Gašper Rudolf, prvi in dolgoletni župnik v Novi Gorici, še na mnoga leta!

2
Danes praznuje visok jubilej Gašper Rudolf, dolgoletni župnik v Novi Gorici

Danes praznuje visok življenjski jubilej gospod Gašper Rudolf, prvi in dolgoletni župnik v Novi Gorici. V mestu sredi urbane socialistične gmote, ki je hotela imeti marsikaj, le duhovne komponente ne, je skupaj z dobrimi sodelavci ustvaril župnijsko skupnost Kristusa Odrešenika. Že dolga desetletja se nesebično razdaja v Božjo slavo in čast, danes kot upokojeni duhovnik skrbi za župnijo Medana v Brdih. V začetku januarja letos je v dveh delih odmevno nastopil tudi v oddaji Pričevalci, ki jo že vrsto let pripravlja njegov nečak dr. Jože Možina.

Prva vzgojiteljica je bila narodno zavedna trdna kmečka družina

Naš jubilant je bil rojen 29. julija 1930 v Lomah, župnija Črni vrh nad Idrijo, v narodno zavedni in premožni kmečki družini. Njegov oče Karel je, potem ko sta njegova brata padla v prvi svetovni vojni, prevzel kmetijo in se poročil z Marijo, rojeno Zajc. Tudi njej je prva svetovna vojna vzela dva brata. V zakonu se jima je rodilo osem otrok: Marta, Gašper, Marija, Elizabeta, Jože, Marko, Cirila in Boltežar. Vasica Lome je po prvi svetovni vojni pripadla Kraljevini Italiji in v nekdaj enoten slovenski prostor je boleče zarezala nova državna meja. Oče Karel je bil zaveden Slovenec, veliko je bral, tudi strokovno literaturo s področja agronomije. Veljal je za zanesljivega naprednega kmeta, sodeloval je z agronomi pri različnih poskusih, bil je tudi nagrajen. Že pred vojno so imeli za tisti čas moderno opremljeno gospodarstvo s silosom, mlatilnico, bencinskim motorjem, kmetija je lepo napredovala.

Oče je bil pod italijansko oblastjo preganjan

V tistem času se je družina znašla v težavah, kajti italijanske oblasti so zaprle in preganjale očeta Karla. Italijani so začeli graditi »alpski zid«, sistem podzemnih utrdb, prikritih topovskih in strojničnih položajev vzdolž nove rapalske meje proti Jugoslaviji, oče Karel pa je bil med tistimi domačini, ki so tajne aktivnosti italijanske vojske zaradi domoljubne zavesti sporočali pripadnikom jugoslovanske obveščevalne službe. Kot kažejo dokumenti, ohranjeni v rimskih arhivih, je bil s somišljeniki vključen v protiitalijansko obveščevalno delovanje. Sestajali so se v gozdu, tam poslušali radio Ljubljana in London. Nekega dne leta 1934 so prišli ponj karabinjerji, januarja 1935 pa je bil za tri leta poslan v konfinacijo na otok Ponza v Tirenskem morju. Mama je ostala z otroki in veliko kmetijo.

V konfinaciji se je Karel srečal z Jožetom Srebrničem iz Solkana, poznejšim narodnim herojem, ki ga je neuspešno poskušal pridobiti za komunistične ideje, zato ga je vzel v prevzgojo. To je Karel kasneje pripovedoval domačim. Ko se je med drugo svetovno vojno pojavila revolucija, je pripovedoval, da sta s Srebrničem cele noči debatirala, pa ga Srebrnič ni mogel prepričati, da je to pot v prihodnost. Po dobrem letu, ob razglasitvi italijanske zmage v abesinski vojni leta 1936, je bil Karel delno pomiloščen in poslan domov. Ostal pa je pod strogim nadzorom karabinjerjev.

Gašper Rudolf je že kot otrok maševal

Bratje in sestre se spomnijo, da je mali Gašper že zelo zgodaj pokazal zanimanje za »cerkvene zadeve«. Tako je v hiši večkrat vodil mašni obred, bral je iz misala, sestre so bile cerkvene pevke, bratje ministranti. Vsi vpleteni poudarjajo, da je bodoči duhovnik, takrat okrog deset let star, vzel maševanje zelo zares, tudi ošolal je katerega, če se ni primerno vedel, kot je bila tedaj navada. Sicer pa zatrjujejo, da je znal biti tudi nagajiv. V vasi so imeli italijansko šolo, ki je seveda imela namen potujčevati slovenske otroke. Ti niso razumeli italijansko, učiteljica pa nič slovensko. Počasi so se privadili. Sestra Marija pravi, da je italijanska učiteljica Teresa Tezzari opazila Gašperjevo bistrost, imela ga je zelo rada in očetu je večkrat prigovarjala, naj da svojega najstarejšega fanta v šole. Zvedavemu in bistroumnemu fantiču pa je obzorja širil tudi domači župnik Ivan Kobal.

Fantič je pri enajstih res šel v nekakšno pripravljalnico v Gorico, kjer je stanoval pri teti. Pred odhodom v novo okolje se je Gašper Rudolf odpravil skupaj z očetom in mamo ter starejšima sestrama na romanje na Sveto Goro. Pozneje, ko je med počitnicami prihajal domov, je bil tako kot drugi zelo zavzet pri kmečkem delu. Po kapitulaciji Italije se je za dalj časa vrnil domov. Šolal se je torej v goriškem malem semenišču, ki je tedaj zaradi vojne gostovalo v kraju Castellerio pri Vidmu, od koder je v kleriški obleki prihajal domov za praznike in med počitnicami.

Oče je bil dejaven v osvobodilnem gibanju, ni pa se strinjal s komunizmom

Aprila 1941 so Italijani mobilizirali očeta, mama pa je morala z otroki v begunstvo v Šmarje na Vipavsko. Brat Jože se živo spominja, kako so se poslovili: »Oče je vsakega posebej objel in poljubil, mama in otroci smo jokali.« Ko so se vrnili, so našli domačijo izropano. Italijansko vojaštvo je uničevalo pohištvo, razbijalo okna, celo svete podobe so bile izrezane. A najhujše je šele sledilo. V teh samotnih krajih se je spomladi 1942 začelo govoriti o četnikih, pozneje tudi o partizanih. Oče Karel je imel stike s poveljnikom Jankom Premrlom – Vojkom in njegovo enoto, ki se je velikokrat mudila v njihovih krajih, nedaleč stran pa so imeli tabor. Tudi po italijanski zaplembi radia si je oče sam sestavil radijski aparat na slušalko, tako da je bil na tekočem, kaj se dogaja po svetu.

Kmalu po skrivnostni smrti poveljnika Vojka ob koncu februarja 1943 se je obnašanje partizanov v tistih krajih sprevrglo v teror nad civilnim prebivalstvom, ki se je tragično pokazal tudi do najbližjih Rudolfovih sosedov. Partizani so pod pretvezo izmišljenega izdajstva po hudem porazu, ki so ga doživeli pod Javornikom, odpeljali in pozneje ubili tri sosedova dekleta, dve iz najbližje sosedove hiše. Nezaupanje je raslo, ljudje, tudi Rudolfovi, so živeli v skrajni negotovosti in strahu. Ponoči so partizani velikokrat prišli po očeta in ga, kot se spomnijo Gašperjevi bratje in sestre, iskali med na pol spečimi otroki. Prihajali so ponj pod pretvezo, da ga hočejo mobilizirati v partizane. Medtem so postopoma praznili hlev, pobrali 18 glav živine in še veliko drugega.

Partizanski teror je bil vse hujši, a je Rudolfova družina cela preživela vojno

Prvega septembra 1944 je vojna dosegla enega tragičnih vrhuncev, ko so partizani napadli bližnji Črni Vrh, pri tem so pogorele cerkev in veliko hiš. Ubili so večino zajetih domobrancev, med njimi veliko domačinov in Rudolfovih sosedov iz Lom. Terorja in samovolje je bilo toliko, da ni bil nihče varen, sploh pa ne ugleden katoliški mož, kot je bil oče Karel. Nekdo ga je posvaril, naj se cela družina umakne. Naložili so na voz najnujnejše imetje in decembra 1944 so kot begunci zapustili domačijo ter našli zatočišče v Hotedršici. Odpeljali so še zadnji kravi, v naslednjih dneh so jim izropali večino tistega, kar je ostalo. Po vojni so se vrnili na opustošen dom in začeli skoraj znova.

Vsi so preživeli – to je bil dovolj velik blagoslov. Nova oblast jih je zmerjala s kulaki; kot takrat kmečkemu stanu sploh so jim nalagali visoke obvezne oddaje živeža, tako da je šlo za državo skoraj vse, kar so pridelali. Starejša sestra Marta in tudi drugi odkrito povedo, da so bila z vidika življenjskega obstoja prva povojna leta še hujša kot medvojna, vladalo je veliko pomanjkanje hrane.

Po vojni je bilo za kmete teže kot med njo

Otroci so bili skupaj s starši priklenjeni na zemljo, da so lahko preživeli, zlasti starejšim se je možnost za izobrazbo odmikala, kar je bil tudi namen nove oblasti, odvzeti to možnost otrokom večjih kmetov, posebno iz vernih družin. Že v času med vojno se je namreč učiteljica pred partizani umaknila iz Lom, tako da je, kot se spomni sestra Marija, starejše otroke zlasti pisanja v slovenščini poučeval kar oče. Pisati so morali dnevnik, prav tako so starejši otroci pisali pisma Gašperju in se pri tem izmenjevali.

Pot do izobrazbe so želeli na različne načine preprečiti tudi Gašperju. Vseeno mu je že med vojno nekako uspelo nadaljevati šolanje v Škofovih zavodih v Ljubljani, kjer je opravil četrti letnik. Po koncu vojne je ob obilici težav zaradi še nejasne državne meje obiskoval malo semenišče in škofijsko klasično gimnazijo v Gorici (1945–1947). Do konca gimnazije je nato privatno opravljal izpite na ljubljanski klasični gimnaziji. Po maturi se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani.

Komunistični sistem mu je kot bogoslovcu postavljal visoke ovire

Če je pod Italijo kot slovenski dijak doživljal fašistično raznarodovanje, se je komunistični pritisk kazal drugače. Kot bogoslovca so ga decembra 1951 za tri mesece zaprli v preiskovalni zapor, želeli so mu naprtiti ilegalne stike s tujino, ker je nekaj njegovih sorodnikov živelo v Gorici. Na zasliševanjih so ga skušali prestrašiti, da bi kompromitiral druge, sodeloval z Udbo in prekinil študij teologije, ponujali so mu celo možnost za diplomatsko službo v Beogradu.

Vendar je gospod Gašper Rudolf, kot je včasih omenil, dokaj mirno prestal vse skupaj, čeprav »tovariši« z njim niso bili zadovoljni. Zato pa se je oviranje študija nadaljevalo. Za leto dni je moral domov in se nekaj časa vsak večer javljati domačemu terencu. V tem letu je delal na kmetiji, vse tako kot drugi, pove brat Jože. Vrnil se je na fakulteto in zagnano študiral. Vmes je moral za slabo leto (1952/1953) v jugoslovansko vojsko. Pustili so ga bolj ali manj pri miru, le lakote se spomni iz tistih časov.

Kar je bilo pripravljeno za novomašno slavje, so celo noč stražili vaški fantje

Mašniško posvečenje mu je 25. aprila 1954 v Ljubljani predčasno podelil škof dr. Anton Vovk v svoji kapeli na ljubljanski škofiji ob prisotnosti staršev in starejših sester. Novomašnik si je za geslo izbral besede iz Psalma 116: »Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil sam ali dobri ljudje?«

Devetega maja 1954 je imel novo mašo v domačem kraju. Bilo je veliko slavje, sosedje so navdušeno pomagali, gostija pa je bila v kozolcu, ki so ga obdali s smrečjem. Značilnost te nove maše je bila tudi v tem, da so fantje celo noč stražili pripravljeno cerkev in prizorišče gostije, da jim ne bi vaški prenapeteži s sodelovanjem Udbe pokvarili novomašnega slavja.

Kaplanu Gašperju je župnik Anton pokazal, kakšen je pravi duhovnik

Po posvečenju se je vrnil v Ljubljano, do poletja 1954 je opravil predpisane izpite in tako zaključil študij na Teološki fakulteti. Njegova prva kaplanska služba je bila v Tolminu, kjer ga je zelo zaznamoval takratni župnik Anton Štrancar, ki ga je tudi navdušil za katehetiko. Prav g. Štrancar je nekako zaslužen za predčasno posvečenje, kajti z novim kaplanom je želel čim prej zasesti prazno sobo v tolminskem župnišču, ki jo je ravno zapustil jugoslovanski častnik. O tolminski izkušnji je g. Gašper Rudolf kasneje povedal:

»Imel sem fantastičnega župnika Antona Štrancarja, prvega mentorja, ki mi je z zgledom pokazal, da sta dve poti v dušnem pastirstvu: delavna in na pol počitniška. Da ni nujno, da se v našem poklicu človek pretegne. On se je pretegnil. To je bilo zame nepozabno in bi vsakemu mlademu gospodu, ki je kaplan, zaželel takega mentorja.«

Za mladega tolminskega kaplana se je brž začela zanimati tudi Udba, pritiske pa mu je pomagal odbijati župnik Štrancar.

Službovanje na Vojskem je bilo za župnika Gašperja Rudolfa nepozabno

Leta 1956 je bil Gašper Rudolf imenovan za župnika na Vojskem nad Idrijo, kjer je deloval do leta 1964. Vmes je dve leti soupravljal tudi Gorenjo Trebušo. Tega obdobja se je kasneje takole spominjal:

»Ampak razlika med Gorenjo Trebušo in nepozabnim Vojskim je bila ta, da so na Vojskem ljudje veliko brali, so bili načitani, so imeli kulturno podstat. Pod Avstrijo so spadali v ljubljansko škofijo. In kljub tisti samoti, ko tudi elektrike ni bilo, so veliko brali, veliko so imeli povedati. To je razpršeno območje. To je ena zadeva in druga zadeva: hitro so začeli razlikovati osvoboditev in revolucijo. Zame je bilo to odkritje. Kako je mogoče, da so na kolektivni ravni ti ljudje, bivši skojevci, partijci, ki so živeli v tej partizanski enklavi, kjer je grobišče 340 padlih borcev, bili sposobni izjemne refleksije, premisleka.«

V tem času ga je komunistična oblast skrbno spremljala, pogosto je plačeval kazni za »prekrške«. Ko se je tega preveč nabralo, so ga leta 1963 za tri tedne poslali v zapor v Žabjem kraju v Solkanu. Očitali so mu, da je pri Vojskarjih neupravičeno in brez dovoljenja oblasti zbiral les za popravilo strehe na župnijski cerkvi.

Ko je bil Gašper Rudolf župnik v Mirnu, je zasedal II. Vatikanski koncil

Leta 1964 je prišel g. Gašper Rudolf na Goriško, v Miren, kjer je takoj navdušil mladino, prijel pa se ga je tudi sloves skrbnega duhovnika in dobrega pridigarja. Na Miren ima še danes lepe spomine:

»Iz najvišje župnije v škofiji sem šel na štirideset metrov nadmorske višine. Tam sem imel sto sreč, da mi je prednik, msgr. Oskar Pahor pripravil teren še bolje kot Janez Krsnik Jezusu Kristusu. On je veliko dal na to, takrat so bili še tisti časi, da je bil imenovan za monsinjorja. To ga je zelo dvignilo, mu je dalo zadoščenje, ker je bil v Ljubljani na škofiji in je pomagal, v Trstu je tudi pomagal. On je bil zelo uporaben in bister človek; zelo uporaben v vsakem oziru – od pastorale do uradniškega dela, z izrednim spominom. To je bil človek iz enega kosa, ves predan Cerkvi in svojemu poslanstvu, kjerkoli je bil.

V Mirnu nas je doletel koncil. Nič nas ni doletel, malo nas je vznemiril. Marsikaj je bilo treba na novo definirati, na primer krščansko občestvo, liturgično občestvo. Saj še danes ni definirano. Če se začnemo pogovarjati, vidimo, da za ovrednotenim koncilskim pojmom ne stoji enotna definicija. No, tam se je razvilo delo z mladimi, tudi s prenovo kateheze. Predaval sem katehezo in spet sem imel sto blagoslovov, sto sreč, da sem bil med dobrimi kolegi.«

Kot župnik v Novi Gorici je moral župnijsko skupnost ustanavljati od začetka

Leta 1976 je postal prvi župnik novoustanovljene novogoriške župnije Kristusa Odrešenika. V težkih časih mu je uspelo izpeljati načrt za gradnjo nove cerkve, ki je bila decembra 1982 že posvečena. Gradnja sama mu je vzela veliko časa, poleg tega je bilo treba poskrbeti za živo Cerkev, kar v nastajajočem meščanskem okolju Nove Gorice nikakor ni bilo lahko. Že v Tolminu je skrb za njegovo gospodinjstvo prevzela Jožefa Medvedec, po domače Pepca, daljna sorodnica iz Predgriž, ki je kot otrok prišla k Rudolfovim za varuško in ostala z g. Gašperjem v vseh preizkušnjah, ki so sledile, do svoje smrti leta 1997.

Kot župnik v Novi Gorici je g. Gašper ostal do leta 2009 oz. 2010, pozneje je župniji deloval kot duhovni pomočnik in pomagal pri verski oskrbi. Leta 2013 je bil imenovan za duhovnega pomočnika v Medani v Goriških Brdih.

Večkrat je predaval na vseslovenskih pastoralnih srečanjih in vodil različne tečaje za strokovno usposabljanje duhovnikov in laikov ter zaročencev. V 60. letih 20. stoletja je njegovo predavanje za študente v Ljubljani Predzakonska problematika, izšlo pri frančiškanski založbi Naše tromostovje. Leta 1990 je zasnoval in potem vodil triletno Šolo verskega poglabljanja za odrasle. Leta 1991 je z navdušenjem pristopil k ustanavljanju slovenske Karitas. Opravljal je različne odgovorne funkcije v Cerkvi na Slovenskem, na škofijski ravni, kjer je bil več let tajnik škofijskega pastoralnega sveta, in na Goriškem pastoralnem območju.

Pri delu v Cerkvi vedno išče nove poti

Ob začetku vojne na Balkanu (1991) je takoj razumel potrebe tamkajšnjih prebivalcev, skušal jim je na različne načine pomagati prek Karitas in z nastanitvijo beguncev. Med letoma 1991 in 1994 je bil tajnik Slovenskega pastoralnega sveta, zasnoval je njegovo reorganizacijo, prenovo in organski načrt dela. Bil je pobudnik in sodelavec pri zasnovi in nastajanju različnih škofijskih in medškofijskih teles. G. Gašper se zaveda pomena pastoralnega dela, veliko bere, obiskuje seminarje in navezuje stike s tujimi duhovniki pastoralisti. Zmeraj išče nove poti, tako pri delu z veroučenci in mladimi ter zakonci kot pri verskem izobraževanju odraslih. Prav tako je dejavno sodeloval v koprski škofiji, kjer je za pastoralno prenovo škofije, ki je imela značaj škofijske pokoncilske sinode, predlagal cilje, zasnovo, potek in nadaljevanje dela po zborovanjih. Zasnoval je nekatere vsebinske kroge in sodeloval pri končni redakciji Pastoralnih smernic (Koper 1996).

Poleg predavanj in posegov na različnih škofijskih in medškofijskih pastoralnih zborovanjih in sestankih objavlja tudi v Družini, Cerkvi v sedanjem svetu, Novi Mladiki in Bogoslovnem vestniku. Pri Mohorjevi družbi je bil med pobudniki za obuditev družinske revije Nova Mladika in nekaj časa njen sourednik. Dejaven je tudi pri slovensko-italijanskem združenju Concordia et pax na Goriškem, ustanovljenem leta 2001, ki deluje za spravo med narodi na tem območju. V skrbi za katehezo pri uvajanju odraslih v zakramente, s poudarkom na starših, ki krstijo svoje otroke, so v 70. letih v koprski škofiji nastale kateheze Občestvo, starši in krst otroka, v 90. letih nadgrajene in razširjene.

Duhovniki so pod njegovim vodstvom skrbeli tudi za starše veroučencev

Konec 80. let ter v prvi polovici 90. let je skupina duhovnikov v nekaj letih pripravila Kateheze za starše A, B in C (skupaj 69 katehez), namenjene srečanjem za starše osnovnošolskih otrok. Pri teh priročnikih je bil g. Gašper gonilna sila. Kot duhovnik Goriškega pastoralnega območja je dal pobudo za prva pokoncilska pastoralna vodila z namenom, da bi bilo delovanje duhovnikov bolj načrtno, enotno in razumljivo tudi za tiste, ki niso tesno povezani s cerkvenimi občestvi. Nastala so vodila za katehumenat odraslih in za zakramente uvajanja v krščansko življenje v rednem delu po župnijah. Pastoralna vodila so bila tako daljnosežna, da jih je kasneje sprejela slovenska sinoda v dokument Izberi življenje (2002).

Po demokratičnih spremembah v Sloveniji je dobil še dodatne naloge

Po demokratičnih spremembah na Slovenskem je postal g. Gašper član mešane krovne komisije za urejanje odnosov med Cerkvijo in državo, kjer je (vodil) pokrival pastoralno navzočnost Cerkve v državnih institucijah: bolnišnicah, različnih domovih, vojski, zaporih. V cerkvenem delu omenjene komisije, ki jo je vodil, je zastopal stališče, naj daje Cerkev pri urejanju odnosov z državo prednost pastoralnim izzivom, takrat povsem nerešenim, in sicer tako, da se Cerkev nenehno sklicuje na človekove pravice in svoboščine.

Njegove pridige so dostopne tudi na spletu

Gašper Rudolf je znan po tem, da ničesar ne stori na pol niti drugim ne dovoli, da bi to počeli. Je človek s številnimi idejami, v cerkvi pa izreden pridigar, ki črpa iz samega bistva evangelija. Izrablja vse talente, ki mu jih je Bog naklonil, in mednje gotovo spada tudi duhovitost. Leta 2010 je pri založbi Družina izdal knjigo Sidra Božje besede, kjer so zbrani njegovi mašni nagovori. Ljudi zna nagovoriti z evangeljsko preprostostjo ter v svojem izrazu preplete biblijsko ozadje in sodobne človekove razmisleke. Danes so njegove pridige dostopne tudi na internetu. Znan je tudi kot prodoren krščanski mislec in kritični presojevalec, ki je pri svojih skoraj devetdesetih letih še vedno eden najbolj znanih in agilnih duhovnikov na Primorskem.

Gašper Rudolf bil neizprosen v stališčih, zato ne žanjejo širokega odobravanja

Oblikovala ga je najprej domača hiša, nato izobrazba, ki jo je pridobival od lomske šole do Gorice, Vidma, Ljubljane, spet Gorice in končno znova Ljubljane. Črpal je iz humusa slovenske in italijanske kulture; velika življenjska izkušnja je zlo fašizma in komunizma, ki ju je doživljal in videl propasti. Gradile so ga preizkušnje, učil se je ob velikih osebnostih, zlasti klenih primorskih duhovnikih, katerih zvest naslednik je postal in ostal tudi v govorjeni besedi. Vedno je rad bral in še vedno je rad na tekočem z aktualnim v družbi. Redno spremlja sodobne trende v teologiji, psihologiji, na področju vzgoje in humanističnih ved sploh.

Poznamo ga kot razgledanega in pronicljivega človeka ter prožnega sogovornika, nikoli ni mlačen v svojih pogledih. Ne govori rad o sebi niti o svojih stiskah, včasih pa je ostrih nazorov, na primer na temo nedoslednosti v pastorali ali na temo igralništva oz. hazarda. V svojih stališčih je večkrat neizprosen, pogosto s pogledom naprej, ki ne žanje vedno širokega odobravanja. Za številne pastoralne zasluge ga je Cerkev leta 1999 odlikovala s častnim naslovom papeški kaplan (monsinjor).

Msgr. Gašper Rudolf, na mnoga leta!

2 KOMENTARJI

Comments are closed.