V Jezusovi priliki današnje nedelje (Lk 16,19-31) nastopata bogatin, ki se ukvarja s svojo pomembnostjo, udobjem, prijatelji, gostijami ter ubogi in povrhu še bolan berač, ki pa mu Jezus da lepo ime svojega prijatelja iz Betanije, Lazarja. Lazar pomeni ‘Bog pomaga’. Prilika se razplete po njuni smrti, ko bogatin ugotovi, da ukvarjanje samo s samim seboj in svojimi zvezami človeka onesposobi, da bi bil blizu ljudem, Lazarju še posebej, in za bližino z Bogom.
Kdo bo zdaj morda rekel: »Nič novega, vedno iste že tolikokrat slišane zgodbe.« Poglejmo, če je to res z dvema vprašanjema:
Ali Jezus obsoja bogatina zato, ker je bogat?
Ne! Jezus bogatina ne uvršča med slabe ljudi, ker je bogat, bogatinu ne očita, zakaj se ni pridružil Lazarju in še sam postal berač.
Jezus sicer govori večkrat o bogastvu, in sploh o premoženju, da opozori na nevarnost, da postanemo hlapci, če ne sužnji, svojega kapitala, premoženja, položaja, statusa. Iz Jezusovega pripovedovanja sklepamo celo na nekaj lepega, da bogatin ni bil skopuh. Pri njegovem razkošnem omizju so se shajali njegovi prijatelji, ljudje njegovega kroga.
Kdo ne bi imel prijatelje, na katere se lahko zaneseš, jih pokličeš, poprosiš, ko si v kakšni stiski, da posredujejo, da ti naredijo uslugo. Da o tebi lepo govorijo, pišejo, te promovirajo. Imoviti ljudje dajo veliko na svoje zveze, da se obdržijo v obtoku, da so upoštevani, uspešni. Skratka: biti v omrežju bogatih, je koristno. Imaš prave informacije, npr. o raznih razpisih, o nepovratnih sredstvih, ki so na voljo, o obračanju kapitala, zlasti pa: na katera vrata je treba potrkati in kdo naj te najavi …
V čem je torej bogatinova poguba, da se mu je po smrti zgodilo tisto najhujše, da ni prišel v Abrahamovo naročje?
Abrahamovo naročje pomeni, da ni prišel v Božji objem, čeprav ni nikomur škodil, čeprav je bil ugleden, imel je velik pogreb z vrsto govorov, o njem so pisali, žalovali… bil je miren, saj se sploh ni brigal za druge. Pojdimo po odgovor na to ključno vprašanje v Lukovo 10. poglavje, ki smo ga brali letos pri maši v nedeljo 10. julija. Tam je odgovor na to vprašanje. Pri usmiljenem Samarijanu.
Bogatin je v življenju Lazarja gledal, ni pa ga videl. Bogatin in Lazar sta si bila blizu, v istem prostoru, toda daleč v življenju, ker je bogatin zgradil med njima neviden in neprehoden socialen zid. Po smrti je postala razdalja med njima dokončna.
Bogatin ni imel časa za Lazarja. Se spomnimo usmiljenega Samarijana, kako je zaradi ranjenca spremenil svoj potovalni načrt?! Bogatin pa se tako ozko ukvarja s svojim zaprtim udobnim krogom, da nima časa. Samarijan je po svojih močeh nudil prvo pomoč, bogatin se Lazarja ni dotaknil. Rane so Lazarju lizali psi. Bogatin se ni hotel »vmešavati«.
Tako se je bogatin izoliral. Mislil pa je, da je v obtoku, da je v navezi s prihodnostjo. Bogatin ni hudoben. Tudi mi običajno nismo hudobni. Bogatin je tragičen. Kakor smo tragični mi, kadar se zapiramo v kroge svojih udobij, koristi in pomembnosti.
Besedilo je homilija na 26. nedeljo med letom, Slomškovo nedeljo.
