosti pri obravnavi in odločanju v predmetni zadevi je vnuk pok. nedolžne osebe Leona Rupnika v konkretni zadevi I Ips 3425/2014 predlagal izločitev predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Branka Masleše in vrhovne sodnice Vesne Žalik.

      S sklepom Su 1087/2014 z dne 11. 6. 2014 je bila zahteva za izločitev zavržena. Toda iz 4. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 35/2015 z dne 25. 5. 2016 izhaja hud problem sklepa Su 1087/2014. V konkretni zadevi je bila zahtevana:
      – »izločitev predsednika Vrhovnega sodišča in vrhovne sodnice iz odločanja
      – [na kar je zahtevi za izločitev s sklepom z dne 11. 6. 2014] predsednik Vrhovnega sodišča zavrgel«.

      Navedeno je hud problem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in to skoraj 30 let po ustanovitvi te države.

      Kajti, »če pa je zahtevana izločitev predsednika vrhovnega sodišča, odloči o izločitvi občna seja tega sodišča« (cit. po 2. podpovedi 2. odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku).

    • E. Poimenovanje hudodelskih okoliščin

      Hudodelsko srž zadevnih okoliščin, v katerih so osebe prizadeli, lahko označijo različne besede in besedne zveze slovenskega jezika, vključno z izposojenkami iz jezikov drugih civiliziranih narodov.

      En primer je označba okoliščin z besedo »izvensodno« glede na utemeljen sum obstoja okoliščin, v katerih so pravila zadevnih totalitarno motiviranih sodnih postopkov zgolj navidezna, v dejanskosti pa izvotljena do te mere, da okoliščine v postopkih ne dosegajo ravni »splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načel« (cit. smiselno primerjaj po sintagmi iz 3. povedi B.-I.11. točke obrazložitve odločbe ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-6/93 z dne 4. 3. 1994).

      Konkretizirano izvršitev sodb iz tako izvotljenih sodnih postopkov lahko označujejo številne sopomenke v slovenskem jeziku, od poboja, pomora, uboja, do umora, kar obsega »vse vrste umorov« (cit. smiselno primerjaj z navedbo »murder of all kinds« iz (a) točke 1. pododstavka 1. odstavka 3. člena konvencije Geneva Convention relative to the Treatment of Prisoners of War of August 12, 1949, No. 972, v: UN Treaty Series, Vol. 75, 1950, p. 135).

    • F. KAKO NAPREJ? Podtaknjeno sintagmo »NARODNI IZDAJALCI« je treba de-indoktrinirati

      Danes (2020) je poseben problem razklanega slovenskega naroda globoka indoktriniranost s sintagmo »IZDAJALCI«. To je razlog, da se ob odzivih na zadevno sodbo še danes v glavo globoko prokomunistično indoktriniranega Slovenca/ke vriva neutemeljena, a indoktrinacijsko nujno učinkovita, sintagma »narodni izdajalci«. Primer je lahko aktualni ogorčen odziv Zveze združenj borcev NOB Slovenije.

      In kako naprej? Slovenski narod je treba de-indoktrinirati, podtaknjeno sintagmo »narodni izdajalci« pa ekstrahirati.

      Sintagma je podtaknjena, saj v jedru zamegljuje obstoj tedanje države slovenskega naroda, to je kraljevine. Je neutemeljena, saj so že pred aprilom 1941 prokomunisti začeli s totalnim udarom zoper slovensko legitimno izvoljeno oblast in uveljavili totalno obsodbo ostalih Slovencev z »IZDAJALCI«. Poglejmo primer sredi marca 1941 (!) s pozivom vsem k protioblastni združitvi v odpor, proglasitvijo narodnih izdajalcev in pozivom k paktu s Sovjetsko zvezo:

      »[…] pozivamo vse poštene in rodoljubne elemente, da se združijo z nami proti tej protiljudski vladi in njeni izdajalski zunanji politiki […] proti peščici izdajalcev […] Združite se in nudite odpor izdajalskim oblastnikom […] če se sklene: pakt o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo, če poženemo to izdajalsko vlado […].« (cit. po Proglasu CK KPJ, ki ga je KPS Novo mesto ciklostirala 17. marca 1941).

      Poglejmo nadaljnji primer do »22. junija«. Zelo strnjeno lahko podtaknjeno neutemeljenost indoktrinacijske sintagme »narodni izdajalci« osvetljuje nadaljnja, sicer v javnosti mnogo-desetletno strogo cenzurirana, vsebina Poročila z žigom ‘dr. Miha Krek podpredsednik ministarskog saveta i ministar gradjevina’ iz začetka 1942 (cit. v nadaljevanju po arh. Enoti v: SI AS 1660 Izidor Cankar):

      »[…] OF vodita Kidrič mlajši in Lovro Kuhar. Kidrič dobiva navodila za delo direktno iz Berlina od nemških komunistov, ki imajo načrt, ustanoviti Srednjeevropsko unijo socialističnih republik, v kateri naj bi bila tudi Slovenija v avstrijski komunistični republiki pod nemškim vodstvom. ( Glavni tajnik Italijanske komunistične stranke, Musolin pa je 24. X. 1941 izjavil, da bo Slovenija pripadla Italijanski sovjetski federaciji.) OF z grožnjami izsiljuje denar od trgovcev in tako nabira velike vsote. Ob prevratu nameravajo pobiti vse duhovnike in vse vidnejše katoliške ljudi, ki se zdaj bore proti njim. Umore izvršujejo ‘španci’, komunisti, ki so se borili z rdečimi v Španiji, bili nato v koncentracijskem taborišču v Franciji, kjer so jih dobili Nemci, ki so jih dali v Umschulungskurse za gestapovce in so res kot gestapovci prišli 6. aprila z Nemci na Štajersko in Gorenjsko, kjer so neusmiljeno postopali s slovensko duhovščino in drugo inteligenco, jo mučili in Nemcem pomagali pri preseljevanju. Prav tako so takrat komunisti na Štajerskem in Gorenjskem sodelovali z gestapovci. Položaj pa se je spremenil po 22. juniju. Mnogi komunisti, (gestapovci) so takrat pobegnili iz Gorenjske in Štajerske v Ljubljansko pokrajino in so sedaj tu srž partizanov in zverinsko ubijajo poštene slovenske ljudi.«

    • F. Blokada ugovorov zoper proces I Ips 3425/2014

      Z izidom (ugoditvijo) so se učinkovito vzpostavile okoliščoine postopkovne blokade nadzora nad morebitnimi nedopustnostmi vrhovnosodnega procesa, ki so rešljive le izjemoma.

      Ugodilnost sodbe namreč sama po sebi učinkovito blokira postopkovni položaj prizadete stranke pred uveljavljanjem tako postopkovnih kot vsebinskih ugovorov zoper proces. Izid (ugoditev) namreč povzroči upad zahtevanega nivoja t.i. pravnega interesa za uveljavitev ugovorov. Zahtevani nivo t.i. pravnega interesa je pogoj za pripustitev v obravnavo temeljnih pravnih sredstev nadzora nad vrhovnosodnim procesom. Med slednjimi so pobuda in ustavna pritožba na Ustavno sodišče Republike Slovenije oziroma v nadaljevanju pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice.

      Nastala okoliščina učinkovito blokira tako ugovore postopkovnega kot ugovore vsebinskega tipa, kot na primer:

      – Primer hudega problema konkretne zadeve, ki je neusahljivi vir ugovorov postopkovnega tipa, je osvetljen zgoraj, Ad D. Hud problem udeležbe vrhovnih sodnikov Branka Masleše in Vesne Žalik.
      – Primer posebej hudega problema zadeve, ki je neusahljivi vir ugovorov vsebinskega tipa, je blokada ugotavljanja resničnega stanja.

      G. Resnica v nacionalnem interesu

      Primer posebej hudega problema zadeve, ki je neusahljivi vir ugovorov vsebinskega tipa, je blokada ugotavljanja resnice.

      V predmetni zadevi je namreč izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku). Vendar je ta izključitev glede na specifične 8-desetletne okoliščine zadeve vprašljiva. To sili v vložitev ustavne pobude zoper drugi odstavek 420. člena ZKP. vendar je ta pot s (formalno) ugodilnim izidom zadeve blokirana.

      Toda ugotovitev dejanskega stanja 8-desetletno persistirajočih sistemsko-strukturno totalitarno organizirano poskrivanih okoliščin zadeve je, ne le v velikem interesu hudo prizadete stranke iz procesa, temveč v interesu slovenskega naroda in države.

      • Dejansko stanje je znano: izvedena je bila revolucija, kralj je bil izgnan iz države. Mar to ugotovitev pričakujete od Vrhovnega sodišča?
        Kdaj bo desnica sposobna sprejeti to dejansko stanje? Nikoli. Zakaj, to je verjetno druga zgodba.
        Demos je začel razpadati, ker dva Slovenca se nista sposobna boriti isto stvar. Zakaj? Ker pravica in resnica nista vredni borbe. Od tega nimaš nič, pravijo.
        Že dr. Korošec, ki je sestavil izjemno tvorbo, Državo SHS, z njo ni vedel kaj početi.
        Tako tudi Demos ni vedel kaj početi z Državo Slovenijo. Kučan je vedel več o tem.
        Janša je prišel do 2. republike. Izjemno. Toda, ko sem bral o čem je pri tem šlo, je žal to bila bolj 2. država. In z njo ni nikamor prišel.
        Dokler bo v Sloveniji človek veljal za hudobneža, če se bori za pravico, dotlej bosta država in narod crkavala do iztrebljenja, če bo treba.

      • Tudi domobranci in Rupnik sta obrnila hrbet kralju. Tudi to je dejansko stanje. S tem da ne domobranci ne Rupnik niso imeli nobene vizije kaj bi sploh radi.
        Imeli smo torej dve odpadniški vojaški skupini, komunistične revolucionarje in domobrance. Kaj še potrebujete od dejanskega stanja?

    • H. DE-INDOKTRINACIJA DRŽAVNEGA KRALJA v točki Velikega slovenskega razkola zaradi eskalacije masovnega narodnega zločina prokomunistov nad slovenskim narodom

      Nadaljnji patogeni temelj persistirajoče indoktrinacije Slovencev, ki skrbi za videz krivde nekomunističnih Slovencev, češ da so tudi oni, ne le komunisti destruktivno »obrnili hrbet kralju« in svoji državi, vsebuje v svojem nukleusu, jedru naslednji jedrno nepoglobljeni in neutemeljeni indoktrinacijski hipotezi:

      – prvič: da naj bi bili Slovenci »obrnili hrbet« vrhovni državni oblasti svojega državnega kralja Jugoslavije v trenutku (že predhodno programsko načrtovane) eskalacije masovnega zločina slovenskih prokomunistov nad slovenskim narodom, to je vsaj od 6. 4. 1941 dalje; s tem, da je ob slednje navedeni okoliščini hkratna masovno zločinska okoliščina to, da so zločin slovenski prokomunisti eskalirali skupaj s trenutkom hkratne eskalacije vojaškega super-napada zoper državo slovenskega naroda s strani nemške, italijanske, madžarske in ustaško-hrvaške vojske), in

      – drugič: da naj super-težke posledice te okoliščine – torej eskalacije masovnega zločina slovenskih prokomunistov nad našim narodom – ne bi bila tista pristno opravičljiva okoliščina, v kateri bi Slovenci smeli uporabiti orožje od kogarkoli proti eskaliranemu masovnemu zločinu slovenskih prokomunistov nad njimi.

      Naslednja primera omogočata zelo strnjeno de-indoktrinacijo navedenih globoko prokomunistično indoktriniranih hipotez:

      H.1. De-indoktrinacija uradnega vsenarodnega poziva slovenskega dela vlade v tujini »Vsem Slovencem« v bran kralju in državi »na Belo nedeljo 1941«:

      Primer, ki omogoča zelo strnjeno de-indoktrinacijo tega, da Slovenci v točki velikega slovenskega razkola sprejemajo državnega kralja in državo, je lahko vsebina iz naslednjega mnogo-desetletno, in še danes (2019), strogo cenzuriranega vira, in sicer (cit. v nadaljevanju po arh. enoti iz: SI AS 1660; »VSEM SLOVENCEM […] na Belo nedeljo 1941«):

      »[…] pozivamo Slovence, da mislijo le eno: kako bi vse storili in žrtvovali, kar moremo, za svobodo vse slovenske zemlje v združeni državi jugoslovanskih narodov. […] Poudarjamo, da so se Slovenci v teh težkih urah pokazali za najbolj disciplinirane in najbolj požrtvovalne državljane in odlične vojake. Naši polki so vztrajali do konca. Slovenski Maribor so sovražniku večkrat iztrgali iz rok. Nikjer ni na Slovenskem sovražnik mogel napredovati vse dotlej, dokler ni bil zaukazan splošen umik naših čet, ko je namreč sovražnik prišel za hrbet. Pa tudi drugod po vsej državi so v vseh vrstah orožja slovenski častniki in vojaki postavili celega moža. […]
      Naš cilj in program je: Osvoboditi in združiti vse ozemlje, vse pokrajine in kraje, kjer strnjeno prebiva slovenski narod. Državne meje Italije, Nemčije in Madžarske nas več ne ločijo. Slovenska narodna družina zahteva in se vsa bori za svojo naravno, osnovno, človeško in narodno pravico, namreč za popolno svobodo vsega slovenskega naroda. […]
      Za enkrat veljajo sledeča navodila: […] 2. Slovenci na zasedenem ozemlju naj mirno čakajo na navodila. 3. Na pozive jugoslovanskih oblasti naj vsi Slovenci takoj store, kar je v njihovi moči, da bo vsako delo strnjeno in uspešno. Le če bo vsak izmed nas storil vso svojo dolžnost, smemo upati, da bomo izvojeval svobodo našega naroda. […]
      Za osvoboditev Jugoslavije, za novo, večjo, močnejšo in srečnejšo Jugoslavijo. Živel naš vladar kralj Peter II. [sic!] V izgnanstvu na Belo nedeljo 1941. Dr. Miha Krek, Franc Snoj, Granc Gabrovšek, Dr. Alojzij Kuhar.«

    • H.2. De-indoktrinacija točke domobranskega preloma v letu 1943 (vendar ne proti kralju in državi!) zaradi eskalacije masovnega zločina slovenskih prokomunistov v ta narod

      Primer, ki omogoča zelo strnjeno de-indoktrinacijo o točki preloma v letu 1943 v smer uporabe znotraj katoliškega dela slovenskega naroda in uporabe orožja (domobrancev proti komunistom, ne pa proti kralju oziroma kraljevini) zaradi teže posledic eskalacije masovnega zločina slovenskih prokomunistov nad njimi, je lahko vsebina iz naslednjega mnogo-desetletno, in še danes (2019), strogo cenzuriranega vira, in sicer (cit. v nadaljevanju po arh. enoti v: SI AS 1678 Andrej Križman – »Zapisnik I. redne skupščine SDZ ( V. redne skupščine ZZD), ki se je vršila dne 22.8.1943 ob 9. uri dopoldne«):

      »[…] ‘Velecenjeni gospod dr. Miha Krek, predsednik SLS, London. Slovenska delavska zveza (nasl. ZZD) je dne 22.8.1943, na svoji skupščini soglasno sprejela program o stanovski ureditvi bodoče Slovenije in odobrila vse že izvršene tozadevne preureditve organizacije. Izvolite velecenjeni gospod predsednik, sprejeti navdušene in pridrčne pozdrave zborovalcev, združene s trdnim zaupanjem v boljšo bodočnost slovenskega delavstva in celega naroda.’ […]
      Od bratomorilske komunistične roke slovenskih partizanov pa so med drugim bili ubiti: Dr. Marko Natlačen voditelj, naš dobrotnik in prijatelj, naš dragi tovariš Jule Arčon, blagajnik glavnega odbora ZZD, tovariš Ivan Pureber, tajnik podružnice ZZD v Soteski in tov. Karel Anderle, predsednik podružnice ZZD v Breznici. […]
      Članska zavest je postajala vedno globlja in velika 30.000 članska, organizacija […] Vojna vihra in začrtanje novih krivičnih meja od Žiri do Save in od tam pa do Št. Janža in Kostanjevice je zadala Zvezi združenih delavcev težak udarec. […] V juliju 1941. je bila tedaj ZZD potisnjena v opozicijo. Nam zato ni treba biti žal. Lahko ugotovimo, da so naš prehod v opozicijo povzročili okupator sam in domači generali brez armad, t.j. socialistični in narodno socialistični delavski laži voditelji. Ti laži voditelji so storili to s klečeplazenjem pred fašisti z željo, da ZZD najmočnejšo slovensko delavsko organizacijo za vedno uničijo. Že danes pa lahko ugotovimo, da se jim to ni posrečilo. ZZD se je prerodila in pomladila- Iz velikega zatiranja vstaja mlada SDZ kot nosilka slovenskega stanovskega programa. […] S prehodom v opozicijo je prenehalo tudi naše delo, ki smo ga vršili v Delavski zbornici. Novo upravo Delavske zbornice so prevzeli plačanci režima in hlapci fašizma. […]
      Vodstvo organizacije je že nekako v sredini decembra 1941 začelo sklepati o izdelavi novega slovenskega stanovskega programa. Takrat še daleč nismo slutili, da bo ta program po svoji radikalnosti postal mejni kamen ob katerem se bodo kresali duhovi. […] Danes, ko je program izdelan in zapisan, lahko rečemo, da moramo biti na svoj program ponosni. Saj je to edini slovenski, socialni in stanovski program. Komunistični program namreč ni niti slovenski in niti stanovski, drugega programa o rešitvi socialnega vprašanja ni. […] Razdobje opozicije in katakomb je obenem najbolj črna doba, ki jo je preživljal naš narod. Tudi člani ZZD so smatrali, da je zadosti borbe z jezikom proti komunizmu in da je treba proti temu zakletemu sovražniku človeštva nastopiti z orožjem. V okviru vojaške organizacije so člani ZZD ustanovili poseben delavski odsek, ki je imel namen pritegniti čim več poštenih delavcev v organizirano borbo proti komunizmu. To svojo nalogo je ZZD v polni meri izpolnila in jo zapečatila s krvjo njenega centralnega blagajnika tov. Julija Arčona in vrlega terenskega delavca tov. Pureber Ivana. V splošnem moramo trditi, da je bila ZZD tista, ki je poskrbela, da je tudi delavski sloj dal svoje borce v kader, ki se bori proti komunizmu v slovenskem narodu. S tem je ZZD ponovno dokazala, da ni samo strokovna in katoliška, ampak tudi slovenska organizacija. […] Odbor ZZD je na svoji seji dne 28. januarja 1943 sklenil, da se organizacija preimenuje v Slovensko delavsko zvezo in razširi svoj delokrog na delavce in nameščence vseh stanov. […] Predlog: Poročilo naj se odobri. Vsi storjeni ukrepi naj se potrdijo. Sklep: Predlog soglasno sprejet. […]«

  3. Z branjem sodbe Vrhovnega sodišča sem se mučil nekaj ur – in nekje na polovici omagal. Res nisem pravnik, ampak nekaj zdravorazumskega pa le premorem in se sprašujem, ali je res potrebno, da se na ta način trati intelektualni potencial vrhovnih sodnikov in zapravlja njihov dragoceni čas. Potem pa se čudimo velikim sodnim zaostankom. Prepričan sem, da bi se dala odločitev sodišča nazorno utemeljiti na eni strani. Ali je res potrebna ta pravniška perfekcija, ko je vendar kristalno jasno, da je smrtno obsodbo sprejel nek revolucionarni komplot, ki s pravom in sodiščem nima nobene zveze?

    • Ja, resnicoljubnim je kristalno jasno, kaj pa levi večini ? In medijskim hlapcem, in plačani drhali na družbenih omrežjih ? Zanje je revolucionarno sojenje še danes povsem normalno in spoštovano. Kako bi sesuvali kakšno “pomanjkljivo argumentacijo (kak Krivic inpodobni), čeprav je jasno, da tudi te sodbe Vrh. sodišča ne bodo nikoli sprejeli ( oni bi rekli spoštovali)…..Saj imamo s strani Vrhovnega sodišča priznan in slavljen kočevski proces, ki je bil enaka ali še bistveno večja zloraba “sodišča”- šlo je za vzorčni primer SODNIH UMOROV, če že imamo t. im. “zunajsodne” umore (oz. poboje kot so mnogim vsilili komunisti).
      Sploh pa ne razumem, kako pametni ljudje lahko pišejo in govorijo o vsiljeni skovanki “zunajsodni poboji”…?! Kaj pa to sploh je ?
      A potem obstajajo tudi sodni poboji ?
      No, podobno nepremišljeno papagajstvo se pojavlja kar naprej in naprej tudi, ko se komunistom očitajo “POVOJNI POBOJI”. Samo to.
      Nič pa MEDVOJNA MORIJA !!
      Čeprav napisane dolge sodbe res odvračajo skoraj vsakega bralca…
      najbrž so prav zato dolge….

  4. Pozdravljam to odločitev sodišča, čeprav mi je nepojmljivo, da je v njej sodeloval sam Masleša. Kakorkoli, zelo pomembna odločitev. Resnica vendarle nekaj pomeni. In to bi morali že počasi dojeti na desnici. Levica je tako in tako izgubljena v gozdu.
    Je pa težko. Že tale sintagme “izvensodni poboji”, “protipravni odvzem življenja” kaže na vso plitkost, ki ji tudi taka razveljavitev sodbe ne bo pomagala dosti. Upam, seveda, da bo le, počasi.

  5. Zanimivo, da je bil general Rupnik podoben generalu Majstru, saj je bi prav tako velik domoljub in zelo čustven pesnik, zlasti o slovenski domovini.

    Zanimivo, da se je uresničila tudi njegova prerokba, da bo Nemčija gonilo razvoja Evrope.

    Čestitam gospodu Stupici za analitični prikaz.

Comments are closed.