Velikokrat sem se že rogal znanemu štajerskemu zgodovinarju in filozofu Francu Kovačiču. Možakar je začel že kmalu po nastanku Kraljevine SHS leta 1918, v kateri je gledal uresničitev svojih sanj, tožiti, da mladina sploh ne zna ceniti prizadevanj njegove generacije in tegob, ki so jih doživljali pod habsburško peto.
Stari smo
Ker sam do južnoslovanskih tvorb iz prejšnjega stoletja nimam podobno erotičnega odnosa kot mariborski prelat, sem se njegovim jeremijadam v duhu vedno znova posmehoval. Zdel se mi je kot siten starec, ki ne razume mladih. Še pred dvema letoma si pa pri tem nisem mislil, da bom moral 9. novembra 2014, ob petindvajsetletnici padca Berlinskega zidu, priznati nekaj groznega.
Da tudi sam ne razumem več mladih. In da moram tudi sam potožiti, kako grozno je, ker jim revolucija iz leta 1989 ni prav nič sveta. Liberalno demokracijo, njeno poglavitno geslo, dojemajo celo kot dekadentno, že zdavnaj bankrotirano navlako. Zato se ozirajo po drugačnih revolucijah ali po voditeljih, ki so »pravi dedci« in zmorejo udariti po mizi. Dve desetletji in pol po bankrotu Honeckerjeve »boljške nemške države« se ne navdušujejo le nad Erdoganom ali Orbanom, marveč še najbolj nad Rusijo Vladimirja Putina. Ki je z vsem, kar je, čisto zanikanje množičnih gibanj izpred petindvajsetih let in vnovična oživitev Evrope pred 9. novembrom 1989. Ko se z mnogimi izmed tistih, ki so od mene mlajši največ petnajst let, pogovarjam o njihovih idealih, dobim občutek, da so Scorpions s svojo legendarno pesmijo Wind of Changes opevali neko pravljično deželo za devetimi gorami, devetimi vodami in devetstotimi leti. Kajti nove generacije ne moti, da delajo iz prešuštnika in zakonolomca apostola družinskih vrednot (no ja, nekaj takih imamo tudi onkraj luže), iz povprečnega učenca šole borbenega ateizma svetilnik pravoslavja in, kar je morda najpomembneje, iz zaljubljenca v sovjetski miselni in siceršnji beton obnovitelja imperialne slave.
Ampak verjetno sem ob današnji obletnici slabe volje zgolj zato, ker pač težko sprejemam, da sem bistveno starejši kot pred petindvajsetimi leti in da nisem več deček, ki je z enim očesom buljil v rušenje zidu na televiziji, z drugim pa nebogljeno zrl v narobe narisane vzporednice na učnem listu. Verjetno se je bilo Kovačiču enako težko sprijazniti, ker si je nalagal že šesti križ, mladci pa so imeli pred seboj vse življenje.
Dogodek iz daljne dežele
Slabe volje sem seveda tudi, ker bosta »mojo« revolucijo naša družba in država v najboljšem primeru obeležili kot dogodek iz daljnih krajev. Kak predsednik parlamenta bo resda izrekel nekaj suhih, neobveznih fraz, a bo to storil tako, da bo jasno, da se nas Slovencev dogajanje v Berlinu pred dvema desetletjema in pol pravzaprav ne tiče. Da je za nas pomembno toliko, kot bi bilo obeleževanje obletnice osamosvojitve Dahomeja v zahodni Afriki. Pravzaprav manj, ker je bil Dahomej potem vsaj član gibanja neuvrščenih, Zvezna republika Nemčija, katere kapitalisti so imeli od padca Berlinskega zidu edini kaj koristi, pa ne.
In ravno v prevladi takšne optike je znabiti največji uspeh slovenskih vladajočih elit iz časa pred padcem Berlinskega zidu. Veliko večino tukajšnjega življa so uspeli prepričati, da bi oznanjanje kakršnega koli preloma z njihovo vladavino pomenilo priznati, da se utegne celo slovenski človek kdaj zmotiti. Ker kaj takega ni mogoče, ob vseh vedrih na politike in »elite« zlite gnojnice ta pri veliki večini državljanov nikoli ne pljuskne na tiste, ki so imeli škarje in platno v rokah daleč največ časa. In celo tistim, ki z liberalno demokracijo in s pozitivnim vrednotenjem dediščine padca Berlinskega nimajo težav, se čisto iskreno zdi, da bo moč zadeve popraviti že, če se bo kak politik pogosteje smejal in manj stvari povedal naravnost.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
// //
