Združenje Sazas nam je poslalo zahtevek po objavi odgovora na spodnji prispevek s Portala plus, ki ga v skladu z Zakonom o medijih objavamo na istem mestu.
Glasbene kvote ne vplivajo na delovanje Združenja SAZAS
Nacionalno poreklo avtorsko zaščitenega glasbenega repertoarja v ničemer ne vpliva na ceno avtorskega nadomestila.
Združenje SAZAS, neprofitna kolektivna avtorska organizacija, je za uporabnike glasbe enotna vstopna točka za pridobitev dovoljenja za javno priobčitev svetovnega repertoarja po enotni ceni. Poenostavljeno: SAZAS je mednarodno zastopstvo zaradi česar obstaja zgolj en cenik, po katerem se zaračunavajo avtorska nadomestila, ne glede na avtorjevo poreklo, državljanstvo, nacionalnost.
Žalosti dejstvo, da izvršni direktor GZS (gospodarske!) g. Novković ne prepozna pomena kulturnih in kreativnih industrij kot bistvene razvojne panoge nacionalnega gospodarstva države. V članku ne postreže z enim samim kazalnikom, koliko dejansko tovrstna industrija pripomore h gospodarski rasti in zaposlovanju (v EU: 4,5 % BDP, zaposluje 8,5 milijona ljudi). Zdi se, kot da želi s svojo čevljarsko metaforo raje še naprej udobno sedeti v pisarni in čakati, da vse (slovenske) industrije propadejo in vsi postanemo migranti na ponovno zaprtih mejah.
Vloga kolektivnih organizacij pa je mdr. tudi, da spodbujajo ustvarjalnost avtorjev z namenskimi skladi, zlasti z namenom bogatenja domačega repertoarja, ohranjanju kulturne raznolikosti in raznovrstnosti žanrov (ki sicer morda ne zagotavljajo profita /komercialnim/ radijskim postajam in ki bi – če bi – zasledovali njihove cilje, vsi poslušali nabor 10 skladb pop anglo-ameriških izvajalcev).
SAZAS
_______________________________________________
G. Novković, Portal plus: Kakšne kvote bi zahtevala Tinkara Kovač, če bi bila šefica slovenskih čevljarjev
Sošolec, ki je v medijih zasledil bitko za kvote in rente slovenskih glasbenikov, me je pred dnevi nadebudno opomnil: “Čak’ mal’, zakaj pa mi šušterji, ki se že desetletja borimo proti Kitajcem, ne moremo dobiti takšnih kvot za naše čevlje? Pa še bolj kvalitetni so kot kitajski.”
Kaj bi Tinkara Kovač, predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije, odgovorila mojemu sošolcu? Pred dnevi je namreč pozdravila sprejetje kvot za slovenske skladbe na radijskih postajah v hramu slovenske demokracije kot “prvi, droben korak k izboljšanju pogojev delovanja slovenskih glasbenih ustvarjalcev”.
Skrbi me trikrat:
(1) da je bil tak zakon sploh sprejet,
(2) da naj bi bil šele prvi korak in
(3) da je droben korak.
Osvežimo spomin. Poslanci so na pobudo ministrstva za kulturo sprejeli zakon, da bodo morale radijske postaje med 6. in 19. uro predvajati najmanj 60 odstotkov celodnevnega deleža slovenske glasbe, ki za javni radio znaša najmanj 40 odstotkov vse predvajane glasbe, za radio s programom posebnega pomena najmanj 25 odstotkov, za komercialni radio pa najmanj 20 odstotkov. Ministrstvo za kulturo pa je dodalo še določilo, da mora biti četrtina te kvote mlajša od dveh let. Evidenco naj bi vodilo ministrstvo za kulturo in bo obveljala, ko bo v njej več kot 100 skladb.
Državni svet je sicer zakon začasno zrušil. Čakamo na zadnje dejanje v Državnem zboru. A preden se to predvidoma marca zgodi, sem od poznavalca poskušal izvedeti, kaj to v praksi sploh pomeni. Koliko slovenskih skladb bomo morali poslušati na dan, na uro ipd.
Prva ugotovitev. Poslušal sem izračun prvič, drugič, tretjič, četrtič … Tako zapleteno formulo si lahko izmislimo samo v Sloveniji. Višja matematika. Kako bodo po novem urednikovali glasbeni uredniki na radijskih postajah, ve najbrž samo bog, pardon, boginja glasbe. Ali pa Julijana Bizjak Mlakar. Zdaj bo res samo še računalniški program urednikoval. Glasbeni urednik upravičeno bentijo, da je konec njihove avtonomije, pa četudi imam pogosto tudi sam kritično mnenje do marsikoga med njimi. Dejstvo je, da sploh nima smisla, da vas s temi pravili obremenjujem, ker:
(1) nisem niti sam niti približno prepričan, da formulo razumem, in
(2) da sem hkrati zelo prepričan, da tudi večina poslancev nima pojma, kakšna je ta formula.
A bistvo je drugje. Pod krinko slovenske umetnosti in slovenske kulture se sprejema zakon, s katerim si bo glasbeni kartel zagotovil promocijske in tudi materialne rente na izrazito pretiran način. Osvežimo spomin: od predvajanja skladb na radijskih postajah se plačujejo avtorske pravice. Več skladb, več denarja. Tudi Sazasu. Drugače povedano: nič nimam proti temu, da se na vseh radijskih postajah, zlasti na javnih, omogoči in zahteva predvajanje slovenske glasbe. Ampak zahtevati tako drastične kvote je, milo rečeno, škandal.
Zato me skrbi, da je tak zakon sploh bil sprejet in da ga bo Državni zbor najbrž potrdil še enkrat. Toliko matematične in druge modrosti, da bi v Državnem zboru v drugo zavrnili ta rentni zakon, bi si državljanke in državljani Republike Slovenije, ki so hkrati poslušalke in poslušalci slovenskih radijskih postaj ter volivke in volivci teh istih poslank in poslancev, zaslužili. A dvomim, da jo v našem hramu demokracije premorejo. Ali pač?
Kajti moj sošolec, čevljar, ima prav. Če si neka družbena skupina drzne in ji hkrati tudi uspe, da prek ministrice, vlade in poslancev zlobira tako velikanske kvote in s tem rente, potem imajo čevljarji vso pravico, da se počutijo deprivilegirani. In da glasno vprašajo, kaj bodo ti isti oblastniki storili, da se bodo tudi njihovi čevlji bolje prodajali.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
