Zgodba o babilonskem stolpu nam je znana. Bog ljudem pomeša jezike, domače besede jim postanejo tujke in ljudje se razpršijo po zemeljski obli. Dandanes pa akterji mešanja jezika postanejo ljudje sami. Promotorji genderizma (teorija spola) spreminjajo jezik na treh ravneh: 1) določene besede namerno opuščajo ali pa jim dajo negativen prizvok, 2) nekaterim besedam vzamejo njihov prvotni pomen in ga nadomesti s svojim. In kaj je še najbolj zanimivo, 3.) izmišljujejo si nove izraze, ki jih ne razume nihče.
Kdo proizvaja ta nov jezik?
Leta 1995, na Svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah v Pekingu, feministični lobi v zaključni dokument vrine besedo »gender« (družbeni spol). To pomeni, da se spol ne bi več jemal kot biološka danost, ampak kot izrecno konstruirana družbena vloga. V omenjeni pekinški deklaraciji, ki se je zavzemala za pravice žensk in deklic, se na treh mestih, namesto besed »woman« (ženska) ali »man and woman« (moški in ženska), pojavi beseda »gender«. Prisotnim na konferenci ni bilo povsem jasno, kaj bi ta beseda naj pravzaprav pomenila. Nekateri so mislili, da je »gender« le lepši izraz za angleško besedo »sex« (ki tudi pomeni spol), spet drugi so si pod tem pojmom prestavljali oba spola, moškega in ženskega. Dale O’Learly, ki je takrat že poznala strategije feminističnih lobijev, je opozorila prisotne, da nov nadomestek ni nedolžna stvar. In imela je prav. To je bil šele začetek.
Združeni narodi so znotraj družinske politike (pa ne samo te) začeli proizvajati nove izraze, ki so nadomestili norme in vrednote, po katerih se je oblikovala naša kultura. V dokumentih, kjer je prej pisalo »mož in žena – zakonca« nadomestijo s »partner«, »komplementarnost spolov« nadomestijo z »enakostjo med spoloma (spoli)«, »moralna norma« se nadomesti z izrazom »svobodna izbira«, »univerzalne vrednote« se preimenujejo v »globalno etiko«, »kontrola prebivalstva« v »reproduktivne pravice«, »načrtovanje družine« v »reproduktivno zdravje«. Beseda »svoboda« postane ločena od resnice in odgovornosti, »pravičnost«, pa se ne razume več, kot »vsakemu to, kar mu pripada«, ampak kot »enakost za vse«. Tako pozitivni pojmi, ki so predstavljali temelje evropske kulture, postanejo prazni ali pa dobijo svoj netočen, tudi prevraten, nadomestek.
Pri nas smo zadnja leta začeli zaznavati močno tendenco spreminjanja družbene matrice – besede »družina«, »mož in žena« so želeli nadomestiti z »oseba 1« in »oseba 2«, »mamo in očeta« s »staršem 1« in »staršem 2« (ponekod že so, primer: e-asistent). Kot smo že omenjali, v Argentini so izraz »mož in žena – zakonca« nadomestili z besedo »pogodbenika«, v Civilnem zakoniku v Quebecu, v Kanadi, pa sta »biološki oče in mama« le še »dajalca genske snovi«. V bernskem kantonu v Švici, so določene besede, ki so zvenele preveč moško ali žensko, nadomestili z bolj nevtralnimi izrazi. Kot ste lahko opazili, gre za namensko brisanje spola in takorekoč rahljanje avtentičnih in zdravih temeljev družbe.
Gremo še korak naprej
V okviru razprave o »Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020« so feministična in LGBT društva lani od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zahtevala spremembo slovenskega jezika. Sektorju za enake možnosti so predali svoj predlog, da se spremeni uporaba jezika v omenjeni resoluciji.
In to na kakšen način? V svojem pismu so navedli nove nadomestke: »Zdravje žensk in moških« bi se moralo imenovati »Zdravje oseb vseh spolov, spolnih identitet in spolnih izrazov«, »Nasilje nad ženskami« bi se moralo preimenovati v »Nasilje na podlagi spola, spolne identitete in/ali spolnega izraza«. Predlagali so uporabo množinske slovnične oblike besede spol in ne le dvojinske slovnične oblike (npr. namesto »enakost med spoloma« – »enakost med spoli«, itd.).
Vas že boli glava? Še malo vas bo.
Po tem, ko so leta 2006 Združeni narodi podpisali Yoghakarta principe (aplikacija mednarodnih človekovih pravic glede spolne orientacije in spolne identitete) se pojavi množica novih poimenovanj spolnih identitet, katerih pomen je veliki večini neznan: bigender, cisgender, transgender, gender neutral, gender-fluid, genderqueer, cross-dresser, femminine presenting, masculine presenting, femminine of center, masculine of center, gender-non-conforming, gender-variant, third gender, itd. Poimenovanje spolnih identitet ostaja v tujkah, saj je nemogoče opisovati mešanico privzetih moških in ženskih lastnosti, čustev, dojemanj samega sebe in inklinacij, ki so pod nenehnimi spremembami.
Sprememba definicije ideologije spola
Še lani decembra, ko so Miha Lobnika, aktivista za pravice istospolno usmerjenih, preko MMC klepetalnice vprašali, če se teorija spola vpeljuje v šolski sistem, je ta odgovoril: »Nič takega se ne vpeljuje in sploh ne obstaja«. Torej smo tisti, ki znamo brati tujo literaturo, lažnivci? Presenetilo me je pred dnevi, ko sem brala intervju o neutrudnem boju za enakost med spoloma, in v enem izmed vmesnih podnaslovov oprazila besedno zvezo »ideologija spola«. Torej ta problematika kar naenkrat obstaja? Seveda mi je vse takoj postalo jasno: besedi »ideologija spola« so ukradli njen prvotni pomen (ideologija, ki zanika povezavo med danim, prirojenim spolom, psiho in življenjem te identitete v javnosti) in ga nadomesti s svojim. Po njihovem je ideologija spola to, da smo naturalizirali prepričanje, da sploh obstaja vez med temi tremi kategorijami. Ste opazili razliko? Če ne, si stavka preberite še enkrat.
Ko so nekateri opustili prepričanje, da sta spola samo dva in da je dobro, da sta si različna in dopolnjujoča, je nastala zmeda, ki jo je težko ustaviti. Vem, da stvari niso enostavne, toda kako dolgo bomo še gradili ta umetni babilonski stolp, če pa se niti sedaj ne razumemo več?
