G. Novković, Portal plus: Kje se je v Sloveniji izgubila zdrava pamet?

0

Gledam televizijo. Ne morem verjeti očem in ušesom. Nekaj slovenskih šol je prepovedalo učencem – kepanje. To je samo zadnji vrhunec simbioze med patriarhalnim obnašanjem oblasti do svojih državljanov, v tem primeru staršev, in agresivno potrebo državljanov po kvazizaščiti s strani oblasti, v tem primeru šolskih. Slovenija ima hudo bolezen – pomanjkanje zdrave pameti!

Zakaj je kepanje bolj nevarno od igral na javnih površinah?

Prepoved kepanja na šolah so sicer nekateri k sreči že označili za absurd, saj se s tem preprečuje tudi igra otrok, slednja pa je v veliko primerih nevarna. Sprašujem pa se, ali bo takšen odziv kaj pomagal. Ali pa bomo čez čas zgroženi, ker bo nekdo prepovedal tekanje otrok po neravnih terenih ali tekanje otrok po betonu. Oboje je lahko nevarno. Zlasti, če se gredo otroci Lovivca ali Skrivavca, morda Žandarje in ravbarje. En, dva, tri, pa se kdo lahko kje spotakne. Verjetno že bijejo zadnje ure igralom na javnih površinah. Kaj vse se tam lahko zgodi hudega otrokom!

Ko sem omenil bizarno prepoved kepanja poznavalki razmer v šolah, je kot iz topa izstrelila: “Zagotovo se je kaj takšnega spomnil kdo od staršev in to tudi zahteval.” Ja, starši v svoji zaščitniški vlogi res marsikaj zahtevajo od šolnikov. Postali so strokovnjaki za vse. Mislijo, da več vedo kot pravi strokovnjaki. Kar v Sloveniji ni nič novega. Vsi smo strokovnjaki za vse. Vsi smo pametni. Vsi zahtevamo od takšne ali drugačne oblasti zaščito sebe, bližnjih in otrok. Vsi se izgovarjamo na svoje pravice … Pogosto tudi mimo zdrave pameti! Vsi smo postali otroci.

Primer prepovedi kepanja ni edini takšen primer. Sožitje med obskurnimi primeri kvazizaščite s strani oblasti je še veliko. Včasih se jih sploh ne zavedamo. Oblasti pa jih učinkovito unovčijo za svoje rejtinge. Trije takšni primeri so denimo tudi: nedavna zapora šol zaradi napovedi obilnega sneženja, zahteve sindikatov po dvigu minimalne plače in zahteve po koncu varčevanja zaradi lanske rasti bruto domačega proizvoda za več kot 2,5 odstotka.

Zakaj zaprejo šole, vrtcev pa ne?

O nedavni okrožnici Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da se šole lahko zaprejo zaradi napovedi obilnega sneženja, ne bom veliko pisal. Povsem jasno je, da je bila reakcija pretirana. Ne zato, ker so zaprli številne šole, temveč zato, ker hkrati niso zaprli skorajda nobenega vrtca! Gre za tipično kombinacijo zaščitniškega, patriarhalnega ravnanja oblasti do svojih državljanov, ki imajo šoloobvezne otroke, čeprav hkrati ista oblast odlično organizira sprejem malčkov v vrtce.

Mimogrede, zanimivo je, da mediji niso skorajda nič objavili o tem, da je ta okrožnica povzročila bolj prazne ceste, podjetja in druge ustanove, torej da je bolj ohromila Slovenijo kot napoved skoraj splošne zapore avtocest za tovorni promet. Starši so v številnih primerih ostali doma, saj sta jih politična in šolska oblast prepričali, da jih tako varujeta pred veliko nevarnostjo. Če jih ne bi, bi se seveda našli nadobudneži, ki bi oblasti tudi skritizirali in – rejtingi bi padli. To pa je pomembneje od zdravega razuma, po katerem bi šolam naložili izvajanje programa, staršem pa prepustili, da se glede na dejanske vremenske razmere sami odločijo, ali bodo njihovi otroci obiskali pouk ali ne. Kar bi bilo edino logično. Saj so starši odgovorni zanje.

Ampak ne, naša oblast mora ravnati zaščitniško. Gospodarska in druga škoda zaradi ohromljenega delovanja ustanov in podjetij v državi ni pomembna. In mnogi ljudje so s tem zadovoljni, ker država skrbi zanje, čeprav na področjih, kjer to ne bi bilo treba. Kjer je to celo škodljivo.

Zakaj dvigniti minimalne plače, če bo to uničilo mnoga delovna mesta?

Razmerje med staršem (patriarhom) in otrokom (malim državljanom) lahko zasledimo tudi na gospodarskem in socialnem področju. V zadnjem času se je denimo spet razplamtela razprava o redefiniciji minimalne plače. Da razložim: sindikati bi radi nekatere dodatke izločili iz minimalne plače, s čimer bi se seveda dvignili tudi bruto stroški dela v številnih podjetjih.

Kdo si ne želi višjih najnižjih plač v državi? Navsezadnje bi to res koristilo tudi gospodarstvu, saj bi se zvišala potrošnja. Toda zahteva po redefiniciji minimalne plače skriva v sebi veliko past. Ne pozabimo: ko smo pred leti med članicami Evropske unije, ki jih je najbolj prizadela kriza, najbolj dvignili minimalno plačo, smo s tem odžrli delo več tisoč zaposlenim v podjetjih in jih poslali – na Zavod za zaposlovanje.

Kako je to mogoče? Zadeva je otročje logična, le da jo mnogi zamolčijo državljanom in si raje nabirajo rejtinge, namesto da bi se prvenstveno borili za ohranitev delovnih mest. Splošna zahteva po dvigu ali redefiniciji minimalne plače namreč najbolj usodno prizadene podjetja in zaposlene v podjetjih, ki delujejo v globalno ali regionalno zelo konkurenčnih panogah, in v družbah, ki so zaradi drugih težav v krizi. Torej podjetja, ki jedo iz rok v usta, po domače povedano. Vsaka dodatna obremenitev jih lahko vrže v propad. Delavce pa na borzo dela.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.