G. Novković, Portal plus: Zverinice iz Rezije. Pardon … iz Peticije!

1

Že karikatura v Mladini priča o tem, da “peticija proti privatizaciji in razprodaji državnega premoženja” nima resnih gospodarskih namenov, ampak je ideološki in politični konstrukt.

Oni dan se je v Odmevih pojavil ekonomist dr. Bogomir Kovač na temo tako imenovane razprodaje slovenske srebrnine. Po žgečkanju s strani voditelja Slavka Bobovnika, ali je proti privatizaciji, je odvrnil, da ne. Da bodo namreč vedno tako privatizacije kot nacionalizacije. Ko ga je Slavko Bobovnik opozoril na naslov peticije, pa je Bogomir Kovač odvrnil, da je besedilo, ki ga je pripravil dr. Jože Mencinger, dovolj široko, da ga lahko podpiše tudi on, ki sicer ni povsem proti privatizaciji.

Mar je res besedilo omenjene peticije tako široko? Ne, ni. To besedilo je zelo ozko in jasno priča, da ne gre za gospodarske in širše koristne družbene interese somišljenikov, ampak gre za ideološki, politični, morda tudi za kakšen drug interes tvorcev peticije in somišljenikov. To dokazuje tako besedilo peticije kot dejstva. Gre za odpor kakršnikoli privatizaciji in zmanjšanju vloge države ter s tem politike v Sloveniji in njenem gospodarstvu.

Poglejmo najprej nekaj delov besedila peticije, ki si jo sicer z zgovorno karikaturo v celoti lahko preberete na tej povezavi.

“Prodaja je menjava blaga za denar; prodajalec običajno postavi ceno, kupec jo sprejme ali ne. Cena in s tem menjava naj bi bila pravična, takšna je le, če je prostovoljna in če tako kupec kot prodajalec menita, da je zanju koristna. Pri zdajšnji razprodaji slovenskega premoženja ni tako. Ceno postavljajo posredniki, ki so povezani s kupci in ki imajo od prodaje koristi.”

Besedilo vnaprej namiguje na neke špekulante, čeprav vemo, da so to – če je privatizacija pregledna, kar mora biti – specializirani posredniki, in to na obeh straneh, tudi na prodajni. Prav tako vnaprej označuje prodajo slovenskega premoženja za razprodajo, čeprav cene za večino podjetij sploh še niso znane. Pri tistih podjetjih, ki smo jih v zadnjih mesecih uspeli prodati, pa so po mnenju neodvisnih poznavalcev in analitikov dosežene cene celo dobre. Mimogrede, dr. Bogomir Kovač jih je v Odmevih označil za slabe, čeprav ni postregel niti z enim strokovnim podatkom.

“Večina prebivalstva, torej pravih lastnikov državnega premoženja, meni, da je prodaja škodljiva in jo zavrača. Tudi oblasti dvomijo v njeno koristnost, a trdijo, da morajo prodajati, ker so to obljubile evropskim oblastem in finančnim trgom. Prodaja torej ni ne poštena, ne prostovoljna in ne koristna.”

Pisec peticije zamolči, zakaj je prišlo do zaveze o intenzivnejši privatizaciji. Generalni direktorat Evropske komisije za gospodarske in finančne zadeve (ECFIN) je že junija 2013 analiziral podjetja, ki so bila v lasti ali pod prevladujočim vplivom slovenske države, torej politike. Ugotovil je lastniške in druge povezave med državnimi podjetji v težavah in državnimi bankami, kar je povečalo vrednost slabih terjatev in s tem tveganja. Dolg državnih podjetij je dosegal kar 30 odstotkov BDP, čeprav so ustvarila le šestino dodane vrednosti v slovenskem gospodarstvu. ECFIN je zato junija 2013 opozoril na fiskalna tveganja, povezana z državnimi podjetji, na pomanjkljivo korporativno upravljanje in prezadolženost državnih podjetij. Obenem je svetoval znižanje vloge države, zlasti v finančnem sektorju in nekaterih drugih panogah. To pa zato, ker so mnogi sektorji, ki so jih pregledali, v drugih tržnih gospodarstvih pretežno v zasebni lasti.

Paradoks je, da v Bruslju menijo, da bi bil ta del gospodarstva zaradi negativnih učinkov politike bistveno koristnejši in učinkovitejši za slovensko gospodarstvo in širšo družbo, če bi umaknili državo iz teh podjetij, ne pa zato, ker bi vsiljevali a priori neprostovoljno prodajo. Tvorci peticije pa iz Bruslja delajo zunanjega sovražnika.

“Dejansko ne prodajamo le podjetij, prodajamo ostanke gospodarske suverenosti. Čemu sploh smo se osamosvajali? Da bomo sami pa tudi naši otroci in vnuki postali poceni delovna sila multinacionalk?”

Ne prodajamo ostankov gospodarske suverenosti. Težava ni v tem, da bi kdo hotel prodati kar vse povprek. Težava je v tem, ker je slovenska država izjemno velika lastnica gospodarstva, daleč nad povprečjem EU. To pa onemogoča normalno delovanje gospodarstva, ker so interesi politikov in povezanih interesnih skupin pogosto v izrazitem nasprotju z interesom širše skupnosti. Zato tudi tolikšna korupcijska tveganja.

Slovenska država je imela ob koncu lanskega leta v posredni, neposredni lasti ali pod močnim kontrolnim deležem (minimalno 25-odstotni lastniški delež) okoli 640 družb (bank, zavarovalnic in podjetij). Kar 80.000 ljudi je bilo zaposlenih v teh državnih podjetjih, v bankah še dodatnih 7.000 in v zavarovalnicah 5.000. V državnih družbah je bilo tako zaposlenih kar 14,5 % vseh zaposlenih v gospodarstvu. Če upoštevamo še število zaposlenih v javnem sektorju (158.000), je bilo od države odvisno vsako tretje delovno mesto (250.000 ljudi). Vsakokratna vlada je tako v Sloveniji strahotno velik kapitalist in delodajalec.

Delež državnega lastništva je bil najvišji v energetiki in javni oskrbi, visok pa tudi v rudarstvu, prehrambeni industriji, transportu in skladiščenju, turizmu, telekomunikacijah in financah. Družbe v državni lasti (okoli 600) so v lanskem letu ustvarile za 143 milijonov evrov neto izgube. Ustvarile so 22 % vsega dobička in 29 % celotne izgube v gospodarskih družbah, zato so bile podpovprečno donosne. Od analize ECFIN-a iz leta 2013 se torej ni veliko spremenilo.

Še banke. V devetih letih, od leta 2005 do 2013, so banke v posredni in neposredni državni lasti ustvarile 3,2 milijarde evrov izgube, banke v tuji lasti pa 220 milijonov evrov dobička.

Negospodarno poslovanje državnih podjetij pogosto pomeni oviro za nastop zasebnega sektorja, tudi prihodu tujega kapitala. Posledično nismo dovolj deležni prenosa dobrih praks pri proizvodnji, upravljanju podjetij, kar je težko izmeriti, pozna pa se na nižji blaginji v državi in manj delovnih mestih. V današnjem globalnem svetu so mnoge panoge izjemno ozko specializirane, znanje pa je osredotočeno pri upravljavcih in lastnikih teh dejavnosti. Pričakovati, da bo državni lastnik uspešno lahko vodil tako širok spekter podjetij v tako različnih dejavnostih in nišah, je v današnji globalni konkurenci čista utopija in hkrati zavajanje javnosti.

“Evropska komisija nima pravice posegati v naš pravni red, kaj šele zahtevati »privatizacijo«, a to počne zaradi naše klečeplaznosti. Da bomo razjezili kapitalske trge in izgubili verodostojnost, sta votla argumenta tujih in domačih špekulantov, ki s prodajo služijo. Mnogo bolj kot neuspeh Slovenije, jih skrbi njen uspeh, saj jim kvari zaslužke.”

Ko ni pravih argumentov, je treba najti zunanjega sovražnika. Zveri iz karikature v Mladini. Že v nekdanji Jugoslaviji je bil znan pregovor, da bo država obstala toliko časa, dokler bomo imeli skupnega, tudi namišljenega sovražnika. Slovenija se seveda ne more primerjati z nekdanjo državo. A taktika, ki je vidna v besedilu peticije, zelo spominja na ta pregovor.

Kapitalskih trgov ne bomo razjezili, bomo pa s takšnimi karikaturami in peticijami dodatno usmerili investitorje, da bodo vlagali svoj denar, ohranjali in odpirali delovna mesta drugod, ne pa pri nas. Kot da si to še lahko privoščimo!

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Če je to vse, kar imamo “za privatizacijo” potem se ne čudim, da so nasprotniki prvatizacije lahko uspešni.

Comments are closed.