Slovenska vlada je že 64 dni brez ministra za gospodarstvo. Kar je zelo jasno razvidno tudi iz vsebine koalicijske pogodbe in prvih vtisov delovanja Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), torej slabe banke. Čeprav od imenovanja prvih neizvršnih direktorjev te ustanove danes mineva 352. dan, je šef slabe banke Christopher Gwilliam pred dnevi povedal, da potrebuje – čas. Medtem brezposelnost spet raste, napovedi so še slabše, rekordna je rast stečajev, številna slovenska podjetja pa je nujno prav ob ključni vlogi DUTB čim prej prestrukturirati in ob tem razdolžiti. Za ta podjetja, za državo in za davkoplačevalce, ki bomo za sanacijo bank morali plačati več milijard evrov, je čas – denar!
V takšnih razmerah nimamo gospodarskega ministra, ki bi ga domača trojka (Bratušek-Čufer-Jazbec) nujno potrebovala, da bi res letos obrnili trend in proti koncu leta splavali iz recesije. Domača trojka preprosto ni kompletna. Da glasu močnega gospodarskega ministra ni in da ga je zelo pogrešati, je jasno že iz osnutka koalicijske pogodbe. Pa čeprav se najdejo tudi takšni, ki pravijo, da ga celo – ne potrebujemo. Ministra namreč. Poglejmo najprej osnutek koalicijske pogodbe. Rešitev Slovenije je najbolj odvisna od uspešnih ukrepov v trikotniku podpore slovenskemu gospodarstvu na globalnih trgih (izvozu), prestrukturiranja prezadolženega gospodarstva in zagona strateških naložb. Od teh treh področij je najbolj odvisno, ali bomo splavali ali pa bomo morda že prihodnje leto spet padli v globel. In z njo tudi vladna koalicija. Kajti prav prihodnje leto se bo že začela volilna bitka.
V osnutku koalicijske pogodbe ni jasnega zapisa, da največ kvalitetnih delovnih mest in novo gospodarsko rast lahko dosežemo samo z ukrepi za okrepitev izvoza. Le tako se bo v državo prilil denar, ki bo lahko povečal kupno moč. Slednje ne bo več mogoče napihovati z ukrepi doma. Doma so nujne reforme, ki bi kupno moč kvečjemu zniževale. V osnutku koalicijske pogodbe pa so zapisane tako, kot bi se jih sramovali.
Da ni pravega kompasa, priča tudi to, da kot eden ključnih ciljev ni zapisana zaposljivost mladih, zlasti visoko izobraženih, kar je ključnega pomena za gospodarski razvoj, javni sektor in pokojninski sistem v prihodnosti. Vsi vemo, da zdaj v znatnem deležu izobražujemo diplomante nezaposljivih poklicev – za zavod za zaposlovanje. Tega očitno kot prednostno nalogo ne vidita ne minister za izobraževanje ne ministrica za delo. Še več, ta problem sploh ni omenjen! Močan gospodarski minister bi to definitivno izpostavil. Pa tudi pomen izvoza. Vsaki vladi v sodobnem svetu je ključni cilj moč gospodarstva na globalnih trgih. Pred vsemi drugimi prioritetami. Možnih ukrepov za dosego tega cilja je seveda obilo, od davčnih razbremenitev prek investiranja evropskih sredstev v produkte, ki bodo v prihodnje najbolj konkurenčni na tujih trgih, in kvalitetne prenove ekonomske diplomacije do reindustrializacije. Slednja je ta hip ena prednostnih tem tudi v EU. Zelena razvojna politika, če bo hkrati smotrna, je super. Tudi delavske zadruge. Vsako delovno mesto, ki ga odpremo in ki je hkrati ekonomsko upravičeno, je dobrodošlo. Ampak samo to nas ne bo rešilo. Rešitev je v podpori projektom in produktom, s katerimi bomo konkurenčni v globalnem svetu. Tudi s privatizacijo, s katero bi v podjetja pripeljali novo znanje investitorja. Takšna bi morala biti bitka ministra za gospodarstvo za prihodnost.
Več lahko preberete na Večeru.
